Jedro

Hišni pripor je bil podaljšan do vključno 23.6.2000, tega dne pa je bila vložena obtožnica s predlogom za odreditev pripora, na podlagi katerega je sodišče istega dne izdalo sklep o priporu, ki začne teči z dnem in uro prijetja in ki je bil obtožencu vročen ob prijetju 25.6.2000. V takem primeru ne gre za nadomestitev hišnega pripora s priporom zaradi neupoštevanja obveznosti v zvezi s hišnim priporom, ampak za ugotovitev, da je predlog pristojnega državnega tožilca za odreditev pripora utemeljen zaradi zagotovitve varnosti ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega E.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici je dne 23.6.2000 vložilo pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici obtožbo zoper obdolženega E.Š. zaradi kaznivega dejanja roparske tatvine po 1. odstavku 214. člena KZ.

Hkrati je predlagalo, da se zoper obdolženca, ki se je do vložitve obtožbe nahajal v hišnem priporu, odredi pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Novi Gorici je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega E.Š. po 1. odstavku 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz razlogov ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP odredil pripor, ki začne teči z dnem in uro prijetja, z nadaljnjo ugotovitvijo, da takrat preneha hišni pripor. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika kot neutemeljni zavrnilo.

Zagovornik obdolženega E.Š. je dne 25.7.2000 vložil pri Okrožnem sodišču v Novi Gorici zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 19.7.2000 s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije tej zahtevi ugodi tako, da pripor zoper obdolženca kot nezakonit odpravi. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti kot tudi s preklicom hišnega pripora. Pri tem vložnik opozarja, da je Višje sodišče v Kopru o vloženi pritožbi zagovornika obdolženca z dne 26.6.2000 šele 19.7.2000 odločalo in pritožbo zavrnilo. Odločitev tako prvostopnega kot drugostopnega sodišča je v nasprotju z Ustavo in zakonom. Obdolžencu je bil podaljšan hišni pripor do 23.6. do 13.40 ure. V tem času obdolžencu ni bil vročen noben sklep o spremembi hišnega pripora v pripor, niti mu ni bila vročena obtožnica. Obdolžencu je tako hišni pripor prenehal že 23.6.2000. Dva dni po tem, 25.6.2000, pa so obdolženca priprli. Razlogi pritožbenega sodišča so zavajajoči, ker obdolženca niso prijeli, saj se je nahajal tudi po prenehanju hišnega pripora ves čas doma, od koder so ga odpeljali v zapore v N.G. Nadaljnja kršitev naj bi bila podana tudi z neupoštevanjem 199.a člena ZKP, saj obdolženec predhodno nikoli ni bil opozorjen o kršitvi določb o hišnem priporu. Sicer pa obdolženec teh določb nikoli ni kršil. Očitek, da je s svojim vozilom 27.4.2000 ogrožal druge, je golo natolcevanje, ki bi ga moral tisti, ki je to sprovociral, tudi dokazati na sodišču. Gre za neutemeljene trditve in bi sodišče gotovo ne čakalo dva meseca s preklicom hišnega pripora. Sodišče gotovo ne bi smelo odločati na osnovi domnev, ampak dejstev, česar pa v obravnavanem primeru ni storilo. Podana naj bi bila tudi kršitev 3. odstavka 201. člena ZKP, saj ponovitvena nevarnost ni izkazana. V zahtevi se vložnik sklicuje na vsebino svoje pritožbe, ki pa jo v zahtevi ne povzema, navaja le, da ponovitvena nevarnost, kot jo ugotavljata sodišče prve in sodišče druge stopnje, praktično ne more obstajati, saj bi tako trajala neskončno, vse življenje obdolženca. Vse navedeno kaže, da je pripor po mnenju obrambe nezakonit, zato je zahteva za varstvo zakonitosti opravičena.

Generalna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti podala mnenje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Senat okrožnega sodišča je o priporu odločal na podlagi predloga državnega tožilca, ki ga je ta podal v obtožnici. Ne gre tedaj za spremembo hišnega pripora v pripor zgolj zaradi kršitve prvega ukrepa, temveč za nov ukrep, kateremu je podlaga ponovitvena nevarnost, ki je tehtno utemeljena v izpodbijanih sklepih.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na uveljavljane kršitve določb kazenskega postopka je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obravnavalo v naslednjem zakonitem okviru: V 2. odstavku 269. člena ZKP je določeno, da če je obdolženec na prostosti, se sme v obtožnici predlagati, naj se odredi pripor, če je v priporu, pa se sme predlagati, naj se izpusti.

V 272. členu ZKP je v 1. odstavku določeno, da če je v obtožnici predlagano, naj se zoper obdolženca odredi pripor, ali naj se obdolženec izpusti, odloči o tem senat (6. odstavek 25. člena) takoj, najpozneje pa v 48 urah. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da če je obdolženec v priporu in v obtožnici ni predlagano, naj se izpusti, preizkusi senat iz prejšnjega odstavka po uradni dolžnosti v 3 dneh od prejema obtožnice, ali so še podani razlogi za pripor in izda sklep, s katerim ga podaljša ali odpravi. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

V 1. odstavku 207. člena ZKP je določeno, da po izročitvi obtožnice sodišču do konca glavne obravnave sme odrediti ali odpraviti pripor samo senat s sklepom po zaslišanju državnega tožilca, če teče postopek na njegovo zahtevo. Zoper sklep o odreditvi pripora se sme priprti pritožiti v 24 urah od ure, ko mu je bil sklep vročen. O pritožbi mora višje sodišče odločiti v 48 urah.

