Jedro

Na podlagi opisa prekrškov v pravnomočnih odločbah o prekršku je upravni organ pravilno ocenil, da sta bila oba prekrška storjena z elementi nasilja in da zato tožnik ne izpolnjuje več pogoja za posest orožja, kot ga določa ZOro-1. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi pojasnjuje okoliščine v zvezi s storitvijo prekrškov. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločb o prekršku, se v postopku po 58. členu ZOro-1 ne ugotavlja ponovno, saj je bistvena zgolj ugotovitev, da je bil tožnik s pravnomočnima odločbama, ki ju je izdal za to pristojni organ, spoznan za odgovornega za prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Nova Gorica je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku odvzame dovoljenje za posest orožja št. ORDP0015851 in orožje: pištola znamke WALTER, kal. 7,65 MM, tov. št. 214441 P (1. točka izreka). Odločila je še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (2. točka izreka) in ugotovila, da stroški postopka niso nastali (3. točka izreka). Odločbo je utemeljila na določbi 58. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) v povezavi z 2. točko drugega odstavka 14. člena ter prvim odstavkom 15. člena tega zakona. Ugotovila je, da je tožnik storil dva prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja po prvem oziroma četrtem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1), ki ju je obravnavala Policijska postaja Nova Gorica. Ta je tožnika z odločbo o prekršku št. 555006853611-5 z dne 5. 6. 2013, ki je postala pravnomočna dne 11. 4. 2014, spoznala za odgovornega za prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1, s plačilni nalogom št. 10833310-8 z dne 30. 9. 2014, ki je postal pravnomočen dne 9. 6. 2015 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici, opr. št. 219/2014 z dne 12. 5. 2015, pa za odgovornega za prekršek po četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. 2. Glede na to, da je Policijska postaja Nova Gorica tožnika dvakrat obravnavala zaradi kršitve javnega reda in miru z elementi nasilja po prvem oziroma četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1 in sta odločbi o prekršku postali pravnomočni, tožena stranka ugotavlja, da so s tem podani zadržki javnega reda in da zato tožnik ne izpolnjuje več pogoja iz 2. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 za posest orožja. Tožnika je v skladu s 146. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, tožnik pa se je o tem pisno izjavil, vendar pa tožena stranka ugotavlja, da razlogi, ki jih je navedel, ne vplivajo na odločitev o stvari.

3. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo, št. 216-228/2015/2 (1324-07) z dne 28. 1. 2016, pritožbo tožnika zoper odločbo upravnega organa prve stopnje kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Tožnik v tožbi, s katero izpodbija odločbo tožene stranke, navaja, da je prvostopni upravni organ svojo odločitev oprl na pravnomočni odločbi, s katerima je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekrška zoper javni red in mir, ne da bi predhodno preveril njuno zakonitost oziroma pravilnost. Dejstvo je, da sta navedeni odločbi nepravilni, kljub temu, da sta bili potrjeni v sodnem postopku, saj temeljita na zmotno oziroma nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, kar je nesprejemljivo, saj so bile s tem kršene tožnikove pravice. V obeh navedenih primerih je bil namreč tožnik tisti, ki je bil s strani svojih ožjih družinskih članov tako verbalno, kot tudi fizično ponižan in napaden, zaradi česar je v enem od navedenih primerov poklical na pomoč policijo, kar v primeru, da ne bil žrtev, gotovo ne bi storil, saj za to ne bi imel nobenega razloga. Policija se je na klic tožnika odzvala in posredovala v dani situaciji, vendar ne na način, kot bi bilo pričakovati. Policija se je pri posredovanju vedla pristransko in se je postavila na stran napadalcev, tožnika pa obravnavala kot storilca. Pristojni organi niso ugotavljali dejanskega stanja, čeprav so zavezani k ugotavljanju materialne resnice, temveč so svoje odločitve oprli zgolj na izpovedi ožjih družinskih članov tožnika, ki pa so se očitno združili zoper njega z namenom, da mu škodijo. Navedeno dokazujejo dopisi pooblaščenca tožnika ter priloženi dokazi, iz katerih izhaja, da je bil tožnikov zet A.A. obravnavan v kazenskem postopku in je v zvezi s tem moral plačati večjo vsoto denarja zaradi povrnitve škode podjetju B. A.A. se je želel tožniku maščevati, kar mu očitno uspeva.

