Jedro

V konkretnem primeru bi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka morala tožnike še pred izdajo odločbe seznaniti z vsemi viri, ki jih je pridobila in uporabila pri svoji odločitvi in izdaji izpodbijane odločbe, in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa se do njihovih izjav opredeliti in jih oceniti glede na informacije o stanju v njihovi matični državi. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršila pravila upravnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 28.3.2008 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je tožnike oprostilo plačila sodnih taks, s sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki na 350 EUR odmerjene stroške upravnega spora, v roku petnajstih dni.

Tožena stranka je s 1. točko izreka v upravnem sporu izpodbijane odločbe zavrnila vlogo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, pri svoji odločitvi pa se oprla na določbo 1. alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07). Hkrati je v skladu z 2. odstavkom 52. člena ZMZ odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka bistveno kršila pravila upravnega postopka s tem, ko tožnikom pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjavijo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Tožnike ni seznanila s spremenjenimi poročili o stanju v izvorni državi tožnikov ter jim ni dala možnost, da se o njih izjavijo.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožba tožnikov zavrne, podrejeno pa da se sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala postopati po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku in tožnike seznaniti z uporabljenimi informacijami o izvorni državi. Takšna praksa bi ohromila potek postopkov in povzročila ogromne zaostanke pri odločanju. Odločitve ne bi bile nič drugačne. Potrebno se je vprašati, kakšno vrednost ima beseda oziroma mnenje prosilca nasproti informacijam o izvorni državi. S takšno odločitvijo sodišče prve stopnje dela razliko med prosilci, ki jim je odločba izdana v pospešenem postopku in tistimi, ki jim je izdana v rednem. Poudarja, da tožniki v tožbi niso dali kakšnih konkretnih pripomb na uporabljene informacije.

Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na podatek o situaciji v Kazahstanu, od koder prihajajo tožniki in sicer na poročila, ki so dostopna na spletni strani http./www.ecoi.net/ in na poročilo UNHCR z dne 18. maja 2006. S temi podatki tožnikov ni seznanila, saj je zavzela stališče, da glede na določbo 3. odstavka 22. člena ZMZ, to ni potrebno, ker so te informacije javno dostopne in se zato štejejo kot splošno znana dejstva.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča stališče tožene stranke ni pravilno. Navedena določba 3. odstavka 22. člena ZMZ res določa, da se informacija o izvorni državi, ki so javno dostopne, štejejo kot splošno znana dejstva, vendar to tudi po mnenju pritožbenega sodišča pomeni samo to, da gre za podatke, ki so vsem dostopni. Ne pomeni pa, da toženi stranki ni treba postopati po določbah ZUP. Eno temeljnih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja strank. V skladu z navedenim načelom mora organ dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločbo (1. odstavek 9. člena ZUP), organ pa svoje odločbe ne sem opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Tak primer je skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ lahko odloči že na podlagi podatkov v vlogi in zato stranke ni treba zaslišati. V določbah ZMZ – kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – pa ni opore, da v postopku mednarodne zaščite prosilca ni treba seznaniti s poročili o stanju v njegovi izvorni državi, ki jih je pridobil organ, ki o prošnji odloča, in na katere opre svojo odločitev, pa čeprav so ta poročila javno dostopna. Samo dejstvo, da je neka informacija objavljena na način, ki je javno dostopen, tudi po mnenju pritožbenega sodišča še ne pomeni, da nujno ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Informacije so namreč objavljene na spletnih straneh, ki jih lahko ureja kdorkoli.

V konkretnem primeru bi zato tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka morala tožnike še pred izdajo odločbe seznaniti z vsemi viri, ki jih je pridobila in uporabila pri svoji odločitvi in izdaji izpodbijane odločbe, in jim dati možnost, da se o njih izjavijo, nato pa se do njihovih izjav opredeliti in jih oceniti glede na informacije o stanju v njihovi matični državi. Ker tožena stranka ni tako ravnala, je tudi po presoji pritožbenega sodišča kršila pravila upravnega postopka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sklicevanje tožene stranke na številne primere postopkov, še ne more biti razlog, da bi tožena stranka ravnala v nasprotju s pravili postopka. Tudi ni podlage, da bi tožena stranka vnaprej odrekala vrednost izjavam tožnikov napram informacijam o izvorni državi.

Tudi ni mogoče delati vzporednice med rednim in pospešenim postopkom. V konkretnem primeru gre za redni in ne za pospešeni postopek. Zato veljajo pravila za ta postopek.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.