20. 5. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Armina Salihovića, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Pečanec in Rakun, d. o. o., Ljubljana, na seji 20. maja 2021

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 55/21, 60/21, 63/21, 65/21, 68/21 in 73/21) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik izpodbija Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (v nadaljevanju Odlok). Odlok naj bi vseboval pravno praznino, ker ne ureja možnosti predčasne prekinitve karantene na domu zaradi negativnega testa na virus SARS-CoV-2 z metodo verižne reakcije s polimerazo (v nadaljevanju PCR test) ali hitrega antigenskega testa (HAG test). Pobudnik izrecno izpodbija tudi peti odstavek 10. člena Odloka, ker določa, da je posameznik ob prihodu iz držav ali administrativnih enot držav, za katere obstaja visoko tveganje za okužbo z virusom SARS-CoV-2 (v nadaljevanju rdeči seznam), napoten v karanteno. Meni, da so izjeme, ki so razpršeno določene v različnih določbah Odloka, nezadostne in neustrezne za zagotovitev varstva njegovih pravic. Četrti odstavek 11. člena Odloka pa naj bi omogočal diskriminacijsko obravnavo oseb, ki niso državljani članic Evropske unije ali državljani države članice schengenskega območja. Meni, da je Odlok v neskladju s 14., 19., 32. in 35. členom Ustave. Pobudnik navaja, da je državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in da je bošnjaške narodnosti. V Bosni in Hercegovini ima ostarele starše in drugo bližnje sorodstvo. Navaja, da želi vzdrževati pogoste (po možnosti tedenske) stike s sorodstvom v Bosni in Hercegovini z namenom nudenja pomoči pri raznih delih ali ob morebitnih zdravstvenih težavah. Ureditev, ki določa napotitev osebe, ki prihaja iz držav na redečem seznamu, v karanteno na domu, naj bi pobudniku onemogočala vzdrževanje stikov z bližnjim sorodstvom.

2.Pobudnik meni, da Odlok neposredno posega v njegove pravice, ker bi izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška. Karantena naj bi bila odrejena z ustnim navodilom Policije. Zoper navedeno ustno navodilo pa naj ne bi bilo zagotovljeno nobeno pravno sredstvo. Meni, da ustno navodilo Policije ni ustna upravna odločba. Zakonodajalec bi namreč moral v Zakonu o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 152/20 – v nadaljevanju ZZUOOP), ki ureja postopek napotitve v karanteno, izrecno določiti, da ima Policija pristojnost za upravno odločanje. Po mnenju pobudnika bi moral ZZUOOP tudi izrecno določiti, da je treba naknadno izdati tudi pisno odločbo. Potrdilo, ki ga prejme posameznik, ne more šteti za upravno odločbo, saj je namenjeno le za uveljavljanje socialnih pravic. Razlaga ureditve, ki bi ustno navodilo Policije štela za ustno upravno odločbo, naj bi bila v neskladju z namenom zakonodajalca. Takšni razlagi naj bi nasprotovala tudi sistematična razlaga, saj bi bilo treba za upravne odločbe potem šteti tudi navodila o izolaciji na podlagi 18. člena Zakona o nalezljivih boleznih (Uradni list RS, št. 33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 142/20 – v nadaljevanju ZNB), ki jih izdaja osebni zdravnik.

3.Pobudnik meni, da je postopek izdaje ustnih navodil na meji druga javnopravna zadeva (4. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP). Ustno navodilo Policije naj bi bilo oblastveni realni akt, zato bi bilo treba šteti, da se pravni položaj naslovnikov Odloka spremeni že z izdajo splošnega akta. Pobudnik tudi meni, da mora biti obravnavan tako kot pobudniki v zadevah št. U-I-83/21, U-I-84/21 in U-I-86/21, ki so izpodbijali prepoved izstopa iz Republike Slovenije. Meni, da bi pri izstopu iz države Policija izdala opozorilo ali ukaz o prepovedi izstopa, ki sta oblastni realni dejanji. Glede na to, da je Ustavno sodišče štelo, da splošni akt, ki ureja izstop iz države učinkuje neposredno, bi moralo tudi šteti, da tako učinkujejo tudi določbe, ki urejajo vstop v državo.

