Jedro

Domnevne napake sodišča (ali vročevalca) v zvezi z vročanjem tožbe v odgovor ne predstavljajo utemeljenega razloga za podajo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ampak so lahko pritožbeni razlog zoper zamudno sodbo, saj je predpostavka za odločanje o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravdnega dejanja, ki se je pripetila stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper takšen sklep se toženec pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da napačno vročanje tožbe s pozivom za odgovor ni upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec pa meni, da je v konkretnem primeru prav napačno vročanje tožbe s pozivom z odgovor na tožbo lahko upravičen vzrok za zamudo roka za odgovor na tožbo v smislu določbe prvega odstavka 116. člena ZPP. Smisel procesnega instituta vrnitve v prejšnje stanje je namreč sanacija pravnih posledic za stranko, ki brez svoje krivde sploh ni bila seznanjena, da ima možnost v določenem roku storiti pravno dejanje. Toženec bi na tožbo nedvomno odgovoril, če bi mu bila tožba vročena, vsekakor pa bi imel vsaj možnost, da to stori. Da je nepravilno vročanje tožbe lahko upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, izhaja tudi iz dejstva, da bi pravilna vročitev kot sprožitev potencialnega in pričakovanega nastanka pravnih posledic za stranko v konkretnem primeru pomenila izključitev upravičenega vzroka za vrnitev v prejšnje stanje. Do napačnega vročanja pa ni prišlo zaradi postopanja sodišča, temveč zaradi dejanj poštnih uslužbencev. Toženec je na Pošti Slovenije uredil hrambo pošiljk kot poštno ležečih, kakor mu je to svetoval poštni uslužbenec, ki ga ni opozoril na to, da se sodne pošiljke vročajo po posebnih predpisih in da se ne hranijo kot poštno ležeče. Sicer pa je pošta tudi glede vročanja sodnih pošiljk ravnala nedosledno, saj je bila tožba tožencu vročena s fikcijo vročitve, medtem ko je pošta zamudno sodbo hranila kot poštno ležečo od 24. 2. 2010 do 1. 3. 2010, ko jo je toženec dejansko prevzel. Tudi ni jasno, zakaj je pošta tožbo in poziv vračala sodišču že 5. 1. 2010, saj bi v skladu z 2. odstavkom 141. člena ZPP poštno pisanje morala hraniti 30 dni. Sodišče prve stopnje tožencu neutemeljeno očita, da bi pred odhodom v tujino dne 24. 12. 2009 lahko preveril, ali mu je bilo na naslovu na ... puščeno kakšno obvestilo ali pismo. Toženec utemeljeno ni pričakoval, da bi na ta naslov prejemal poštne pošiljke, saj je na pošti uredil prejemanje pošiljk kot poštno ležečih in mu je poštni uslužbenec izrecno zagotovil, da se bodo kot poštno ležeče hranile vse pošiljke. Toženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Trditev toženca, da mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, pač pa je to lahko pritožbeni ali obnovitveni razlog. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda naroka ali roka za kakšno pravno dejanje, ki se zgodi stranki, zato napak, ki naj bi jih pri vročanju vršilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZPP se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, če je stranka zamudila narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, če sodišče spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz opravičenega vzroka. Toženec ne trdi, da bi zamudil rok za odgovor na tožbo iz kakšnega upravičenega razloga, temveč trdi, da mu tožba sploh ni bila pravilno vročena, kar pa je razlog za vložitev pritožbe zoper zamudno sodbo, kar je toženec tudi storil. Tudi dr. Aleš Galič v komentarju k ZPP (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2005) navaja, da če je na primer izdana zamudna sodba, pa želi toženec uveljavljati, da mu vročitev tožbe sploh ni bila pravilno opravljena, je ustrezno pravno sredstvo pritožba, ne pa morda vrnitev v prejšnje stanje. Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, iz tega pa logično izhaja, da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec v pritožbi sicer skuša prikazati, da s predlogom za vrnitve v prejšnje stanje ne uveljavlja napake sodišča, češ da je šlo za napačna dejanja poštnih uslužbencev, vendar pa navedeno sploh ni bistveno, saj sodišče pisanja vroča po pošti (prvi odstavek 132. člena ZPP). Morebitno nepravilno vročanje je še vedno napaka sodišča ter je zato lahko predmet pritožbe in predloga za obnovo postopka, ne pa tudi predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

Toženec se neutemeljeno sklicuje, da se je s pošto dogovoril za hrambo pošiljk kot poštno ležečih, saj je v obrazcu naslovnikovega naročila (priloga B/2) izrecno navedeno, da se pismo v pravdnem postopku, v upravnem postopku in kazenskem postopku vročajo po posebnih zakonih. Toženec, ki je samostojni podjetnik, zato ni mogel utemeljeno pričakovati, da ga bodo tudi sodne pošiljke čakale na pošti kot poštno ležeče. Celo v primeru, če bi bila pošta v resnici nedosledna pri vročanju sodnih pošiljk in bi nekatera pisanja tožencu vročala kot poštno ležeča, bi to še vedno ne pomenilo, da je toženec iz upravičenih razlogov zamudil rok za odgovor na tožbo.

Sodišče prve stopnje je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo, ne da bi razpisalo narok za obravnavo tega predloga. Drugi odstavek 120. člena ZPP namreč določa, da sodišče na predlog za vrnitev v prejšnje stanje razpiše narok, razen če so dejstva, na katera se opira predlog, splošno znana, ali če se vrnitev v prejšnje stanje predlaga iz očitno neupravičenega razloga. Glede na to, da napačno vročanje tožbe v odgovor ne more biti upravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje, kakor je to že razloženo zgoraj, je sodišče prve stopnje predlog utemeljeno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Toženec s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.