Jedro

Po presoji sodišča je obrazložitev, na podlagi katere tožena stranka zgolj ugotavlja, da gre za kulturni spomenik, ki je upravičen do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, pomanjkljiva in se je ne da preizkusiti, kot to določa prvi odstavek 37. člena ZUS-1. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navedla dokaj obsežne dejanske in pravne razloge za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ki pa ne morejo nadomestiti zakonsko obvezne obrazložitve upravnega akta, navedene v 214. členu ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi. Sklep Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo, št. 6220-96/2013-MIZKS/2 z dne 8. 7. 2013, se odpravi in se vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, št. 6220-96/2013-MIZKS/2 z dne 8. 7. 2013, je tožena stranka sklenila, da se vloga, ki jo je vložila Občina A., za sofinanciranje kulturnega projekta na področju nepremičnine kulturne dediščine na podlagi spomeniškovarstvenega projektnega razpisa, oznaka: JPR2-SVP-2013-14: A. - Trško jedro (EŠD 4593); (prijava na sklop 1), zavrže. V obrazložitvi tožena stranka razlaga, da je bil 15. 3. v Uradnem listu RS objavljen spomeniškovarstveni projektni razpis, oznaka: JPR2-SVP-2013-14. V poglavju št. 4 tega razpisa (Predmet javnega razpisa) je navedeno, da „predmet navedenega razpisa niso... kulturni spomeniki, ki so upravičeni do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi („kulturni tolar“ in še niso porabili vseh sredstev, določeni v tem zakonu. Odpiralna komisija imenovana na podlagi 9. člena Pravilnika je ob odpiranju vlog ugotovila, da se vloga za sofinanciranje kulturnega projekta, navedena v izreku tega sklepa, nanaša na kulturni spomenik, ki je upravičen do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi in zanj še niso bila porabljena vsa sredstva, določena v tem zakonu, kar je v nasprotju z besedilom razpisa. Glede na to, da vloga ne izpolnjuje pogojev razpisa, se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov šteje, da je ni vložila upravičena oseba in se zato v skladu s prvim odstavkom istega člena zavrže. 2. Tožeča stranka v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja določbe Javnega razpisa za izbor kulturnih projektov na področju nepremične kulturne dediščine (v nadaljevanju javni razpis), ki v 4. točki med drugim določa, kaj niso predmet javnega razpisa: kulturni spomeniki, ki so upravičeni do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi. V Zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije o kulturi so določeni nujni programi RS na področju kulture, obseg potrebnih sredstev za njihovo izvedbo, viri sredstev in način njihovega zagotavljanja. V prilogi 1 - sanacija najbolj ogroženih in najkvalitetnejših objektov kulturne dediščine v obdobju od 2009 do 2013, določa naslednje objekte kulturne dediščine: arheologija; stara mestna jedra; trška in vaška naselja; gradovi, dvorci in profane palače; sakralna dediščina; utrdbeni, obrambni spomeniki in nekdanji samostani; tehniški spomeniki; zgodovinski spomeniki; spominske hiše; muzeji na prostem. Pod poglavjem gradovi, dvorci in profane palače je med drugim naveden tudi objekt: B. - grad in kulturni spomenik na območju Kozjanskega parka, Občina A., nerealizirana sredstva v višini 142.922 EUR in delež države v višini 142.922 EUR. Tožeča stranka meni, da se prijavljen projekt ne more uvrščati v to postavko, kot tudi ne v ostala poglavja iz priloge tega zakona. Gre za objekt oziroma kulturni spomenik, ki se nahaja v naselju A., ne pa v B. V Zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi je res navedbe „B. - grad in kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka“, vendar ostali podatki v tej tabeli dajo jasno sliko, da se ta postavka nanaša samo na Grad B., ki je kulturni spomenik, EŠD 549. V tabeli, ki je Priloga 1 zakona, poimensko navedeni tudi drugi kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka, ki se nahajajo v drugih občinah na primer v Občini Brežice - Bizeljsko - grad Orešje, Pišece - grad, v Občini Podčetrtek Olimje - samostan. Kozjanski park sega v območje 5 občin in sicer Kozje, Bistrica ob Sotli, Podčetrtek, Brežice in Krško.