4.Če bi Ustavno sodišče ocenilo, da Odlok ne učinkuje neposredno, pa pobudnik meni, da redni ali subsidiarni upravni spor ni učinkovito pravno sredstvo zoper napotitev v karanteno. Napotitev v karanteno pomeni odvzem osebne svobode iz 19. člena Ustave. Zato naj v upravnem sporu ne bi bilo zagotovljeno učinkovito varstvo že med trajanjem karantene. Upravni spor naj bi bil dvostopenjski, vložena tožba ne zadrži izvršitve, proti začasni odredbi je dovoljena pritožba. Upravno sodišče naj ne bi imelo pooblastila za razveljavitev navodila o karanteni. V Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1) naj ne bi bilo določb, ki bi zahtevale hitro odločanje. Po mnenju pobudnika upravni spor ne zadosti ustavnim zahtevam učinkovitega varstva pravice do osebne svobode. Pobudnik meni, da bi moralo Ustavno sodišče, tako kot v sklepu št. U-I-227/14, Up-790/14 z dne 21. 11. 2014 (Uradni list RS, št. 85/14), šteti, da je upravni spor zoper napotitev v karanteno z ustnim navodilom Policije neučinkovito pravno sredstvo, zato ga tudi izčrpati ni mogoče. Poleg navedenega pobudnik meni, da so podane posebne okoliščine, ki v tem primeru narekujejo odstop od zahteve po izčrpanju pravnih sredstev. Pobudnik se pri tem sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-27/20 z dne 1. 4. 2021.

5.Pobudnik je 11. 5. 2021 dopolnil pobudo. Zatrjuje, da pobudo razširja na Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 68/21 – v nadaljevanju Odlok 68/21). Pobudi prilaga potrdilo o napotitvi v karanteno, iz katerega naj bi izhajalo, da mu je bila od 1. 5. 2021 do 10. 5. 2021 odvzeta osebna svoboda. Pobudnik meni, da obstoječa pravna sredstva ne zagotavljajo učinkovitega pravnega varstva, ker ne predvidevajo prednostnega odločanja in posebnih skrajšanih procesnih rokov. Meni, da ima posameznik na podlagi četrtega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) pravico začeti postopek, v katerem bo sodišče hitro odločilo o zakonitosti odvzema osebne svobode. Pobudnik navaja, da ZUS-1 ne vsebuje pravil, ki bi bila prilagojena za odločanje o zakonitosti odvzema osebne svobode. Zatrjuje, da ne obstaja niti teoretična možnost, da bi Upravno sodišče po vsebini odločilo o zakonitosti posega v osebno svobodo v rokih, ki jih določata Ustava in EKČP, oziroma pred potekom desetdnevne karantene. Meni, da možnost vložitve predloga za začasno zadržanje ne zagotavlja spoštovanja standardov iz 19. člena Ustave.

6.Pobudnik je 19. 5. 2021 vložil še drugo dopolnitev pobude. Zatrjuje, da pobudo razširja tudi na Odlok o spremembah in dopolnitvi Odloka o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Uradni list RS, št. 73/21 – v nadaljevanju Odlok 73/21). Navaja, da Vlada z novim osmim odstavkom 10. člena Odloka ni odpravila zatrjevanih protiustavnosti. Meni, da možnost prekinitve karantene z opravljenim PCR testom ne zadostuje, saj je navedeni test plačljiv. Pobudnik meni, da bi zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomenila soočenje z ureditvijo, ki je protiustavna z vidika 19. člena Ustave. Meni, da protiustavnost zakonske ureditve z vidika 19. člena Ustave, ki ureja napotitev v karanteno, izhaja iz odločb Ustavnega sodišča št. U-I-294/12 z dne 10. 6. 2015 (Uradni list in št. 46/15, in OdlUS XXI, 4) in št. U-I-477/18, Up-93/18 z dne 23. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 5). Meni, da bi bil z zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev postavljen tudi v neenakopraven položaj v primerjavi s pobudniki v odločbi št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016 (Uradni list RS, št. 71/16, in OdlUS XXI, 28).

B.

