Jedro

Tožena stranka z dopisom z dne 6.5.1998 ni zgolj pisno potrdila ponudbe oz. naročila, ampak je iz vsebine njenega odgovora razvidno, da je predlagala spremembo. Glede na to bi se vsakem primeru štelo, da je tožena stranka ponudbo navedene agencije zavrnila in sama dala drugo ponudbo (41. čl. ZOR).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1998 do plačila. Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 576.770,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.2005 do plačila. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da tožena stranka s turistično agencijo C.C. ni sklenila alotmajske pogodbe (ta mora biti sklenjena v pisni obliki), ampak le rezervacijo v obliki ustnega dogovora, ki pa je bila kasneje stornirana, ker omenjena agencija do poteka opcijskega roka ni potrdila svoje ponudbe; pa četudi bi se štelo, da je bila pogodba s C.C. sklenjena ustno, je zaradi izpolnitve razveznega pogoja(naknadna nepotrditev rezervacije) prenehala veljati, gotovo pa je tudi, da ta pogodba nikdar ni bila realizirana. Glede na to tožeča stranka ni upravičena do pogodbene kazni zaradi kršitve njene izključne pravice do prodaje turističnih paketov za Italijo.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o najetju gostinskih zmogljivosti, saj vsebine pogodbe z dne 1.2.1995 ni mogoče subsumirati pod določilo 885. čl. ZOR, ki opredeljuje pojem alotmajske pogodbe. Iz predmeta pogodbe ter obveznosti pogodbenih strank v pogodbi z dne 1.2.1995 izhaja, da je predmet pogodbe trženje (prodaja turističnih paketov) na območju Italije, ne pa najem gostinskih zmogljivosti tožene stranke, zato je obrazložitev sodbe v smeri ugotavljanja kršitve alotmajske pogodbe in ugotavljanja, ali je tožena stranka sklenila drugo alotmajsko pogodbo, brezpredmetna. Za sodišče ni sporno, da je imela tožeča stranka pri izvajanju storitev ekskluzivo pri prodaji turističnih paketov za območje Republike Italije, kar v obrazložitvi tudi izrecno navaja. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka s tem, ko je sklenila rezervacijo za skupno 44 oseb, kršila določila pogodbe glede trženja italijanskega tržišča, s tem v zvezi pa so protispisna navajanja v obrazložitvi, da sta tožena stranka in agencija C.C. sklenili ustno pogodbo. S tem, ko je agencija C.C. podala pisno naročilo (ponudbo) in ko je tožena stranka z dopisom z dne 6.5.1998 naročilo pisno potrdila, se šteje, da je bila med njima sklenjena pisna pogodba, katere vsebina pa je prav trženje turističnih paketov tožene stranke za območje Italije. Tožena stranka je s tem kršila pogodbo s tožečo stranko v delu glede ekskluzive tožeče stranke. Popolnoma nepomembno je, ali je bila ta pogodba kasneje realizirana ali ne, saj je tožena stranka kršila določila pogodbe z dne 1.2.1995 (vključno z aneksi) že s tem, ko je potrdila naročilo, saj je s potrditvijo naročila prišlo do soglasja volje in s tem do sklenitve pogodbe. Izmenjava listin z izjavo volje je po svoji vsebini pisna pogodba in je torej sodišče zagrešilo glede tega bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke 339. čl. ZPP, s tem, ko v obrazložitvi navaja, da pisne pogodbe med toženo stranko in C.C. ni bilo. Upoštevajoč določila pogodbe med pravdnima strankama ni pomembno, ali je tožena stranka realizirala pogodbo, sklenjeno s C.C., saj je bila kršitev določil o ekskluzivi storjena že s tem, ko je tožena stranka naročilo C.C. potrdila. S tem v zvezi je brezpredmetno razlogovanje sodišča o tem, ali je tožeči stranki nastala kakšna škoda in ali je tožeča stranka zatrjevala nastanek škode, saj za pogodbeno kazen velja, da je neodvisna od škode. Prav v tem je njen smisel, tožeča stranka pa ne vtožuje škode, ki bi presegala znesek pogodbene škode.