Jedro

Niso kršene določbe 236., 240. in 242. člena ZUP, ko pritožbeni organ ni upošteval novih dejstev in dokazov v pritožbi v primeru, ko je bilo blago s carinsko spremnico napoteno na carinjenje prevzemni carinarnici in ko na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in varščina, ampak namesto nje garancijska izjava špediterja, in ko carinski upravičenec ni uveljavljal oprostitve in ugodnosti, povezanih s prometnim davkom v rednem carinskem postopku. Take ugodnosti lahko upravičenec uveljavlja le v rednem postopku.

Označbo PE poleg matičnega podjetja v izreku je šteti le kot nepotreben dostavek, ki nima niti pravnih niti dejanskih učinkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice Gornja Radgona št. 06-Up/I-1057/2-92 z dne 9.12.1992, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu 409.688,00 SIT uvoznih davščin za blago, ki je bilo prenapoteno s carinsko spremnico št. 1898 dne 3.11.1991 s strani Carinarnice Gornja Radgona - carinska izpostava Dolga vas, pa do roka 5.11.1991 ni bilo predano sprejemni Carinarnici Celje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta bila s pravnomočno odločbo Carinarnice Gornja Radgona številka P-288 z dne 16.11.1992 kaznovana pravna oseba Quick d.o.o. iz Sežane, PE Dolga vas in njen odgovorni delavec zaradi storitve prekrška iz 11. točke 1. odstavka 370. člena carinskega zakona (CZ), ker sprejemni Carinarnici Celje do 05.11.1991 ni bilo predano blago, ki je bilo napoteno s strani odpremne carinarnice s carinsko spremnico štev. 1898 z dne 03.11.1991. Z isto odločbo je bilo nadalje odločeno, da se nepredano blago ne odvzame, z njim pa bo postopano v skladu z določbo 1. odstavka 389. člena CZ. Po mnenju tožene stranke je Carinarnica Gornja Radgona ravnala pravilno, ko je izdala izpodbijano odločbo in tožnika zavezala k plačilu carinskih dajatev za blago, za katero je prevzel obvezo predaje blaga prevzemni carinarnici. To še predvsem zaradi tega, ker sta za nepredajo blaga odgovorna pravna oseba in njen delavec, kot je to razvidno iz prekrškovne odločbe Carinarnice Gornja Radgona. Ker je pravni temelj za izdajo izpodbijane odločbe 389. člen CZ, ta pa izrecno navaja, v katerih primerih carinarnica po uradni dolžnosti uvede postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin, ni sporno, da sta storilec prekrška in carinski zavezanec ista oseba. To pa izhaja tudi iz določbe 24. člena istega zakona. V opisanem primeru se carina in druge uvozne davščine naplačajo od storilca prekrška. Za blago, ki ni predano prevzemni carinarnici, je carinski zavezanec tisti, ki je blago prevzel na prevoz, oziroma tisti, ki je prevzel obveznost predaje blaga. Da je to obveznost prevzel tožnik, pa je razvidno iz celotne dokumentacije. Pri tem ni pomembno, kar trdi tožnik, da je lastnik in uvoznik blaga ..., ki je pripravljen plačati carinske dajatve, ker se te, v vsakem primeru, morajo naplačati od storilca prekrška in carinskega zavezanca. Ta pa je, v konkretnem primeru tožnik sam. Glede plačila prometnega davka pa tožena stranka ugotavlja, da je ta pravilno obračunan. Po določbi 26. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Obveza plačila carine pa je nastala za sporno blago tistega dne, ko je prestopilo carinsko črto. Prometni davek je bil torej obračunan po tarifni številki 1. tarife temeljnega prometnega davka, ker davčni zavezanec ni pri carinjenju priložil izjave iz 3. točke 1. odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih ..., na osnovi katere bi bil lahko oproščen plačila prometnega davka pri uvozu proizvodov za reprodukcijo, kot to določa 9. točka 1. odstavka 6. člena istega zakona. Ker je pogoj za oprostitev plačila prometnega davka priložena izjava pri carinjenju, se pravi preden je promet opravljen, izjave pa tožnik ni priložil, je carinarnica pravilno postopala, ko je obračunala davek v višini 20 % od davčne osnove, ki je ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, da je kršila pravila postopka in je napačno uporabila materialno pravo. Meni, da kot poslovna enota podjetja Q. ne more biti stranka v postopku, ker ne more nastopati samostojno kot nosilec pravic in obveznosti, zato je tožena stranka kršila 50. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ni upoštevala, da so uvožene surovine in repromaterial last uvoznika. Kršila je tudi določbe 5., 8., 142. in 143. člena ZUP, ker tožniku ni dala možnosti, da bi se udeležil dokaznega postopka. Tudi glede na določilo člena 24 CZ poslovna enota podjetja Q. ne more biti carinski zavezanec v konkretnem primeru, saj je uvoznik poznan in je bil poznan že v postopku pred prvostopnim organom. Stališče tožene stranke, da je carinski zavezanec nesporno storilec prekrška, je zmotno. O carinskem zavezancu se v prekrškovnem postopku razpravlja kot o predhodnem vprašanju, meritorno pa se o tem lahko odloča le v carinsko-upravnem postopku, skladno z določili CZ in ZUP. Natančen pregled vseh prijav za uvoz in tranzit blaga dokazuje, da je poslovna enota Quicka opravila zgolj prijavo blaga vstopni carinarnici na mejnem prehodu Dolga vas. Nikakor pa ni tožeča stranka sprejela obveznosti prijave blaga namembni carinarnici, kot to natančno predpisujeta člena 199 in 200 CZ. Trditev tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da je obveznost predaje blaga prevzel tožnik, kar naj bi bilo razvidno iz celotne dokumentacije, pa ne drži. Ob upoštevanju dejstva, da se tožnik sploh ni mogel udeležiti dokaznega postopka, tudi ne drži trditev tožene stranke, da davčni zavezanec ni predložil izjave za davčno oprostitev. Tožena stranka ni pojasnila, na kateri pravni podlagi naj bo tožnik davčni zavezanec, kar pomeni očitno kršitev materialnega prava. Ker se tožnik ni imel možnosti udeležiti upravnega postopka na prvi stopnji, je v pritožbenem postopku predložil potrebne dokaze za davčno oprostitev na podlagi 9 točke 1. odstavka 6. člena in 3. točke 1. odstavka 7. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, ki je veljal v času nastanka davčne obveznosti. Čeprav ZUP izrecno določa, da lahko tožnik navaja nova dejstva in prilaga nove dokaze, tožena stranka tega ni upoštevala, s tem pa je kršila določila členov 236, 240 in 242 ZUP. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti izvesti vse tiste dokaze in pridobiti podatke, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja na podlagi vložene carinske deklaracije (člen 249 CZ in naslednji). Po 250. členu CZ se blago carini praviloma pri carinarnici, kateri je blago prijavljeno za carinjenje. Iz podatkov v upravnih spisih je nesporno razvidno, da bi se blago moralo cariniti pri Carinarnici Celje, zato Carinarnica Gornja Radgona v konkretnem primeru sploh ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena CZ. Tožena stranka tudi ni navedla, na podlagi katerih določil je ugotovila carinsko in davčno osnovo, kar je kršitev materialnega prava. Glede na navedeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v predložene upravne spise je sodišče presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje in v skladu z njim tudi pravilno uporabila materialne predpise.

