Jedro

Pravici tistega, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, da je navzoč pri preiskavi, je zadoščeno, če preiskavi prisostvuje eden od družinskih članov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. K 47/2008 z dne 29.10.2008 je bil J.O. spoznan za krivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v njej določena kazen deset mesecev zapora in preizkusna doba dve leti. Obsojencu je bil odvzet ponarejen denar, v plačilo pa naloženi stroški kazenskega postopka. Pritožbo zagovornika obsojenca zoper prvostopno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo, opr. št. I Kp 1542/2008 z dne 16.6.2009 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh dovoljenih razlogov in predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo sodišča prve stopnje in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Po njegovi oceni je izrek sodbe povsem skladen in vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 249. člena KZ, pravilno je tudi stališče sodišča, da je šlo za izdelavo najmanj devetnajst ponarejenih bankovcev, ki so se pojavili v obtoku in je povsem jasno, da je obsojenec izdelal kriv denar prav zato, da se uporabi za plačilo kot pravi. Po mnenju tožilca sta sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ugotovili, da je bila hišna preiskava opravljena zakonito; v zaključku tožilec še ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni mogoče za zahtevo z varstvo zakonitosti.

4. Zagovornik obsojenca je v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca izrazil svoje nestrinjanje z njegovim stališči in se v celoti sklicuje na navedbe svoje zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi, opr. št. I Ips 346/2008 z dne 23.10.2008 povedalo, da mora vložnik po določbi prvega odstavka 424. člena ZKP navesti razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo kršitev zakona, ki jo uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Ni namreč dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Obravnavana zahteva uveljavljenih kršitev ne opredeljuje niti z navedbo členov zakona, v katerih so določbe, ki naj bi bile kršene, niti s konkretizacijo in substanciranjem zatrjevanih kršitev razen glede vprašanja, ali so bile pri hišni preiskavi osebe, ki morajo biti navzoče. 6. Zatrjevanje zahteve, da je obsodilna sodba nezakonita, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da so razlogi sodbe v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju in da je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, da je nedvomno prišlo tudi do drugih kršitev določb kazenskega postopka kot tudi kazenskega zakona, ni substancirano, zato zatrjevanih kršitev ni mogoče preizkusiti.

7. Ugovor glede nezakonitosti hišne preiskave, ker naj bi pri njej ne bila ves čas prisotna priča I.Ž., temelji na vložnikovi oceni dokazov, ki so bili izvedeni v zvezi z vprašanjem, ali je bila navedena solenitetna priča navzoča ves čas poteka hišne preiskave. Zatrjevano kršitev določbe kazenskega postopka vložnik tako opira na drugačno dejansko stanje kot sta ugotovili sodišči prve in druge stopnje, s tem pa uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so v stanovanju, v katerem je bila opravljena hišna preiskava, živeli B.P. (lastnik stanovanja), njegova partnerka S.O. in njena otroka, obsojeni J.O. in T.V. B.P. so policisti pred začetkom preiskave odredbo za hišno preiskavo vročili in počakali s pričetkom preiskave do prihoda obsojenčeve matere S.O. Vložnik ne navaja, katera določba zakona naj bi bila v zvezi s tem kršena, zato Vrhovno sodišče lahko le ugotovi, tako kot je že ugotovilo v svoji sodbi, opr. št. I Ips 214/97 z dne 28.11.2002, da je pravici tistega, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, da je navzoč pri preiskavi (tretji odstavek 36. člena Ustave Republike Slovenije in prvi odstavek 216. člena ZKP) zadoščeno, če preiskavi prisostvuje eden od družinskih članov. Trditev, da P. ni bil poučen o pravicah v zvezi s hišno preiskavo ni potrjena niti z izpovedbo B.P. samega, saj tega, da ne bi bil poučen o svojih pravicah, ni trdil, ampak se le ni zanesljivo spomnil, ali mu je bil pouk dan, hkrati pa je na vprašanje, ali bi sicer angažiral odvetnika izjavil, da bi poklical J.O. (obsojenca).

9. Po določbi petega odstavka 178. člena ZKP preiskovalni sodnik na primeren način obvesti obdolženca o tem, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih je lahko navzoč, razen če bi bilo nevarno odlašati. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje policisti J.O. pred izvedbo preiskave niso uspeli najti, bi pa bilo z njo nevarno odlašati. Teh ugotovitev vložnik tekom postopka ni izpodbijal; tudi v zahtevi ne izpodbija pravnega zaključka o nevarnosti odlašanja, zato z zatrjevanjem, da je bila hišna preiskava nezakonito opravljena, ker pri njej ni bil navzoč obsojenec, ne more uspeti.

10. Trditev vložnika, da iz izpovedbe priče I.E. in J.N. ni mogoče zaključevati, da je obsojenec dal ponarejen denar v obtok, ponovno uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), enako velja za njegovo oceno, da so bili ponaredki denarja tako slabi, da niso mogli dati videza pravega denarja, da denar v resnici sploh ni bil ponarejen in da obsojencu ni dokazan naklep oziroma namen, ki je v takšnem primeru potreben (očitno je mišljen namen, spraviti kriv denar v obtok kot pravi).

11. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ugotovilo, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane zatrjevane kršitve zakona oziroma se te opirajo na drugačno dejansko stanje, kot je bilo v zadevi ugotovljeno, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 92., 95. in 98.a člena ZKP.