5. Tožnik se ni nikoli poslužil samopomoči, temveč je pristojnim organom prepustil ustrezno ukrepanje. Vsa navedena dejstva in dokaze bi morali upoštevati že pristojni prekrškovni organ ter kasneje upravni organ prve stopnje in druge stopnje, vendar tega niso storili. Ker je bilo v zadevi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi še dodatno pojasnjuje razloge, ki potrjujejo navedbe njegovega pooblaščenca, da je žrtev ravnanja njegove nekdanje žene in nekdanjega zeta. Dodatno navaja, da je na orožje čustveno navezan, saj je del spomina na očeta partizana, z orožjem, ki nima streliva, pa skrbno ravna.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov na katere se opira. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi sta odločitev utemeljila prvo in drugostopenjski organ in se nanje sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Pravna podlaga za izrečen ukrep je prvi odstavek 58. člena ZOro-1, po katerem pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. Prvi odstavek 14. člena ZOro-1 določa, da se posamezniku izda orožna listina za orožje kategorije B in C ter za orožje iz 1. do 5. točke kategorije D v skladu s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz orožne listine in ob upoštevanju pogojev iz tega člena. Pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če ni zadržkov javnega reda (2. točka drugega odstavka 14. člena ZO-ro-1). ZOro-1 opredeljuje zadržke javnega reda v 15. členu. Ti so, med drugim, podani, če je posameznik s pravnomočno odločbo obsojen za prekršek zoper javni red in mir z elementi nasilja (druga alinea prvega odstavka 15. člena Zoro-1).

11. V zadevi ni sporno, da je bil tožnik z odločbama prekrškovnega organa št. 555006853611-5 z dne 5. 6. 2013, ki je postala pravnomočna dne 11. 4. 2014 in št. 10833310-8 z dne 30. 9. 2014, ki je postala pravnomočna dne 9. 6. 2015, spoznan za odgovornega za dva prekrška zoper javni red in mir po prvem oziroma četrtem odstavku 6. člena ZJRM-1. Iz odločitev izhaja, da sta bila oba prekrška storjena z elementi nasilja, kar pomeni, da za tožnika obstaja zadržek javnega reda, kot ga določa 2. alineja prvega odstavka 15. člena ZOro-1, s tem pa so tudi izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe po prvem odstavku 58. člena tega zakona. Na podlagi opisa prekrškov v pravnomočnih odločbah o prekršku je, po presoji sodišča, upravni organ prve stopnje pravilno ocenil, da sta bila oba prekrška storjena z elementi nasilja in da zato tožnik ne izpolnjuje več pogoja za posest orožja, kot ga določa 2. alineja drugega odstavka 14. člena v zvezi s 15. členom ZOro-1. Tožnik zato ne more uspeti z ugovori, s katerimi pojasnjuje okoliščine v zvezi s storitvijo prekrškov. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo odločb o prekršku, se v postopku po 58. členu ZOro-1 ne ugotavlja ponovno, saj je bistvena zgolj ugotovitev, da je bil tožnik s pravnomočnima odločbama, ki ju je izdal za to pristojni organ, spoznan za odgovornega za prekrška zoper javni red in mir z elementi nasilja. Navezanost tožnika na trofejno orožje, ki ga je podedoval od očeta partizana, prav tako ne more vplivati na odločitev v zadevi. Tožnik bo v nadaljnjem postopku imel možnost to orožje predati ustanovam, ki skrbijo za ohranitev zgodovinskega spomina na dogodke iz NOB primorskega ljudstva.

12. Ker je sodišče presodilo, da je odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.