Jedro

Med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka stečajnega upravitelja ni obvestila, med katerimi vzajemnimi terjatvami je izvršila pobot. Če bi v prijavi navedla (ali posebej obvestila stečajnega upravitelja), da terjatve iz kreditne pogodbe št. 2/97 v stečajnem postopku ne prijavlja zato, ker jo do zneska 1,347.345,60 SIT šteje za pobotano z nasprotno terjatvijo tožene stranke, terjatev iz naslova kreditne pogodbe št. 3/98 pa šteje za pobotano s terjatvijo tožene stranke do zneska 1,469.338,67 SIT) potem bi do prerekanja terjatve v višni 2,816.684,27 SIT (1,347.345,60 SIT + 1.469.338,67 SIT) s strani stečajnega upravitelja ne prišlo. Po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Vendar pa to določilo za primere iz 5. odstavka 117. člena ZPPSL, ne velja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani 2. in 3. točki potrdi. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 1,822.585,03 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.7.2000 dalje (1. točka izreka), zahtevek na plačilo pravdnih stroškov pa je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 19.726,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.2001 dalje (3. točka izreka). Stroškovno odločitev je naslovilo na določilo 5. odstavka 117. člena ZPPSL, po katerem morajo upniki, katerih terjatve se štejejo za pobotane, o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, sicer odgovarjajo za škodo in stroške. Ker tožeča stranka stečajnega upravitelja ni obvestila, katere terjatve šeteje za pobotane, mora sama nositi svoje pravdne stroške, toženi pa povrniti njene. Proti odločitvi o stroških je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe (ki je sklep o stroških) tako, da se toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik sam priznava, da kot upnik v stečajnem postopku ni navedel, katere svoje terjatve šteje za pobotne s terjatvami tožene stranke. V posledici te opustitve je stečjani upravitelj štel za pobotano del prijavljene terjatve tožeče stranke iz naslova kreditne pogodbe št. 3/98 v višini 2,816.684,27 SIT. Zato je za ta znesek prerekal prijavljeno terjatev tožeče stranke. V posledici tega pa je bila tožeča stranka za ta znesek napotena na pravdo, v kateri so toženi stranki nastali pravdni stroški. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da opustitev ni imela za posledico nobenih stroškov tožene stranke. Šele tekom te pravde se je izkristaliziralo, da je tožeča stranka dolgove tožene stranke delno (za znesek 1,347,345,60 SIT) pobotala s svojimi terjatvami po kreditni pogodbi št. 2/97, delno (za znesek 1,469.338,67 SIT) pa s svojimi terjatvami po kreditni pogodbi št. 3/97. Pri tem med pravdnima strankama ni sporno, da tožeča stranka stečajnega upravitelja ni obvestila, med katerimi vzajemnimi terjatvami je izvršila pobot. Če bi v prijavi navedla (ali posebej obvestila stečajnega upravitelja), da terjatve iz kreditne pogodbe št. 2/97 v stečajnem postopku ne prijavlja zato, ker jo do zneska 1,347.345,60 SIT šteje za pobotano z nasprotno terjatvijo tožene stranke, terjatev iz naslova kreditne pogodbe št. 3/98 pa šteje za pobotano s terjatvijo tožene stranke do zneska 1,469.338,67 SIT) potem bi do prerekanja terjatve v višni 2,816.684,27 SIT (1,347.345,60 SIT + 1.469.338,67 SIT) s strani stečajnega upravitelja ne prišlo. Zato je stroškovna odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Po določilu 1. odstavka 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške. Vendar pa to določilo za primere iz 5. odstavka 117. člena ZPPSL, kamor sodi tudi predmetni spor, ne velja. Stroški v predmetni pravdi so nastali po krivdi tožeče stranke. Za tak primer pa je tudi v 1. odstavku 156. člena ZPP določeno, da jih ne glede na izid pravde nasprotni stranki povrne stranka, ki jih je povzročila. Glede na povedano mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške (3. točka izreka izpodbijane sodbe), sama pa nositi svoje (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Upoštevajoč nepopolne tožbene trditve in pomanjkljive dokaze, je šele tekom postopka postalo jasno, katere terjatve so se pobotale z nasprotnimi terjatvami. Zato je neutemeljena pritožbena trditev, da bi moral stečajni upravitelj tožbeni zahtevek priznati že v odgovoru na tožbo. Razlog za višje stroške, kot bi jih lahko imela tožeča stranka, je tako na njeni strani. Sicer pa s to trditvijo tožeča stranka izpodbija tudi višino priznanih pravdnih stroškov toženi stranki. Ker pa je prvostopno sodišče toženi stranki priznalo le stroške za takso za odgovor na tožbo, je ta pritožbena trditev, kolikor se nanaša na priznano višino pravdnih stroškov toženi stranki, neutemeljena. Četudi prvostopno sodišče v sodbi ugotavlja, da je terjatev tožeče stranke po pogodbi št 3/98 znašala 3,294.923,70 SIT, ta ugotovitev na stroškovno odločitev nima vpliva, saj je pravdne stroške toženi stranki prvostopno sodišče priznalo od vtoževanega zneska. Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe pa pritožbeno sodišče ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu (sklep) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).