Jedro

Tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev po 13. členu Zakona o državljanstvu R Slovenije za izredno naturalizacijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi izredne naturalizacije po 13. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovila je, da je Vlada Republike Slovenije dne 22.4.1993 sprejela mnenje, da ni interesa Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

V tožbi je tožnik izpodbijal navedeno odločbo tožene stranke in navajal, da želi v Republiki Sloveniji ustanoviti Inštitut za arheologijo Bližnjega vzhoda, saj je edini arheolog Bližnjega vzhoda v Republiki Sloveniji. V tem inštitutu bi sodelovali mladi slovenski arheologi in bi to prav gotovo zaradi znanstvenih razlogov koristilo Republiki Sloveniji. Pogosto predava na vseh svetovno znanih univerzah, kjer vedno občasno predstavlja Slovenijo. V inštitut, ki ga namerava ustanoviti, pa bo povabil tudi svetovno znane arheologe, kar bo prav gotovo tudi koristilo Republiki Sloveniji zaradi znanstvenih razlogov. Poročen je z E.O., ki je danska državljanka in zaposlena v .... Njena naloga je spremljanje bolnih in ranjenih z ozemlja prejšnje Jugoslavije v bolnice po Skandinaviji. Njegova žena živi skupaj z njim v Sloveniji in namerava tam živeti do konca svojega življenja. Če bo pridobil državljanstvo Republike Slovenije, bosta z ženo ostala v Sloveniji in bo ona v njuni hiši organizirala kmečki turizem. Že 15 let je kot redni profesor zaposlen v A. fakulteti v Republiki Hrvatski. To je visokošolska izobraževalna ustanova, ki jo sofinancira in o njenem delovanju soodloča ... cerkev v Republiki Sloveniji, ker se v njej izobražujejo slovenski študenti. Izven časa, ki ga porabi za predavanja na tej fakulteti, predava v okviru ... cerkve v Republiki Sloveniji. Je znanstvenik, ki je znan po vsem svetu in predava na univerzah po vsem svetu. Povsod je predstavljen kot profesor, ki prihaja iz Republike Slovenije. V primeru pridobitve slovenskega državljanstva bo v znanstvenih krogih deloval za promocijo Slovenije. Njegova pridobitev slovenskega državljanstva bi prav gotovo koristila Republiki Sloveniji. Slovenska država seveda nima koristi le od ljudi, ki v Slovenijo prinašajo velik kapital, pač pa bi morala biti bolj zainteresirana za ljudi, ki v Slovenijo prinašajo znanje. Če ni podan interes Republike Slovenije, kot je to navedeno v izpodbijani odločbi, da pridobi njeno državljanstva znanstvenik, ki je priznan po vsem svetu, ki ljubi Slovenijo, kot sam pravi, in ki bi v Sloveniji ustanoval lastni inštitut za proučevanje arheologije Bližnjega vzhoda ter bi tudi drugače pripomogel k znanstvenemu napredku Republike Slovenije, potem je Slovenija država, ki nima posebno svetle prihodnosti. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter pozitivno odloči tudi o upravni stvari tako, da bo sodba nadomestila odpravljeno izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da je pogoj za pozitivno rešitev prošnje za izredno naturalizacijo interes države za pridobitev državljanstva. Tožena stranka ne more izdati odločbe, ki bi bila v nasprotju z mnenjem vlade. Ta je ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi 13. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92 - ZDS) lahko oseba pridobi državljanstvo Republike Slovenije z izredno naturalizacijo ne glede na določbo 10. člena zakona. Zakon v 13. členu določa tri pogoje: starost 18 let; korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov (1. odstavek); mnenje Izvršnega sveta Republike Slovenje (sedanje Vlade Republike Slovenije), ki mora biti dano pred odločitvijo pristojnega organa (2. odstavek). To določbo zakona je treba razlagati skupaj s procesno normo 4. odstavka 204. člena zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki jo je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) dovoljeno uporabljati kot republiški predpis. Po navedeni procesni določbi sme v primeru, če je z zakonom ali kakšnim drugim predpisom določeno, da mora pristojni organ pred izdajo odločbe zahtevati mnenje drugega organa, pristojni organ izdati odločbo šele po tem, ko takšno mnenje dobi. Tožena stranka je izdala odločbo po tem, ko je dobila negativno mnenje Vlade Republike Slovenije.

Iz vsebine 2. odstavka 13. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije izhaja, da mora biti mnenje dano pred odločitvijo tožene stranke, da torej Ministrstvo za notranje zadeve brez mnenja vlade ne more odločiti in da mora upoštevati vsebino mnenja. Pogoj za pridobitev državljanstva po navedeni odločbi je tudi, da je izkazana korist države zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov. To korist ugotavlja pristojni organ, na katerega področje sodi določena zatrjevana korist. Ker je tožnik znanstvenik - arheolog, je dalo mnenje Ministrstvo za znanost in tehnologijo. V mnenju z dne 25.1.1993 je navedeno, da tožnik v slovenski arheološki strokovni javnosti ni znana oseba; o njegovi strokovnosti se ne da presojati, ker v vlogi ni predložil bibliografije, da bi se lahko ocenila znanstvena teža njegovega dosedanjega raziskovalnega dela; navedbe v zvezi z ustanovitvijo inštituta za arheologijo Bližnjega vzhoda in sploh raziskovanje na tem obsežnem področju, ni uvrščeno v programsko strategijo slovenske arheologije; poleg tega, po podatkih Filozofske fakulete, oddelka za arheologijo, tožnik tudi nima prijavljene teme za doktorsko disertacijo. Zato je navedeno ministrstvo ocenilo, da tožnik ne izpolnjuje opredeljenih pogojev tega ministrstva kot podlage za obstoj državnega interesa na znanstveno - raziskovalnem področju, da neka oseba pridobi slovensko državljanstvo z izredno naturalizacijo. Zato je bilo tudi mnenje tega ministrstva negativno. To stališče je povzela v svoje mnenje z dne 22.4.1993 tudi Vlada Republike Slovenije. V mnenju je vlada ugotovila, da ne obstaja interes Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije.

Zaradi vsebine navedenih določb sodišče ne more presojati, ali je podana korist države v smislu 1. odstavka 13. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije za sprejem tožnika v državljanstvo. To korist ugotavlja pristojni organ, mnenje o tem pa izda Vlada Republike Slovenije, ki je v tem primeru predstavnik države. Sodišče presoja le, ali je bil postopek izveden v skladu z zakonom in ali je mnenje izdal pristojni organ. Ker so ti pogoji izpolnjeni, ni razlogov za to, da bi bilo mogoče ugoditi tožnikovi tožbi.

Glede na navedeno je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena citiranega ustavnega zakona.