3. V nadaljevanju tožeča stranka navaja primerjavo sredstev namenjenih posameznim gradovom in kulturnim spomenikom. Iz te primerjave je razvidno, da za posamezne gradove na razpolago veliko več denarnih sredstev (6x do 12x več), kot na področju posameznih kulturnih spomenikov na območju Kozjanskega parka. Ker gre za podobne kulturne spomenike ni logično, da je do sredstev „kulturnega tolarja oziroma evra“ upravičen samo Grad B., ne pa tudi vsi ostali kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka. V primeru, da bi se navedba nanašala na vse kulturne spomenike na območju Kozjanskega parka, ne bi smeli biti v tabeli navedeni tudi drugi tovrstni spomeniki na območju Kozjanskega parka poimensko. Ob sprejemu prvotnega Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe RS v kulturi v letu 1998, je v Prilogi 1 navedba samo „B. - grad EŠD 549“, in ne tudi kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka. Sredstva iz tega naslova so porabljali tudi samo za grad B. Razen tega se lahko navedba „B. - grad in kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka“, nanaša samo na grad B. in spremljajoče objekte grajskega poslopja, ki vsi skupaj tvorijo kulturni spomenik. Ostali kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka, za katere bi bilo ocenjeno, da so najbolj ogroženi in najkvalitetnejši objekt kulturne dediščine, bi morali biti umeščeni v ustrezna poglavja v Prilogi 1 zakona. Občina A. je kandidirala na javni razpis s projektom A. - Trško jedro, ki pa nikakor ne more biti umeščeno v Prilogi 1 v poglavju III. Gradovi, dvorci in profane palače, temveč bi, v kolikor bi se smatral za tovrstno kulturno dediščino, moral biti umeščen v poglavju II stara mestna jedra, trška in vaška naselja. Tam ga ni umeščenega, torej se lahko trdi, da projekt A. - Trško jedro sploh ni umeščen v Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne toženi stranki v ponoven postopek.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja določbo v javnem razpisu, ki se nanaša na to, kaj ni predmet tega javnega razpisa. V Prilogi 1 Sanacija najbolj ogroženih in najkvalitetnejših objektov kulturne dediščine v obdobju 2009 do 2013 Zakona o „kulturnem tolarju“ so navedeni tudi kulturni spomeniki „B. - grad in kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka“. Sestavni del razpisne dokumentacije je tudi tabela s pregledom realizacije projektov Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije, z navedbo ostanka nerealiziranih sredstev. Na ta način je ministrstvo obvestilo in opozorilo vse lastnike, ki so imeli še nerealizirana sredstva po Zakonu o „kulturnem tolarju“, da se na spomeniško varstveni projektni razpis 2013 do 2014, ne morejo prijaviti. Opozarja, da se navedba „B. - grad in kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka“, ne nanaša le na grad in spremljajoče objekte grajskega poslopja, saj so le ti sestavni del gradu in bi potem takem zadoščala navedba „B. - grad“ s svojo evidenčno številko dediščine (EŠD 549). Dejstvo, da pri navedbi „B. - grad in kulturni spomeniki na območju Kozjanskega parka“, ni navedene EŠD pomeni, da se poleg gradu B., sofinancira tudi ostale objekte, ki imajo status kulturnega spomenika in stojijo znotraj območja Kozjanskega parka in niso eksplicitno navedeni v prilogi. Enako je pripravljalec zakona ravnal tudi pri kulturnem spomeniku Lipica. Predlaga, da se sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba je utemeljena.

6. Prvi odstavek 37. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor. Ne glede na to, da je sodišče poslalo tožbo v odgovor toženi stranki, je odločilo po sodniku posamezniku v skladu z določbo drugega odstavka v povezavi s četrto alineo drugega odstavka 13. člena ZUS-1, ki določata, da sodišče odloča po sodniku posamezniku, če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti.

7. V obravnavanem primeru je sporna procesna odločitev tožene stranke o zavrženju vloge tožeče stranke za sofinanciranje kulturnega projekta na področju nepremičnine kulturne dediščine na podlagi spomeniško varstvenega projektnega razpisa oznaka: JPR2-SVP-2013-14: A. - Trško jedro (EŠD 4593); (prijava na sklop 1). Tožena stranka s sklepom procesno odločitev utemeljuje z okoliščino, da se vloga za sofinanciranje kulturnega projekta navedenega v izreku tega sklepa, nanaša na kulturni spomenik, ki je upravičen do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne primere Republike Slovenije v kulturi in zanj še niso bila porabljena vsa sredstva, določena v tem zakonu. Ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev javnega razpisa, se v skladu s četrtim odstavkom 10. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov šteje, da je ni vložila upravičena oseba, vsled česar se vloga zavrže. Po presoji sodišča je takšna obrazložitev, na podlagi katere tožena stranka zgolj ugotavlja, da gre za kulturni spomenik, ki je upravičen do proračunskih sredstev na podlagi Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, pomanjkljiva in se je po presoji sodišča ne da preizkusiti, kot to določa prvi odstavek 37. člena ZUS-1. 8. 210. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa oblike in sestavine dele odločbe, to je izrek (dispozitiv), obrazložitev, pouk o pravnem sredstvu, ime organa, datum in številko odločbe, podpis uradne osebe in pečat organa. 214. člen ZUP se nanaša na obrazložitev odločbe, ki mora obsegati obrazložitev zahtevkov strank, njihove navedbe o dejstvih (1. točka prvega odstavka 214. člena), razloge odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena), navedbe določb predpisov, na katere se upira odločba (4. točka 214. člena), kar pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni bilo upoštevano. Razlogi v obrazložitvi ne pojasnjujejo ugotovljenega dejanskega stanja in s tem ne zadostujejo pogojem 214. člena ZUP. Tožeči stranki na podlagi tako pomanjkljive obrazložitve, ni bilo zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo zoper izpodbijani sklep. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navedla dokaj obsežne dejanske in pravne razloge za izdajo izpodbijanega upravnega akta, ki pa ne morejo nadomestiti zakonsko obvezne obrazložitve upravnega akta, navedene v 214. členu ZUP.

9. Ker sodišče zaradi zgoraj navedenih pomanjkljivosti izpodbijanega akta ni moglo preizkusiti, je v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (niso bila upoštevana pravila postopka) izpodbijano odločbo odpravilo in je zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1).