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

8.Odlok ne ureja izhoda iz Republike Slovenije, zato neposredno ne vpliva na možnost pobudnika, da izstopi iz države in obiskuje svoje družinske člane. Izpodbijane določbe pa urejajo pogoje za vstop v Republiko Slovenijo in so zato upoštevne ob vrnitvi v državo. V prvem odstavku 29. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (Uradni list RS, št. 203/20, 5/21, 12/21, 15/21 - ZDUOP, 38/21, 38/21, 43/21 in 49/21 – v nadaljevanju ZIUPOPDVE)[1] so opredeljene okoliščine, v katerih se lahko posameznik napoti v karanteno na domu. Med drugim se posameznik napoti v karanteno tudi zaradi prihoda iz držav, ki so na rdečem seznamu (12. člen ZZUOOP). V tretjem odstavku 29. člena ZIUPOPDVE je določeno, da je karantena na domu ukrep, s katerim Policija z ustnim navodilom napoti osebo iz 12. člena ZZUOOP v samoosamitev na naslovu bivanja z omejitvijo stikov z osebami, ki ne živijo v istem gospodinjstvu. Policija osebo seznani z navodilom, ki ga pripravi Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), glede namena in načina izvajanja karantene na domu. V skladu s prvim odstavkom 12. člena ZZUOOP lahko Vlada na podlagi epidemiološke ocene NIJZ določi države, za katere obstaja visoko tveganje za okužbo z virusom SARS-CoV-2, t. i. rdeči seznam.

9.Postopek napotitve posameznikov v karanteno na domu, ker prihajajo iz držav, ki so na rdečem sezamu, ureja 12. člen ZZUOOP. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZZUOOP osebo, ki prihaja iz držav iz rdečega seznama in ne predloži negativnega izvida testa na prisotnost virusa SARS-Co-V-2, ki ni starejši od 48 ur ali ni starejši od roka, ki ga določi Vlada s podzakonskim aktom,[2] oziroma ne predloži drugega dokazila, ki ga določi Vlada s podzakonskim aktom, Policija z ustnim navodilom napoti v karanteno na domu. Osebi se izroči pisno navodilo NIJZ glede namena in načina izvajanja karantene na domu in potrdilo o napotitvi v karanteno na domu. V Odloku so na podlagi 1. točke prvega odstavka 39. člena ZNB in 12. člena ZZUOOP določeni podrobnejši pogoji za vstop v državo. Peti odstavek 10. člena Odloka določa, da je oseba, ki pride iz države iz rdečega seznama, praviloma napotena v karanteno na domu, razen če izpolnjuje pogoje taksativno naštetih izjem (peti in šesti odstavek 10. člena in 11. člen Odloka).

10.Ustavno sodišče je že v sklepih št. U-I-375/20 z dne 1. 9. 2020 in št. U-I-454/20 z dne 16. 12. 2020 odločilo, da takrat izpodbijani akti,[3] ki so urejali enako vprašanje kot izpodbijani Odlok (pogoji za vstop v državo in pogoji, pod katerimi lahko določene osebe, ki prihajajo iz držav na rdečem seznamu, izjemoma vstopijo v Sloveniji brez napotitve v karanteno na domu), ne učinkujejo neposredno, ker se je v zvezi z napotitvijo v karanteno izdala upravna odločba, zoper katero je bil dopusten upravni spor.

11.Pobudnik zatrjuje, da Odlok neposredno posega v njegove pravice, ker mu zoper napotitev v karanteno ni zagotovljeno nobeno pravno sredstvo. Meni, da 12. člena ZZUOOP, ki ureja postopek napotitve v karanteno, ni mogoče razlagati tako, da bi ustno navodilo Policije pomenilo ustno upravno odločbo. Zato meni, da gre za enak položaj kot v sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21 z dne 8. 4. 2021 (Uradni list RS, št. 53/21), v katerem je Ustavno sodišče štelo, da določbe, ki prepovedujejo izstop iz države učinkujejo neposredno.

