Jedro

Ker pritožnica v zvezi z deponiranimi 140.000,00 EUR ni podala nobene pomembne trditve, se sodišču prve stopnje do te trditve ni bilo treba posebej opredeliti. Smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Pritožnica šele v pritožbi navaja, da 140.000,00 EUR več kot zadošča za poplačilo obveznosti iz predmetne kreditne pogodbe (da je plačilo tožeča stranka porabila za poravnavo obveznosti iz druge kreditne pogodbe, sklenjene za projekt A., je tožeča stranka natančno razdelala v odgovoru na pritožbo; pritožnica na to ni več odgovorila). Če je hotela pritožnica s tem ugovarjati izpolnitev obveznosti, je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da te trditve višje sodišče ne sme upoštevati. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tega zneska ni zatrjevala v plačilo obveznosti iz predmetne kreditne pogodbe, v pritožbi pa tudi ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Izrek

Pritožba zoper II. točko izreka se zavrže, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v prvem odstavku izreka za plačilo 123.342,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2015 dalje do plačila; (II) sklep o izvršbi razveljavilo v prvem odstavku izreka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice od 3. 12. 2015 do 6. 12. 2015 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo; (III) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača stroške postopka v znesku 2.115,00 EUR s pripadki.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Bistvo pritožbe je, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo in ni navedlo, kaj je tožeča stranka naredila s preostankom kupnine v višini 140.000,00 EUR, ki zadošča za plačilo terjatve.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in opozorila na pritožbene novote v zvezi z zatrjevanim zneskom 140.000,00 EUR. V odgovoru je še pojasnila, da je ta preostanek kupnine poračunala v izpolnitev obveznosti po drugih kreditnih pogodbah med istima strankama (kar vse je natančneje pojasnila v odgovoru na pritožbo, na katerega pritožnica ni več odgovorila).

4. Pritožba zoper II. točko izreka ni dopustna, v preostalem delu pa ni utemeljena.

5. Pritožnica (tožena stranka) se je pritožila zoper sodbo v celoti. Ker je v izpodbijani II. točki izreka uspela z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, je višje sodišče v tem delu pritožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa (prvi odstavek 343. člena in 1. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

6. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP.

7. Tožeča stranka je zahtevala vračilo prejetega kredita po kreditni pogodbi, to je Pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 143/13-KK/LJ (A1). Nesporno dejstvo je, da sta stranki poleg te pogodbe sklenili še tri kreditne pogodbe (prim. razloge v 12. točki obrazložitve; vse štiri kreditne pogodbe so bile sklenjene za izvedbo projekta A.). Pritožnica se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila s trditvijo, da je prodala dve nepremičnini, katerih kupnina je bila po dogovoru nakazana tožeči stranki v znesku 1.140.000,00 EUR. Od tega je bilo 1.000,000,00 EUR uporabljenih za zapiranje kreditov, glede 140.000,00 EUR pa je bil sklenjen dogovor, da se to kupnino uporabi za nadaljevanje projekta (A.) – ki se kasneje dejansko ni nadaljeval, tj. izvedel. 8. Neprerekana je ostala trditev tožeče stranke (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo na red. št. 24), da je plačilo v znesku 1.000,000,00 EUR vračunala v plačilo prvega kredita (preostali neplačani del znaša 1.000,00 EUR), v celoti pa so ostale neplačane obveznosti v višini 1.000,000,00 EUR po drugem kreditu, po tretjem kreditu 600.000,00 EUR in prav tako v celoti po zadnjem, to je v tem postopku vtoževanem kreditu – upoštevajoč plačila, ki jih je tožeča stranka upoštevala že pri sestavi tožbenega zahtevka (glej 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke na straneh 3 in 4). Pritožnica trditev tožeče stranke o neizpolnjenih obveznostih na naroku ni prerekala (prim. prvi odstavek 214. člena ZPP). Iz tako povzetega zapisnika naroka o glavni obravnavi tudi izhaja, da pritožnica zneska depozita v višini 140.000,00 EUR ni zatrjevala v plačilo obveznosti po kreditni pogodbi iz tega spora. Povedano drugače, pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da bi morala tožeča stranka teh 140.000,00 EUR upoštevati kot plačilo tega kredita, niti ni podala morebitnega pobotnega ugovora. Ker torej pritožnica v zvezi z deponiranimi 140.000,00 EUR ni podala nobene pomembne trditve, se sodišču prve stopnje do te trditve ni bilo treba posebej opredeliti. Smiselno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

9. Pritožnica šele v pritožbi navaja, da 140.000,00 EUR več kot zadošča za poplačilo obveznosti iz predmetne kreditne pogodbe (da je plačilo tožeča stranka porabila za poravnavo obveznosti iz druge kreditne pogodbe, sklenjene za projekt A., je tožeča stranka natančno razdelala v odgovoru na pritožbe; pritožnica na to ni več odgovorila). Če je hotela pritožnica s tem ugovarjati izpolnitev obveznosti, je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pravilno opozorila, da te trditve višje sodišče ne sme upoštevati. Pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje tega zneska ni zatrjevala v plačilo obveznosti iz predmetne kreditne pogodbe, v pritožbo pa tudi ni navedla razlogov, zakaj tega ni storila pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških odgovora na pritožbo je odpadel, ker tožeča stranka stroškovnega zahtevka ni določljivo postavila.