Jedro

Plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja poslovne stavbe po zakonu bremeni zgolj lastnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130251/2015 z dne 30. 10. 2015 zaradi delnega umika tožbe v 1. odstavku izreka razveljavi za znesek 42,92 EUR in postopek v tem delu ustavilo (I. točka izreka). V preostalem delu 1. odstavka izreka in v 3. odstavku izreka je razsodilo, da citirani sklep o izvršbi ostane v veljavi (II. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 34,00 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov laično pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je smiselno predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: 1. da je tožeča stranka dobavitelj toplotne energije za poslovno stavbo na naslovu ..., 2. da je tožena stranka lastnica poslovnih prostorov v tej stavbi, 3. da je upravnik v imenu in za račun lastnikov stavbe podpisal Pogodbo o dobavi toplote s tožečo stranko, 4. da je tožeča stranka toploto dobavila, račune pa pošiljala upravniku, ki je strošek dobavljene toplotne energije v skladu z dogovorjenim načinom delitve razdelil med etažne lastnike; in 5. da vtoževani računi za poslovne prostore tožene stranke niso bili plačani. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi v 1. in 3. odstavku obdržalo v veljavi, v kolikor ga ni zaradi delnega umika tožbe razveljavilo.

7. Tožena stranka v pritožbi v bistvenem trdi, 1. da bi morali stroške upravljanja in obratovanja, skladno z dogovorom v najemni pogodbi, plačevati najemniki njenih poslovnih prostorov (neposredno upravniku), 2. da vtoževana vsota ni resnična, ker je eden od najemnikov račune že v celoti poravnal, in 3. da upravnik grobo krši obveznosti po pogodbi (katere obsežno povzema). Vse te navedbe pa tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi, zato jih ni mogoče upoštevati (453. v zvezi z 452. členom ZPP). Poleg tega pritožnica z njimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člen ZPP). Glede pasivne legitimacije tožene stranke pa višje sodišče le pripominja, da plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja in obratovanja poslovne stavbe (med katere spadajo tudi stroški dobave toplotne energije) po zakonu (115. člen Stvarnopravnega zakonika) bremeni zgolj lastnika (tako tudi VSL II Cpg 85/2015). Navedenega ne morejo spremeniti (tudi sicer prepozne) navedbe pritožnice, da se je z najemniki v najemni pogodbi oziroma upravnikom v pogodbi o upravljanju dogovorila, da bodo te stroške krili najemniki, saj tožeče stranke njihova vsebina, ker ni stranka teh pogodb, ne zavezuje (prim. prvi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika).

8. Ob povedanem se izkaže, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pasivno legitimirana v tem sporu tožena stranka. Posledično pritožba tudi z očitki, da tožeča stranka ni vložila zahteve za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ker je bil račun izdan toženi stranki (in ne najemnikom), ne more uspeti.

9. Enako pritožnica ne more uspeti z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja zaslišati zastopnika upravnika in predstavnika tožene stranke. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji kot dokaz svojim (tudi sicer pavšalnim) trditvam ni predlagala nobenih dokazov; določene listinske dokaze pritožnica prilaga šele v pritožbi, kar pa je prepozno (prim. 453. člen v zvezi z 452. členom ZPP). V kolikor pritožnica s temi navedbami meri na to, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti narok za glavno obravnavo (10. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pa višje sodišče pripominja, da v sporu majhne vrednosti veljajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako na primer drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da sodišče brez razpisa naroka izda odločbo o sporu, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Prav takšen dejanski stan pa je bil podan tudi v konkretnem primeru, zato je sodišče prve stopnje upravičeno odločilo brez naroka, že na podlagi neprerekanih trditev tožeče stranke in predloženih pisnih dokazov, iz katerih so razvidna vsa pravno odločilna dejstva.

10. Glede na navedeno so pritožbeni očitki v pretežni meri nedovoljeni, v preostalem delu pa protispisni oziroma neutemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).