12.V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo se šteje, da splošni predpis neposredno posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, če bi pobudnik izdajo posamičnega akta lahko dosegel le tako, da bi izpolnil znake prekrška.[4] Vendar v konkretnem primeru ne gre za tak položaj. Drži trditev pobudnika, da zakonodajalec ni izrecno določil, da se osebi, napoteni v karanteno na domu, ob vstopu v Republiko Slovenijo izda pisna upravna odločba. Vendar je pri presoji treba upoštevati, da se pravni položaj pobudnika ne spremeni že z uveljavitvijo Odloka, temveč šele z napotitvijo v karanteno z ustnim navodilom Policije. Policija z ustnim navodilom o napotitvi v karanteno posamezniku naloži obveznosti (prepoved gibanja izven naslova, na katerem je določena karantena, in prepoved stikov z osebami, ki ne živijo na istem naslovu), ki se tudi takoj izvrši. Napotitev v karanteno z ustnim navodilom Policije ima neposredne učinke na pravni položaj posameznika. Policija je organ v sestavi ministrstva,[5] zato na podlagi prvega odstavka 14. člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 48/09, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14, 51/16 in 36/21 – ZDU-1) opravlja upravne naloge. Ustava v tretjem odstavku 120. člena posebej zagotavlja sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov in organizacij proti odločitvam in dejanjem upravnih organov in nosilcev javnih pooblastil. V primerih, kadar ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo, je na podlagi 157. člena Ustave sodno varstvo zoper dokončne posamične akte, s katerimi državni organi odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij ter o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu. Ne gre torej zato, da bi moral posameznik izpolniti znake prekrška, da bi dosegel izdajo posamičnega akta, temveč mu ob nastopu določenih dejanskih okoliščin oblastni organ naloži določene obveznosti. Glede na navedeno ne gre za enake položaje kot v sklepu št. U-I-83/21, U-I-84/21, U-I-86/21.

13.Pobudnik zatrjuje, da upravni spor ni učinkovito pravno sredstvo zoper napotitev v karanteno, ker naj ne bi omogočal sodne presoje še pred koncem karantene. Ustavno sodišče bi lahko v fazi preizkusa izpolnjenosti procesnih predpostavk za začetek postopka za oceno ustavnosti predpisa štelo, da upravni spor ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva, le če upravni spor očitno ne bi zagotavljal učinkovitega sodnega varstva. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Ustavnemu sodišču se v okviru presoje izpolnjevanja procesnih predpostavk ni treba opredeliti, ali je pobudniku zoper ustno napotitev Policije v karanteno na domu zagotovljen upravni spor iz prvega odstavka 157. člena Ustave oziroma 2. člena ZUS-1 ali upravni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma 4. člena ZUS-1. Ustavno sodišče šteje tako upravni spor na podlagi prvega kot upravni spor na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave za redno in učinkovito sodno varstvo, ki ga je treba izčrpati pred vložitvijo pobude, hkrati z ustavno pritožbo.[6] Tožnik lahko v upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 in po 4. členu ZUS-1 ob vložitvi tožbe zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe (drugi odstavek 32. člena ZUS-1) ali izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Ne držijo trditve pobudnika, da Upravno sodišče v upravnem sporu nima pooblastila, s katerim bi lahko razveljavilo napotitev v karanteno. S tožbo v upravnem sporu se lahko zahteva odpravo upravnega akta (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ugotovitev nezakonitosti upravnega akta (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), odpravo, izdajo ali spremembo posamičnega akta (prva alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1) in odpravo posledic dejanja (četrta alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1). To pomeni, da ima Upravno sodišče vsa potrebna pooblastila, da zagotovi sodno varstvo. Ker so sodišča vezana na Ustavo in zakon (125. člen Ustave) so zavezana k ustavnoskladni razlagi zakonskega prava, kar vključuje dolžnost zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

