Jedro

31. člen in drugi odstavek 32. člena ZDen omogočata denacionalizacijo (z vzpostavitvijo lastninske pravice) le, če prejšnji lastnik pravice uporabe ni te pravice prenesel s pravnim poslom na koga drugega.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 4.2.2002, v delu, ki se nanaša na 2. točko izreka navedene odločbe in zadevo v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka v izreku pod točko 1 odpravila odločbo Upravne enote Celje z dne 3.12.2001, v 3. točki izreka, ki se nanaša na zavrnitev zahteve za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 502, travnik izmere 1196 m2 in zemljišča parc. št. 503, travnik izmere 4382 m2, obe k.o. ... ter zadevo v tem delu vrnila v dopolnitev postopka ter ponovno odločanje upravnemu organu prve stopnje. V izreku pod točko 2 pa je tožena stranka v ostalem delu izpodbijano odločbo potrdila in zavrnila pritožbo. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje v izreku pod točko 1 zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 3, 2 in 16, v skupni izmeri 453 m2, vpisanih v takratni vl. št... k.o...; v izreku pod točko 2. je zavrnil zahtevo za denacionalizacijo zemljišč parc. št. 10 - travnik, 11 - sadovnjak in 12 - sadovnjak, vsa vpisana v takratni vl. št... k.o... v izreku pod točko 3. pa je zavrnil zahtevo za vrnitev zemljišč parc. št. 15 - njiva, 17 - travnik in 26 - sadovnjak, vsa vpisana v takratni vl. št... k.o. ... ter za vrnitev zemljišč parc. št. 503 - travnik in parc. št. 502 - travnik, vpisana v takratni vl. št... k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se tožena stranka v delu, v katerem je potrdila odločitev prvostopenjskega organa, sklicuje na ugotovitev, da sta bivša lastnika B. in D.B. na parcelah št. 3, 2 in 16, v skupni izmeri 453 m2 po podržavljenju obdržala pravico uporabe in sta s temi parcelami kasneje tudi razpolagala. Enako velja tudi za parcele št. 10, 11 in 12. Zato po navedbah tožene stranke te parcele ne morejo biti predmet vračanja. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da so upravičenci do denacionalizacije bivši lastniki, ki jim je bilo stavbno zemljišče podržavljeno do leta 1963, ne glede na to, kdaj jim je bilo odvzeto iz posesti, kar velja tudi za tiste bivše lastnike, ki jim je bilo leta 1958 podržavljeno stavbno zemljišče, kasneje odvzeto iz uporabe in oddano za gradnjo, na njem pa so bili zgrajeni trajni objekti. V takih primerih bivšim lastnikom na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) stavbnega zemljišča ni mogoče vrniti v last in posest, po določbi 2. člena in 42. člena tega zakona pa obsega denacionalizacija, če vrnitev premoženja ni mogoča oziroma če nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev oziroma denarja. Ker je upravičenost do denacionalizacije glede na določbo 3. člena ZDen odvisna od časa podržavljenja stavbnega zemljišča in ne od časa njegovega odvzema iz posesti, sta odločitvi tožene stranke in prvostopenjskega organa, ki sta pravico do denacionalizacije vezala na pravico uporabe, v nasprotju z določbami ZDen. Tudi iz določbe 67. člena ZDen, ki določa na koga se glasi odločba o denacionalizaciji, ne izhaja, da se odločba ne bi mogla glasiti na upravičenca do denacionalizacije, ki ni prejšnji lastnik, na kar napotuje tudi besedilo, ki je navedeno v 2. odstavka 67. člena (11., 12. člen). Zato tudi ni mogoče pritrditi zavrnilnemu delu izpodbijane odločbe glede parcel 15, 17 in 26 k.o..., da iz razloga, ker je pravica uporabe na navedenih zemljiščih prešla na hčerko razlaščencev, in ker sta upravičenca tega denacionalizacijskega zahtevka že pokojna, vrnitev teh zemljišč ni mogoča, o čemer je prav tako zavzelo stališče že ustavno sodišče v prej navedeni odločbi. V ponovnem postopku bo treba izhajati iz obsega podržavljenega premoženja in ponovno ugotoviti, kako je potekala delitev posameznih parcel in kakšen obseg zemljišč predstavljajo novo nastale parcele. V tej zvezi bo potrebno razjasniti tudi okoliščine v zvezi s parc. št. 15, ki je opredeljena kot njiva v izmeri 5869 m2 in glede katere je navedeno, da se je razdelila v novo zemljišče parc. št. 15/1, 15/2, 15/3 in 15/4, 15/5 in 15/6. Za zemljišča št. 15/2, 15/3, 15/4, 15/5 in 15/6, v skupni izmeri 2464 m2, je navedeno, da sta razlaščenca sklenila izročilno pogodbo in prejela odškodnino, ki jo je treba v smislu 72. člena ZDen upoštevati pri vračanju, glede na to, da presega 30 % sedanje vrednosti podržavljenega premoženja medtem ko je parcela št. 15/1 v obrazložitvi odločbe obravnavana v sklopu parc. št. 17 in 26, za katere pa ni naveden obseg zemljišč. V prvostopenjski odločbi se omenja še parcele 7, 8 in 9 k.o. K., glede katerih je navedeno, da so bile prejšnjim lastnikom vzete iz posesti na podlagi odločbe, ki jo je izdala Skupščina občine Celje dne 17.11.1970, vendar teh parcel izpodbijana odločba ne navaja. Ker teh nejasnosti tudi iz podatkov upravnega spisa ni mogoče pojasniti, izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve odločbe tudi ni mogoče ugotoviti skladnosti med obsegom podržavljenega premoženja in v postopku denacionalizacije obravnavanega premoženja. Zato bo morala tožena stranka v ponovljenem postopku navedeno pomanjkljivost odpraviti, pri čemer pa bo potrebno natančno navesti, katere parcele so bile predmet delitve in kakšen je obseg z delitvijo nastalih parcel, kar vse bo moral upravni organ razložiti na način, da bodo razlogi iz obrazložitve p otrjevali izrek odločbe. V primeru, ko je bila za podržavljenje zemljišča že izplačana odškodnina, ki presega 30% vrednosti podržavljenega premoženja, je treba le-to pri vračanju upoštevati, kot to določba 72. člen ZDen. Tožena stranka ni odgovorila na nobeno od pritožbenih navedb, čeprav jo k temu zavezuje 2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986).

Prizadeta stranka V. d.d., vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v skladu z 2. odstavkom 77. člena ZUS spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa v skladu s 74. in 76. členom ZUS pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo dejansko stanje sporno. Zatrjuje bistveno kršitev pravil postopka po 3. odstavku 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba ima namreč takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje razlogom, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju ter protispisni. Sodišče prve stopnje je namreč odpravilo le 2. točko izreka odločbe tožene stranke, v preostalem delu pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen ali o njem sploh ni bilo odločeno. Kršitev materialnega prava pritožba zatrjuje zaradi napačne uporabe in zmotne interpretacije odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-130/01. Parc. št. 10, 11 in 12 niso bile odvzete pravnim prednikom obeh tožnikov niti iz posesti. Izpodbijana sodba se ni opredelila o pravni naravi in veljavnosti pogodbe iz leta 1977, s katero je prednica tožnikov B.B. prodala svoje nepremičnine, vključno s temi navedenimi parcelami pravnemu predniku prizadete stranke. Če bi bile te parcele tudi dejansko podržavljene in odvzete iz uporabe in posesti imenovane, ne bi imela niti razpolagalne niti lastninske pravice in s temi parcelami odplačno ne bi mogla razpolagati in to celo v soglasju z Javnim pravobranilstvom, ki je ta odplačni posel tudi verificiralo na sami pogodbi dne 31.8.1977. V tem obsegu je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Med upravnim sporom je bila sprejeta odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002), na katero se sicer sklicuje sodišče prve stopnje, vendar obrazložitve izpodbijane sodbe ni povsem uskladilo z vsebino te ustavne odločbe. Vrhovno sodišče Republike Slovenije zato opozarja, da je v isti odločbi Ustavno sodišče Republike Slovenije navedlo, da 31. člen in 2. odstavek 32. člena ZDen omogočata denacionalizacijo (z vzpostavitvijo lastninske pravice) le, če prejšnji lastnik pravice uporabe ni prenesel s pravnim poslom na koga drugega ali če dedovanje te pravice še ni bilo izvedeno. Prenos pravice uporabe je namreč pomenil, da je bila ta pravica že konzumirana. Zato bi denacionalizacija v takih primerih pomenila vzpostavljanje prejšnjega stanja, s tem pa bi prišlo do posega v pravna stanja, nastala na podlagi pravnih poslov oziroma z dedovanjem (glej npr. sklepa Ustavnega sodišča, št. Up-23/93 z dne 4.4.1995 in št. Up-30/94 z dne 14.6.1995).

Kot izhaja iz predloženih spisov, je bila v obravnavani zadevi med pravno prednico tožnikov B.B. iz D. kot prodajalko in pravnim prednikom prizadete stranke - podjetjem V. d.d. kot kupcem sklenjena kupoprodajna pogodba, ki se je nanašala na odplačni prenos pravice uporabe med drugim tudi na parc. št. 10, 11 in 12, k.o..., ki so predmet denacionalizacije in s tem predmet presoje v tem upravnem sporu. Prav na to pogodbo, sklenjeno dne 14.7.1977, zaradi katere tudi nasprotuje denacionalizaciji navedenih parcel, se sklicuje prizadeta stranka v svoji pritožbi. Kot izhaja iz njene vsebine, pa je sklenitev te pogodbe nadomestila izdajo odločbe v razlastitvenem postopku. Pogodba je bila tudi sklenjena po letu 1963, ki ga kot časovni okvir določa 4. člen ZDen. Ker je navedena kupoprodajna pogodba za odločitev o zadevi pravno pomembna okoliščina, bi jo moralo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe presoditi v smislu navedene odločbe Ustavnega sodišča RS, vendar tega ni storilo. Zato izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na parc. št. 10, 11 in 12 k.o..., Vrhovno sodišče RS v pritožbenem postopku ne more preizkusiti. S tem pa je bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu zaradi razloga iz 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav na to utemeljeno opozarja prizadeta stranka v svoji pritožbi.

Že zaradi navedene bistvene kršitve postopka v upravnem sporu je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 77. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene pomanjkljivosti in ponovno odločiti o celotni zadevi. Ker je bila pritožba prizadete stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Vrhovno sodišče je na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.