Jedro

Zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o stroških postopka, po sklenitvi sodne poravnave, revizija ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Tožnik je od toženca zahteval, da mu izplača plačo za čas od 23.5.1990 do 15.8.1991. V sporu sta stranki na glavni obravnavi pri Delovnem sodišču dne 7.5.1996 sklenili sodno poravnavo. V poravnavi se tudi ugotavlja, da so z njo urejena vsa razmerja med strankama, razen stroškov postopka. Delovno sodišče je s sklepom odločilo, da tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Višje delovno in socialno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sklepom ugodilo pritožbi tožnika in tožencu naložilo, da tožniku povrne 116.250,00 SIT stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče navaja, da je bila poravnava sklenjena ob izrecnem zagotovilu, da bo glede povrnitve stroškov tožnika sodišče odločilo s posebnim sklepom, zato ne pride v poštev pravna domneva iz prvega odstavka 159. člena Zakona o pravdnem postopku, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške, če se spor konča s sodno poravnavo.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je toženec pravočasno vložil revizijo, v kateri navaja, da je tožnik res najprej pogojeval poravnavo s povrnitvijo stroškov, potem pa je ta pogoj opustil. Sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo 159. člena Zakona o pravdnem postopku, ki jasno določa, da trpi vsaka stranka svoje stroške. Revident predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, zavrne pritožba tožnika in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

V odgovoru tožnik navaja, da v tem primeru revizija ni dovoljena, ker je sodišče odločalo le o stroških postopka, in predlaga, da se revizija zavrže kot nedovoljena.

Revizija ni dovoljena.

Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 129. člena ZPP). Enako velja za sodno poravnavo, saj ima sodna poravnava enake učinke kot sodba - pravnomočnost in izvršljivost (323. člen ZPP). Po določbi 400. člena ZPP se revizija lahko vloži zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Z izpodbijanim sklepom o stroških postopka postopek ni bil pravnomočno končan, pač pa je bil pravnomočno končan s sklenitvijo sodne poravnave. Zahteva za povrnitev stroškov postopka je vedno akcesorne narave in je zato ni mogoče uveljavljati samostojno, pač pa le v postopku, zaradi katerega so stroški nastali.

Glede na obrazloženo v obravnavanem primeru revizija zoper sklep o stroških ni dovoljena, zato je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 392. člena ZPP zavrglo kot nedovoljeno.

Sodišče je o stroških na revizijski stopnji odločilo na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).