14.Glede na navedeno pobudnik ni izkazal, da bi bile zaradi zatrjevane očitne neprilagojenosti upravnega spora za presojo zakonitosti napotitve v karanteno na domu podane take izjemne okoliščine, da bi utemeljevale odstop od zahteve po subsidiarni vlogi Ustavnega sodišča (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-251/07 z dne 10. 1. 2008, Uradni list RS, št. 6/08, in OdlUS XVII, 2). Pobudnik ne more utemeljiti morebitnega odstopa od zahteve po subsidiarni vlogi Ustavnega sodišča z razlogi, s katerimi utemeljuje protiustavnost zakonske ureditve, ki ureja napotitev v karanteno na domu. Navedeni očitki bi lahko bili predmet presoje Ustavnega sodišča, le če bi bile izpolnjene procesne predpostavke za vsebinsko odločanje. Na drugačno stališče Ustavnega sodišča ne more vplivati niti sklicevanje pobudnika na sklepa Ustavnega sodišča št. U-I-227/14, Up-790/14 in št. U-I-27/20 ter na odločbe št. U-I-294/12, št. U-I-477/18, Up-93/18 in št. U-I-295/13. Ne gre namreč za primerljive položaje. V sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-227/14, Up-790/14 je Ustavno sodišče odločalo o ustavni pritožbi zoper sklep Državnega zbora o prenehanju mandata poslanca, ki ne pomeni odločanja o upravni zadevi. V sklepu št. U-I-27/20 pa je Ustavno sodišče poudarilo, da gre za oblikovanje izjeme zaradi posebnih značilnosti konkretnega položaja pobudnikov, ki so bili v položaju, ko že dalj časa niso mogli učinkovito uveljaviti sodnega varstva zoper oblastno odločitev o prenehanju njihovih upravičenj iz naslova kvalificiranih obveznosti bank. V odločbah št. U-I-294/12 in št. U-I-477/18, Up-93/18 Ustavno sodišče ni odstopilo od zahteve po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev v konkretnem postopku, v katerem lahko posameznik varuje svoje pravice.[7] V sklepu št. U-I-295/13 z dne 6. 11. 2014 (Uradni list RS, št. 82/14) je Ustavno sodišče pojasnilo, da pravno sredstvo, ki so ga pobudniki imeli na podlagi izpodbijanega zakona, ni zajemalo vseh položajev posega v pravice. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Posamezniku je v okviru upravnega spora zagotovljeno varstvo vseh položajev posega v pravice.

15.Ker je zoper napotitev v karanteno na domu z ustnim navodilom Policije zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, Odlok ne učinkuje neposredno. V primeru, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-251/07. Glede na navedeno pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka in je Ustavno sodišče njegovo pobudo za zavrglo.

C.

16.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Z 29. členom ZIUPOPDVE se odstopa od 10. člena ZZUOOP.

[2]Na podlagi prvega odstavka 21. člena Zakona o začasnih ukrepih za omilitev in odpravo posledic COVID-19 (Uradni list RS, št. 15/21 in 55/21 – ZDUOP) lahko rok za predložitev negativnega izvida testa na prisotnost virusa SARS-CoV-2 določi Vlada s podzakonskim aktom.

[3]Pobudniki so izpodbijali Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 112/20 in 115/20) in Odlok o odrejanju in izvajanju ukrepov za preprečitev širjenja nalezljive bolezni COVID-19 na mejnih prehodih na zunanji meji, na kontrolnih točkah na notranjih mejah in v notranjosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 153/20, 159/20 in 163/20).

[4]Glej sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-194/17 z dne 22. 3. 2018, 13. točka obrazložitve, št. U-I-107/15 z dne 7. 2. 2019, 17. točka obrazložitve, št. U-I-40/17 z dne 18. 12. 2019, 21. točka obrazložitve, in št. U-I-83/20 z dne 16. 4. 2020 (Uradni list RS, št. 58/20), 18. točka obrazložitve.

[5]Glej prvi odstavek 2. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13, 11/14, 86/15, 77/16, 77/17, 36/19 in 200/20 – ZODPol).

[6]Glej npr. sklepe Ustavnega sodišča št. U-I-46/13 z dne 4. 4. 2013, št. U-I-201/13 z dne 24. 9. 2013, št. 198/16 z dne 7. 12. 2016, št. U-I-90/17 z dne 29. 6. 2017, št. U-I-375/20, št. U-I-454/20, št. U-I-394/06 z dne 2. 10. 2008 in št. U-I-140/13 z dne 29. 12. 2014.

[7]V odločbi št. U-I-294/12 je Ustavno sodišče odločalo na podlagi zahteve Varuha človekovih pravic. V odločbi št. U-I-477/18, Up-93/18 je pritožnica vložila ustavno pritožbo in je Ustavno sodišče začelo postopek za oceno ustavnosti zakona na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS.