Jedro

Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ), št. DT 0610-4918/2019-4 z dne 10. 1. 2020 (I. točka izreka), in odločilo o stroških postopka (II. točka izreka). Z navedeno odločbo je davčni organ tožnici odmeril akontacijo dohodnine od drugih dohodkov od davčne osnove 39.950,72 EUR po stopnji 25 % v znesku 9.987,68 EUR in obresti v znesku 380,55 EUR ter odločil o roku za plačilo, začetku teka zamudnih obresti (I. točka izreka), stroških postopka (II. točka izreka) in nesuspenzivnosti pritožbe (III. točka izreka). Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo z odločbo, št. DT 499-02-10/2020-3 z dne 10. 8. 2021.

2.Iz obrazložitve sodbe izhaja, da pri tožnici zaposleni A. A. tožničinih sredstev v višini 39.950,72 EUR ni porabil za njeno poslovanje, zato jih je davčni organ pravilno obdavčil kot drug dohodek, od katerega je tožnica kot plačnica davka dolžna obračunati in plačati akontacijo dohodnine. Dokazov, s katerimi je tožnica hotela dokazati nasprotno, ni upoštevalo, saj je bila z njimi prekludirana že v pritožbenem davčnem postopku.

3.Na tožničin predlog je Vrhovno sodišče s sklepom X DoR 7/2024-6 z dne 20. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije pravilno razlagalo določbe 238. člena ZUP ter 3. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 20. člena in prvim odstavkom 52. člena ZUS-1, ko je štelo, da je bila tožnica v okoliščinah konkretne zadeve prekludirana s predložitvijo dokazil v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku in da se ta dokazila ne upoštevajo?"

4.Tožnica (v nadaljevanju revidentka) je na podlagi navedenega sklepa vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka o upravnem sporu in pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi, oziroma da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo Upravnemu sodišču v novo sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka

6.Revizija ni utemeljena.

7.Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve davčnega organa in Upravnega sodišča, povezane z dopuščenim pravnim vprašanjem, na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS‑1).

Dosedanji potek postopka

8.Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, izhaja, da je davčni organ v okviru davčnega nadzora davkov od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 10. 2019 na podlagi opravljene analize prometa revidentkinega transakcijskega računa ugotovil, da je pri revidentki zaposleni A. A. z njenega transakcijskega računa dvigoval gotovino in opravljal nakupe z službeno bančno kartico. Davčni organ je na sestanku 5. 11. 2019 s tem seznanil zakonito zastopnico revidentke, ki se je zavezala, da mu bo predložila dokazila o namenu porabe teh sredstev. To je revidentka (13. 11. 2019 in 22. 11. 2019) tudi storila, a je po presoji davčnega organa s predloženimi listinami dokazala poslovni namen transakcij le do višine 8.067,97 EUR, ne pa tudi za preostalih 39.950,72 EUR. O teh ugotovitvah je davčni organ 4. 12. 2019 sestavil zapisnik, ki je bil revidentki 6. 12. 2019 vročen preko sistema eDavki. Ker revidentka nanj ni podala pripomb, ji je davčni organ kot plačnici davka z izpodbijano odločbo z dne 10. 1. 2020 od zneska 39.950,72 EUR odmeril in naložil v plačilo akontacijo dohodnine od drugih dohodkov.

9.Revidentka je v pritožbi zoper izpodbijano odločbo tej dokazni oceni nasprotovala in ji priložila dodatno dokumentacijo, s katero je hotela dokazati, da so bila tudi sredstva v višini 39.950,72 EUR porabljena izključno za poslovni namen. Pojasnila je, da tega prej ni mogla storiti, ker zapisnika z dne 4. 12. 2019 ni prejela, saj sta bila v sistem eDavki v istem času vložena dva dokumenta in je enega (zapisnik) njena računovodkinja spregledala. Z zapisnikom se je tako seznanila šele 14. 1. 2020, ko je bila računovodkinji v sistem eDavki vročena izpodbijana odločba.

10.Toženka k pritožbi priloženih novih dokazov ni upoštevala, ker je ocenila, da gre za nedovoljeno pritožbeno novoto na podlagi tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tej presoji je pritrdilo tudi Upravno sodišče, saj revidentka ni izkazala, da jih upravičeno ni mogla predložiti v času odločanja na prvi stopnji. Dejstvo, da je revidentka spregledala prek sistema eDavki vročen zapisnik in posledično nanj ni podala pripomb, namreč ni upravičen razlog za zamudo v smislu navedene določbe ZUP, saj gre za razlog iz revidentkine sfere. Po presoji Upravnega sodišča je bila zato revidentka s priloženo dodatno dokumentacijo prekludirana in to že v pritožbenem davčnem postopku.

Revizijske navedbe

11.Revidentka v bistvenem trdi, da je treba tretji odstavek 238. člena ZUP razlagati na način, da se zagotovi enako varstvo pravic (22. člen Ustave RS) in upošteva načelo materialne resnice (8. člen ZUP oziroma prvi odstavek 5. člena Zakona o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP-2). Meni, da mora pritožbeni davčni organ upoštevati v pritožbenem postopku priložene dokaze, če so ti obstajali v času odločanja na prvi stopnji, če davčni zavezanec v pritožbi obrazloži, zakaj jih že takrat ni predložil in če so navedeni razlogi takšni, da ne predstavljajo zlorabe te pravice. Vsi ti pogoji naj bi bili v konkretnem primeru izpolnjeni, zato jih pritožbeni davčni organ ne bi smel opredeliti za nedovoljene pritožbene novote oziroma bi moralo Upravno sodišče ugotoviti, da je davčni organ kršil določbo 238. člena ZUP in sámo upoštevati v pritožbi priložena dokazila. V zvezi s tem se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 51/2021 z dne 12. 4. 2023. Izpostavlja še, da je bila njena direktorica in edina družbenica B. B. v času davčnega postopka na starševskem dopustu in praktično nezmožna opravljati delo; da je bila edina oseba, ki je bila tedaj pri njej pooblaščena za vročanje in prevzemanje pisanj v sistemu eDavki računovodkinja C. C., ki je bila tudi zadolžena za urejanje, pripravo in posredovanje zahtevanih dokazil davčnemu organu; da je v pritožbi navedla in dokazala, zakaj dodatne dokumentacije ni mogla predložiti že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, in sicer, ker je njena računovodkinja spregledala, da sta bila 5. in 6. 12. 2019 prek sistema eDavki vročena dva dokumenta in je enega (zapisnik) spregledala, kar je ugotovila šele, ko ji je bila dne 14. 1. 2020 v sistemu eDavki vročena izpodbijana odločba; da v postopku na prvi stopnji ni bila izvedena ustna obravnava; da predložitev dokazov šele v pritožbenem postopku ne kaže na zlorabo pravice do naknadnega predlaganja dokazov, ker je očitno, da so bili ti utemeljeni, saj potrjujejo, da je bil neposlovni namen porabe izkazan le za 1.139,18 EUR (kar je ugotovilo tudi prekrškovno sodišče v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvu v zvezi z isto davčno obveznostjo) in ne za 39.950,72 EUR, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

12.Toženka v odgovoru trdi, da se sklep X Ips 51/2021 ne nanaša na enako dejansko stanje in da zato v konkretnem primeru ni uporabljiv. Tudi sicer je Vrhovno sodišče v njem poudarilo, da je treba prekluzijo iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 razlagati ob hkratnem upoštevanju načela materialne resnice (5. člen ZDavP-2) in načela prepovedi zlorabe pravic (11. člen ZUP). Takšna razlaga pa dopušča, da davčni zavezanec v pripombah na zapisnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če ga davčni organ pred njegovo izdajo ni seznanil z ugotovljenim dejanskim stanjem. V obravnavanem primeru pa je bila revidentka z ugotovljenim dejanskim stanjem seznanjena že pred izdajo zapisnika. Ker pa nanj ni ugovarjala, možnosti, da te ugotovitve z novimi dejstvi in dokazi prvič izpodbija šele v pritožbi, nima. Vztraja tudi, da revidentkino pojasnilo, da na zapisnik ni dala pripomb, ker ga je v sistemu eDavki spregledala, ne predstavlja upravičenega razloga v smislu tretjega odstavka 238. člena ZUP, saj gre za razlog iz njene sfere. Sklicevanje revidentke na v prekrškovnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pa na ugotovitve v konkretnem postopku tudi ne more vplivati.

O prekluzijah v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku

13.Prekluzija v pritožbenem upravnem postopku je uzakonjena v tretjem odstavku 238. člena ZUP, ki določa: "V pritožbi lahko navaja pritožnik nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi." To pravilo se na podlagi tretjega odstavka 2. člena ZDavP-2 uporablja tudi v pritožbenem davčnem postopku.

14.Za odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je bistvena razlaga tretjega odstavka 238. člena ZUP v delu, ki se nanaša na besedno zvezo "upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti" oziroma na t. i. pojem opravičljivih razlogov za zamudo.

15.Vrhovno sodišče se je z razlago tega pojma že ukvarjalo v povezavi z drugim odstavkom 140. člena ZDavP-2, ki se nanaša na prekluzijo novih dejstev in dokazov, ki jih je zavezanec za davek navedel oziroma predložil po izdaji zapisnika, ki ga je davčni organ sestavil po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru. V sklepu X Ips 51/2021 z dne 12. 4. 2023 je sprejelo stališče, da je treba pred izdajo prvostopenjske upravne odločbe širše razlagati pojem opravičljivih razlogov za zamudo pri predložitvi novih dokazov, saj se v tej fazi postopka dejansko stanje, potrebno za odločitev o davčni obveznosti, šele ugotavlja. Davčni organ zato ne opravi podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj, ali so ti očitno neopravičljivi. Takšni pa bodo tisti razlogi, pri katerih je mogoče sklepati, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov (24. tč. obrazložitve). Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je tako dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov oziroma da okoliščine kažejo na zlorabo te pravice, ker je navajanje novih dejstev in dokazov očitno namenjeno le zavlačevanju postopka (30. tč. obrazložitve). V primeru, ko davčni zavezanec ni bil seznanjen s celotnim dejanskim stanjem, ki ga je ugotovil davčni organ pred izdajo zapisnika (kar na primer vključuje tudi oceno davčnega organa, ali je davčni zavezanec do izdaje zapisnika uspel dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme), pa to samo po sebi predstavlja opravičljiv razlog za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pripombah na zapisnik. Dodatnih razlogov mu torej v takem primeru ni treba podati (27. in 29. tč. obrazložitve).

16.Nosilni argument za širšo razlago opravičljivih razlogov za zamudo v prvostopenjskem upravnem (davčnem) postopku torej je, da gre za fazo, v kateri se morajo dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo, šele v celoti in po resnici ugotoviti (prvi odstavek 8. člena ZUP oziroma prvi odstavek 5. člena ZDavP-2). Da se ta (poglavitni) cilj doseže, pa je treba strankam dopustiti, da kadarkoli do izdaje prvostopenjske upravne (davčne) odločbe navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, razen v izjemnih primerih, na primer če bi šlo za zlorabo te pravice.

17.Drugače kot prvostopenjski upravni (davčni) postopek je pritožbeni upravni (davčni) postopek zasnovan na kontrolnem konceptu pritožbe, kar pomeni, da njegov namen prvenstveno ni ugotavljanje dejanskega stanja, ampak zagotoviti pritožbeni preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega upravnega (davčnega) organa. Zaradi takšne narave pritožbenega postopka pa stranka ne more več imeti tako širokih možnosti navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov kot v prvostopenjskem postopku, ampak to lahko stori le, če izkaže, da tega prej brez svoje krivde ni mogla storiti. Takšno ((str)ožjo) razlago pojma opravičljivih razlogov za zamudo (po krivdnem kriteriju) je Vrhovno sodišče sprejelo tudi v sodbi X Ips 33/2024 z dne 19. 3. 2025 v povezavi z 52. členom ZUS-1, ki ureja prekluzije v upravnem sporu in katerega namen je - podobno kot v pritožbenem postopku - zagotoviti (sodni) preizkus zakonitosti (dokončnega) prvostopenjskega upravnega akta.

18.Po presoji Vrhovnega sodišča bi drugačna (širša) razlaga opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP (v smislu razlage iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, za kar se smiselno zavzema revidentka) nesorazmerno posegla v načelo ekonomičnosti postopka in voljo zakonodajalca, da se zagotovi koncentracija dokazovanja pred prvostopenjskim upravnim (davčnim) organom. Hkrati pa takšna razlaga tudi ne posega pretirano v načelo materialne resnice, saj stranki, ki ji ni mogoče očitati lahkomiselnega in neodgovornega sodelovanja v prvostopenjskem upravnem (davčnem) postopku, omogoča, da tudi v pritožbenem postopku navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze in tako doseže (po vsebini) učinkovito pravno varstvo.

19.Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP torej zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil. Odsotnost dolžne skrbnosti, celo brezbrižnost so argumenti za odrek upravičenja. Toliko bolj zamolčanje dejstev, zavajanje ali kakšno drugo fravdulozno ravnanje. Opravičljiv razlog tudi ni napaka, ki izhaja iz strankine sfere.

20.Nasprotno bo pogoj nekrivde izpolnjen, če stranka v času trajanja prvostopenjskega upravnega (davčnega) postopka za določena dejstva ali dokaze kljub potrebni skrbnosti ni vedela, kot tudi če je zanje že vedela, vendar jih takrat ni navedla oziroma predložila, ker se še niso izkazali za relevantna(i). Novote v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku so tudi upravičene, če drugostopenjski organ spremeni materialnopravno podlago odločitve, ali če se v času po izdaji izpodbijanega upravnega akta spremeni sodna praksa. Prav tako je stranki v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku treba dopustiti navajanje novot, če predhodno ni imela razumne možnosti, da bi se opredelila do vseh relevantnih vidikov sporne stvari, saj bi ji bila sicer očitno kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave.

Presoja v obravnavanem primeru

21.Revidentka, ki je pravna oseba, je v pritožbi in k njej priloženemu dopisu pojasnila, da je nove dokaze priložila šele v pritožbenem davčnem postopku, ker sta bila v sistemu eDavki v istem času (5. in 6. 12. 2019) vročena dva dokumenta in je enega (zapisnik) njena računovodkinja spregledala, kar je ugotovila šele, ko ji je bila vročena izpodbijana odločba.

22.Revidentka torej trdi, da v prvostopenjskem davčnem postopku ni mogla predložiti vseh dokazov, ker ni prejela zapisnika, zato je treba pravico do naknadnega podajanja dokazov presojati z vidika opravičenosti razlogov, zakaj se z njim ni seznanila. Glede na razlago opravičljivih razlogov iz tretjega odstavka 238. člena ZUP bi bila revidentka s kasnejšim podajanjem dokazov uspešna, če bi izkazala, da tega prej brez svoje krivde ni mogla storiti, ker z zapisnikom ni bila seznanjena brez svoje krivde.

23.Pri tej presoji je treba uvodoma poudariti, da so pravne osebe dolžne pričakovati, da jim bodo dokumenti davčnega organa vročeni v sistem eDavki in v tej posledici kot skrbni gospodarstveniki, katere zavezuje višja stopnja skrbnosti kot fizične osebe, ta portal redno in natančno spremljati (oziroma da si, če to ocenjujejo za zamudno, uredijo prejemanje informativnih sporočil o elektronsko odloženih dokumentih na svoj elektronski naslov).

24.V obravnavanem primeru je revidentka za sprejem njenih pisanj v sistemu eDavki pooblastila računovodkinjo C. C. Ta pa zgolj z navajanjem, da je prezrla v sistem eDavki odložen zapisnik, ni izkazala, da je ravnala s potrebno skrbnostjo. Ne zatrjuje namreč nobenih osebnih ne tehničnih ali drugih težav, ki bi ji preprečevale dostop do dokumentov v sistemu eDavki niti da bi bila vročitev zapisnika kakorkoli nepravilna.

25.Do neseznanitve z zapisnikom je torej prišlo po krivdi revidentkine pooblaščenke, ker ta ni pozorno spremljala vseh obvestil in prejetih dokumentov v sistemu eDavki. Posledice njenega neskrbnega ravnanja pa mora trpeti revidentka, saj gre za napako v njeni sferi. Temu revidentka v reviziji tudi ne oporeka, ampak trdi le, da ni izkazano, da je nove dokaze predložila v pritožbi z namenom zlorabe pravice. Ta kriterij pa, kot že pojasnjeno, pri presoji dopustnosti novot v pritožbenem upravnem (davčnem) postopku ni edini merodajen.

26.Prav tako pri presoji dovoljenosti predložitve novih dokazov ni bistveno revidentkino sklicevanje na neizvedbo ustne obravnave. V zadevi namreč ni sporno, da je bila revidentka v prvostopenjskem davčnem postopku seznanjena z relevantnim dejanskim stanjem in da se je odzvala na poziv davčnega organa, naj predloži zahtevane dokaze. S tem, ko ji je bil zapisnik pravilno vročen v sistem eDavki, pa je imela tudi realno možnost, da bi se v pripombah izjavila o dokazni oceni davčnega organa o predloženih dokazih - le vpogledati bi morala vanj. Revidentki je bila torej v prvostopenjskem davčnem postopku zagotovljena pravica do izjave, zato tudi na temelju te ustavne pravice ne more doseči upoštevanja v pritožbi priloženih novih dokazov, saj je imela te možnost (in celo dolžnost, prim. 10. in prvi odstavek 138. člena ZDavP-2) predlagati že v prvostopenjskem davčnem postopku. Da ji uveljavljanje pravic ne bi bilo omogočeno še zaradi kakšnega drugega vzroka (npr. ker bi bili roki za pripombe prekratki) pa revidentka tudi ne trdi.

27.Glede na navedeno je Upravno sodišče pravilno razlagalo pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP po krivdnem kriteriju. Upoštevaje ta kriterij in dejstvo, da revidentka novih dokazov po svoji krivdi ni predložila že v prvostopenjskem davčnem postopku, pa jih Upravno sodišče pravilno ni upoštevalo, saj je bila revidentka z njimi prekludirana že v pritožbenem davčnem postopku.

28.Revizijske navedbe glede dokazne ocene sodišča v prekrškovnem postopku za presojo opravičljivosti razloga za zamudo niso relevantne. Enako velja za revidentkine navedbe, da je bila njena direktorica in edina družbenica B. B. v času davčnega postopka na starševskem dopustu in praktično nezmožna opravljati delo, saj se revidentki ne očita, da je bil to vzrok za zamudo. Vrhovno sodišče se zato do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).

29.Ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

K II. točki izreka

30.Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Glasovanje

31.Senat Vrhovnega sodišča je odločitev sprejel soglasno.

-------------------------------

1Revidentka je predložila potrdila banke, da je zakonita zastopnica na revidentkin transakcijski račun v obdobju od 19. 1. 2017 do 9. 2. 2018 vplačala 49.150,00 EUR, nadalje izpis konto kartice o stanju dolga revidentke do njene zakonite zastopnice na dan 1. 1. 2019 in izpis plačila osebnega dohodka za zaposlenega A. A. z obrazložitvijo, da je v nadzorovanem obdobju z dvigi gotovine zapirala dolg do svoje zakonite zastopnice in A. A. izplačevala osebni dohodek v višini 8.067,97 EUR, ker ta ni imel odprtega transakcijskega računa in je bil v osebnem stečaju.

2Revidentka je k pritožbi priložila račune, ki se jih po njenem mnenju lahko poveže s plačili s poslovno kartico v skupni višini 9.554,89 EUR in račune v vrednosti 2.804,76 EUR, ki so bili plačani z gotovino in ki po njenem izkazujejo, da so bila ta sredstva porabljena za poslovni namen. Glede dvigov gotovine je še pojasnila, da je te opravljal zaposleni A. A. po pooblastilu direktorice, ker je bila sama v letu 2019 na porodniškem dopustu in je za lažje poslovanje naročila kartico na njegovo ime, da ne bi prišlo do zastojev v poslovanju. Pojasnila pa je tudi, da je imela na dan 31. 12. 2018 dolg do lastnice v višini 47.150,015 EUR in v zvezi s tem priložila konto kartico in pogodbo o priznanju dolga, pri čemer naj bi bila v nadzorovanem obdobju za zapiranje dolga do lastnice dvignjena gotovina v višini 27.591,07 EUR.

3Ta je v času odločanja Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 51/2021 določal: "Zavezanec za davek lahko v pripombah k zapisniku iz prvega odstavka tega člena predlaga nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že pred izdajo zapisnika. 0 Nova dejstva in dokazi se upoštevajo le,
0e so obstajali pred izdajo zapisnika in jih zavezanec za davek upravičeno ni mogel navesti ter predložiti pred izdajo zapisnika."

4Ta določa: "V tobi lahko tonik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel e v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upo1tevajo kot tobeni razlogi le,
0e so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in
0e jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

5Kovač in Kerševan (ur.), Komentar ZUP, založba Uradni list RS, d. o. o., in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 2020, 2. knjiga, str. 569.

6Sodba VSRS X Ips 36/2023 z dne 28. 8. 2024, 17. tč. obrazložitve.

7Da ravnanja pooblaščenca za vročitve spadajo v sfero stranke, implicira tudi peti odstavek 89. člena ZUP, skladno s katerim se šteje, da je z vročitvijo dokumenta pooblaščencu za vročitve opravljena vročitev stranki, ki bi ji bilo treba dokument vročiti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 238, 238/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.