Hišni pripor je urejen v 199.a členu ZKP, ki v 6. odstavku določa, da če v tem členu ni drugače določeno, se glede odreditve, časa trajanja, podaljšanja in odprave hišnega pripora, kot tudi glede vštevanja hišnega pripora v izrečeno kazen smiselno uporabljajo določbe tega zakona o priporu.

V 200. členu ZKP je v 1. odstavku določeno, da se sme pripor odrediti samo ob pogojih, ki so določeni v tem zakonu. V 3. točki 1. odstavka 201. člena je opredeljen priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ki je podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo oseba, za katero je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi. V 3. odstavku tega člena je med drugim določeno, da se kot posebne okoliščine iz 3. točke 1. odstavka tega člena štejejo zlasti obdolženčeve kršitve ukrepov iz 195., 195.a, 195.b, 196. in 199.a člena tega zakona.

Po podatkih spisa v obravnavani kazenski zadevi je časovno zaporedje sodnih odločb v zvezi z omejitvami obdolženčeve prostosti zaradi ponovitvene nevarnosti naslednje: s sklepom preiskovalnega sodnika z dne 25.3.2000 je bil zoper obdolženca odrejen hišni pripor, ki je bil v teku kazenske preiskave podaljšan s sklepom izvenobravnavnega senata prvostopnega sodišča še za 2 meseca do vključno 23.6.2000. Po vloženi obtožnici dne 23.6.2000 je izvenobravnavni senat z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega E.Š. odredil pripor. Sklep je bil vročen obdolženemu 25.6.2000 ob prijetju. Zoper sklep o odreditvi pripora sta se pritožila tako obdolženi E.Š. kot tudi njegov zagovornik. O pritožbah je odločilo Višje sodišče v Kopru dne 19.7.2000. Višje sodišče v Kopru z uvodoma navedenim sklepom, ki ni bil izdan v 48 urah po vložitvi pritožb, kot je to določeno v 1. odstavku 207. člena ZKP, ampak šele 19.7.2000, potem, ko je 18.7.2000 prejelo zadevo v odločitev. Iz predložitvenega poročila prvostopnega sodišča pritožbenemu sodišču je razvidno, da je bil prvostopni sklep vročen zagovorniku in obdolžencu v slovenskem jeziku dne 26.6.2000, v prevodu pa obdolžencu 4.7.2000. Zagovornik je vložil pritožbo 27.6.2000, obdolženec pa 6.7.2000. Čeprav citirana določba ne pove, od kdaj se računa 48 urni rok - ali od prejetja pritožbe na prvostopenjskem sodišču ali od predložitve pritožbe sodišču druge stopnje - pa ni sporno, da ta rok obvezuje obe sodišči, da postopata posebno hitro. V obravnavani zadevi pa je zaradi postopka prvostopnega sodišča prišlo do kršitve navedene določbe ZKP. Ta kršitev pa ni vplivala na zakonitost sklepa o odreditvi pripora, navedenega v uvodu te sodbe. Navedeni prvostopni sklep v obrazložitvi vsebuje vsa odločilna dejstva, ki so narekovala odreditev pripora, vključno z utemeljenim sumom, ki je obrazložen z vloženo obtožnico, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, kakor tudi obrazložitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Ustrezno je obrazložen zaključek, zakaj je odreditev pripora v obravnavanem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi. Pritožbeno sodišče pa je dejanske ugotovitve o obstoju okoliščin, ki pogojujejo zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ocenilo kot pravilne.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nista niti sodišče prve stopnje niti sodišče druge stopnje z napadenima sklepoma nadomestili hišnega pripora s priporom, ampak je bil odrejen po predlogu pristojnega državnega tožilca ob vloženi obtožbi. Tako ne gre za nadomestitev hišnega pripora s priporom zaradi neupoštevanja obveznosti v zvezi s hišnim priporom, ampak za ugotovitev, da je predlog pristojnega državnega tožilca za odreditev pripora utemeljen zaradi zagotovitve varnosti ljudi. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti temelji na osnovi z ovadbami izkazanih ravnanj obdolženca med trajanjem hišnega pripora v času kazenske preiskave, pa tudi z drugimi ugotovitvami v zvezi s predkaznovanostjo obdolženca in dejstvom, da se nahaja še v drugih kazenskih postopkih, kar vse je v napadenih sklepih ustrezno ugotovljeno in obrazloženo. Zato o bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka, ki jih vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne opredeli, ni mogoče govoriti. Razlogovanje vložnika o tem, da mu sklep o nadomestitvi hišnega pripora s priporom ni bil nikoli vročen niti ni bil izdan, pa je brezpredmetno, saj v obravnavani zadevi ne gre pri napadenih sklepih za nadomestitev hišnega pripora s priporom, ampak za odreditev pripora po vloženi obtožnici. Za drugačno razumevanje razlogov obeh napadenih sklepov v smislu izvajanja vložnika zahteve za varstvo zakonitosti tako ni podlage. Razlogi obeh napadenih sklepov, kolikor obravnavajo dejanje obdolženca med trajanjem hišnega pripora, so povsem razumljivi in skladni s podatki spisa, saj ugotavljajo okoliščine na strani obdolženca, ki narekujejo odreditev pripora.

Ob ugotovitvi, da niso podane kršitve določb Zakona o kazenskem postopku, na katere se vložnik zahteve sklicuje, je Vrhovno sodišče le-to v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.