Jedro

Po prvem odstavku 367. člena ZOR,

odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Na podlagi navedene zakonske določbe se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje in se zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano stabilizira.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna drugi in tretji toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 743,58 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je zoper toženo stranko vložil tožbo zaradi plačila odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči s tretjim tožencem. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je terjatev zastarala.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Meni, da je bilo njegovo zdravljenje zaključeno 12. 11. 1996 in ne 23. 4. 1996, kot sta ugotovili nižji sodišči. Tožnik je bil šele 12. 11. 1996 na zadnjem kontrolnem pregledu, na katerega ga je 23. 4. 1996 napotil nevropsihiater, to pa je razvidno iz zdravstvenega kartona, ki bi ga morala pridobiti izvedenca. Datum zaključka zdravljenja je razviden iz mnenja dr. Laha in zdravniškega spričevala tožnikove osebne zdravnice, kar bi morali sodišči upoštevati. Sodišči nista obrazložili ugotovitve, da abnormalni EEG ni v vzročni zvezi s poškodbo. Prav tako bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožnikovemu dokaznemu predlogu za določitev novega izvedenca.

4. Druga toženka in tretji toženec v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na naslednje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče: a) da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil tretji toženec; b) da je tožnik nevrološko ambulanto zadnjič obiskal 23. 4. 1996, za čas po tem pa ni predložil nobene medicinske dokumentacije; c) da se po tem datumu tožnik ni več zdravil zaradi poškodb, ki jih je utrpel v prometni nesreči; d) da se je nesreča zgodila 31. 10. 1994 in e) da je bila tožba za plačilo odškodnine vložena 29. 10. 1999. 8. Tožnik v reviziji zatrjuje, da je v zvezi s poškodbo iz prometne nesreče zadnjič obiskal nevropsihiatra 12. 11. 1996. Trdi, da bi se morali sodišči opredeliti do izvida s tega dne, saj je v njegovem zdravstvenem kartonu, izvid pa bi morala iz njegovega kartona pridobiti tudi izvedenca. Očitek ni utemeljen. Nižji sodišči sta ugotovili, da za čas po 23. 4. 1996 tožnik ni predložil nobene medicinske dokumentacije, tožnik pa tudi v pritožbi ni zatrjeval, da so sodišče ali izvedenca ta dokaz spregledali. Zaradi tega tudi ni pomembna ugotovitev, da abnormalni EEG ni bil v vzročni zvezi s poškodbo.

9. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči upoštevati mnenji dr. L. in tožnikove osebne zdravnice, ki sta oba ugotovila, da je bilo zdravljenje zaključeno 12. 11. 1996. Mnenje dr. L. je bilo pridobljeno izven pravde. Ker se nasprotna stranka z uporabo tega mnenja ni strinjala, ga je lahko sodišče upoštevalo le v okviru tožnikovih trditev, ne pa kot dokaz. Glede navedbe tožnikove osebne zdravnice pa sta nižji sodišči pojasnili, da ne temelji na medicinski dokumentaciji in ne pomeni verodostojnega podatka o zaključku zdravljenja. Izpodbijanje te dokazne ocene pa v reviziji ni dopustno.

10. Revizijsko sodišče ni upoštevalo trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožnikovemu dokaznemu predlogu za določitev novega izvedenca. Očitek je zgolj pavšalen, poleg tega je nedopusten, ker ga tožnik prvič uveljavlja šele v reviziji.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev nižjih sodišč o zastaranju tožnikove terjatve materialnopravno pravilna. Po prvem odstavku 367. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, od kar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Na podlagi navedene zakonske določbe se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da je obseg škode znan takrat, ko je končano zdravljenje in se zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano stabilizira. Ker sta nižji sodišči ugotovili, da se je to zgodilo najkasneje 23. 4. 1996, sta pravilno zaključili, je bila tožba z dne

29. 10. 1999 vložena po poteku zastaralnega roka.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, jo je bilo treba na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

13. Tožnik mora drugi toženki in tretjemu tožencu po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 743,58 EUR (stroški v skladu z Odvetniško tarifo vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in dvajset odstotni DDV na odvetniške storitve). Revizijsko sodišče ni priznalo stroškov za sodno takso, ker iz spisa ni razvidno, da je bila taksa za odgovor na revizijo plačana.