V zvezi s tožbeno navedbo, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi se udeležil dokaznega postopka ter da je tožena stranka s tem kršila določila 5., 8., 142. in 143. člena ZUP pa sodišče pripominja, da iz podatkov v spisih izhaja, da je bil postopek za plačilo carine in drugih uvoznih davščin zoper tožnika uveden po uradni dolžnosti na podlagi 1. odstavka 389. člena v zvezi z 11. točko 1. odstavka 370. člena CZ, torej na podlagi pravnomočne odločbe o prekršku. Ker iz priloženih spisov izhaja, da tožnik v postopku o prekršku ni ponudil dokaza, da je bilo blago predano namembni carinarnici, odločba o carinskem prekršku pa je pravnomočna, po presoji sodišča opustitev zaslišanja tožnika v poznejšem carinskem postopku pomeni sicer kršitev postopka, vendar v tem primeru ne gre za bistveno kršitev postopka, ki bi lahko vplivala na pravilno rešitev stvari. Tožena stranka tudi ni kršila pravil postopka, če ni upoštevala in presodila dokaza, ki ga je v zvezi z davčno oprostitvijo tožnik ponudil v pritožbi. Po 26. členu zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91) nastane obveznost obračuna davka od prometa proizvodov in storitev takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Ker je bilo v tem primeru blago s carinsko spremnico napoteno na carinjenje prevzemni Carinarnici v Celje in ker na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in položena varščina (200. člen CZ), tožnik pa je namesto položene varščine priložil garancijsko izjavo, s katero se je zavezal, da bo plačal vse uvozne dajatve, če blago ne bo do roka (5.11.1991) predano prevzemni carinarnici, je bilo možno na podlagi že navedenih zakonskih določb najkasneje do omenjenega roka uveljavljati oprostitve oz. ugodnosti povezane s prometnim davkom. Ker se te olajšave ne priznavajo po uradni dolžnosti, ampak za njihovo uveljavljanje določa carinski zakon poseben postopek, tožnik pa navedene izjave oziroma zahtevka za oprostitev plačila prometnega davka ni predložil v rednem carinskem postopku, tega ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki izpodbija pristojnost vhodne carinarnice za carinjenje in se pri tem sklicuje na 22. člen ZUP in 250. člen CZ. Po 250. členu CZ blago, ki se uvaža, praviloma carini carinarnica, kateri je bilo blago prijavljeno za carinjenje. Ker je v tem primeru pravni temelj za carinjenje 389. člen CZ, po katerem uvede carinarnica po uradni dolžnosti postopek za plačilo carinskih dajatev, ta carinarnica pa je v tem primeru carinarnica v Gornji Radgoni, ki razpolaga tudi z vsemi podatki. Ugovor, da tožnik kot poslovna enota podjetja Q. ne more biti stranka v postopku po 50. členu ZUP, je v tem primeru neutemeljen. Ne glede na to, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se zavrne pritožba "podjetja Q. d.o.o. iz S., PE D.v., pa iz vseh podatkov spisa izhaja, da je stranka v tem postopku podjetje Q. d.o.o. S. in ne njena PE D.v.. Po mnenju sodišča je označba PE v izpodbijani odločbi nepotreben dostavek, ki nima niti pravnih niti dejanskih učinkov in pomeni v tem primeru le označbo, da je ta PE od svojega matičnega podjetja Quick pooblaščena, da v njegovem imenu, torej imenu špediterja, nastopa v postopku carinjenja blaga.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) zavrnilo. Določbe CZ, ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).