Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 5.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sojenja dne 3.4.2002 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke, ki je uveljavljala višjo odškodnino, je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine je bila prisojena bistveno nižja odškodnina, kakor pa jo sodišča v državi prisojajo za primerljive škode. Tožnik je utrpel več poškodb s posttravmatskim stresnim sindromom, kar uvršča nastalo škodo med večje škode. Konstantne telesne bolečine je prestajal več kot pol leta, dalj časa je nosil ovratnico zaradi poškodovane hrbtenice, bil pa je tudi hospitaliziran. Premalo je bilo upoštevano, da je bo nesreči utrpel strah, ki je mejil na grozo. Dve osebi sta bili namreč v isti prometni nesreči mrtvi. Posledični akutno povišani očesni pritisk je poleg nevšečnosti in bolečin ob zdravljenju povzročil tudi poslabšani vid. Zavrta gibljivost vratne hrbtenice z oslabljenim mišičjem desne roke ter posttravmatskim stresnim sindromom predstavlja z upadom ostrine vida levega očesa kar 26 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Okoliščine primera, zlasti pa stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovo trajanje, so bile v sodbah sodišč druge in prve stopnje zaradi uporabe določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih z določitvijo odškodnine v skupnem znesku 5.800.000 SIT v zadostni meri upoštevane. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava pri določitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo ne drži. Revizija izpodbijani sodbi tudi neutemeljeno očita neupoštevanje primerljivosti s podobnimi primeri škod in odškodnin zanje v sodni praksi.

Ni mogoče sprejeti revizijske teze, ki ob natančno ugotovljenem dejanskem stanju poudarja številnost tožnikovih poškodb in s tem posledično večji obseg prizadejane škode. Tožnik je namreč utrpel zvin vratne hrbtenice, udarnino desne rame in prsnice ter udarnino bližnjega dela leve goleni in končnega dela desne goleni. Obseg poškodovanja torej že sam po sebi ne dokazuje takšnega posega v telesno integriteto, da bi bilo mogoče govoriti o večji škodi, pri čemer slednje ne more potrjevati niti posledično akutno povišan očesni pritisk, niti posttravmatski stresni sindrom. Navadena ugotovitev velja za opredelitev škode v celoti, kot tudi za posamezne odškodninske postavke. Pri opredelitvi obsega škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti ni izostala nobena od ugotovitev, ki slede iz izvedenskih mnenj. Dosojena odškodnina v znesku 2.000.000 SIT je odraz ugotovitev o časovnem trajanju bolečin, o nošnji ovratnice zaradi zvina vratne hrbtenice in o dvakratni hospitalizaciji v skupnem trajanju šestih dni. Upoštevaje podobne primere škod in odškodnin zanje tako dosojene odškodnine ni mogoče zviševati. Pri odškodnini za strah, ki je dosojena v znesku 600.000 SIT (kar jo uvršča med višje odškodnine iz tega naslova), je prišla do zadostnega izraza okoliščina, da je ob sami nesreči tožnik utrpel strah, ki je mejil že na grozo in da je strah za izid zdravljenja, čeprav v lažji obliki, trajal nekaj mesecev. Tudi te odškodnine torej ni mogoče zviševati.

Obseg škode, ki jo tožnik prestaja zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti, je omogočil prisojo odškodnine v znesku 3.200.000 SIT. Vendar tudi v tem primeru ne gre za škodo večjega obsega. Tožniku so poklicne delovne sposobnosti ostale, pojavljajo pa se mu težave zaradi zavrte gibljivosti vratne hrbtenice, oslabljenega mišičja desne roke, posttravmatskega stresnega sindroma in 10 % zmanjšanja ostrine vide levega očesa. Po izvedencih označena odstotkovna prikrajšanost (skupno 26 %) je relativne narave in je brez opisa in obrazložitve ni mogoče upoštevati v absolutni primerjavi. Večina tožnikovih življenjskih vsakdanjih dejavnosti namreč ni zmanjšana do take mere, da bi bilo mogoče govoriti o znatni prikrajšavi.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti na podlagi določbe 378. člena ZPP.