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki (dne 1.2.1992 z aneksi, čeprav tožeča stranka navaja napačen datum osnovne pogodbe - 1.2.1995, vendar med strankama ni sporno, za katero pogodbo gre) sklenili pogodbo, v kateri je tožena stranka poimenovana kot "gostinec", tožeča stranka pa kot "potovalna agencija". S to pogodbo je tožena stranka podelila tožeči stranki izključno pravico prodaje in zastopstva turističnih paketov za Italijo, tožena stranka pa je tožeči stranki dala na razpolago določeno število ležišč v hotelih in ji nudila tudi določene druge storitve (uporaba konjev in golf igrišča). Glede na takšna pogodbena določila je tudi po mnenju pritožbenega sodišča vsaj v pretežnem delu šlo za alotmajsko pogodbo (torej za prepustitev tožeči stranki določenih kapacitet na razpolago), pri čemer pa pravdni stranki nista izrecno dogovorili uporabe prava, tožeča stranka pa niti ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je treba predmetno sporno razmerje obravnavati po slovenskem pravu (tudi sama se v pritožbi sklicuje na določila Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, veljavnega v času spornega razmerja na območju Republike Slovenije); za tožečo stranko je sporna pravna opredelitev predmetne pogodbe kot alotmajske pogodbe. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča za obravnavano zadevo to niti ni bistvenega pomena; gre za to, da je po navedeni pogodbi tožeča stranka imela izključno pravico prodaje (in zastopstva) turističnih paketov za Italijo (1. tč. Pogodbe) in je bila v njeni 8. tč. določena za njeno neizpolnjevanje za toženo stranko kazen v znesku, ki je enaka ceni 50 tedenskih paketov v najvišji sezoni, kateri zajemajo tečaj jahanja za začetnike in poln penzion v dvoposteljni sobi. Tožba temelji na trditvi, da je tožena stranka kršila izključno pravico tožeče stranke do prodaje turističnih paketov v Italiji, s tem da je s turistično agencijo C. C. sklenila rezervacijo za okrog 44 oseb za čas od 27.6.do 4.7.1998. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo vrsto listin, tudi obe listini, ki ju pritožba posebej izpostavlja; najprej gre za dopis agencije C.C. z dne 30.4.1998 (priloga A 20), iz katerega izhaja, da je ta pri toženi stranki iskala možnosti za namestitev v hotelu za približno 44 oseb v času od 27.6. do 4.7. ter za te osebe začetne in nadaljevalne tečaje jahanja, paket sprehoda na konju in paket "Počitnice v L.". V tem dopisu je toženo stranko prosila, da ji potrdi možnosti za bivanje in za jahanje vsaj do 5.6.1998. Četudi bi ta dopis bilo mogoče šteti kot ponudbo navedene agencije toženi stranki za sklenitev pogodbe, kot to meni tožeča stranka v pritožbi (kar pa je vprašljivo, saj ne vsebuje vseh bistvenih sestavin pogodbe po 32. čl. ZOR), tožena stranka z dopisom z dne 6.5.1998 (priloga A 21) ni zgolj pisno potrdila ponudbe oz. naročila, ampak je iz vsebine njenega odgovora razvidno, da je predlagala spremembo (tako je navedena agencija med drugim za 10 oseb naročila sprehode na konju, tožena stranka pa je odgovorila, da sprehodi na konju niso možni, ker so konji že zasedeni). Glede na to bi se v vsakem primeru štelo, da je tožena stranka ponudbo navedene agencije zavrnila in sama dala drugo ponudbo (41. čl. ZOR). V njej pa je tudi določila rok za odgovor oz. za veljavnost ponudbe (opcija: 5.6.1998) - 1. odst. 37. čl. ZOR (ponudba, v kateri je določen rok, do katerega mora biti sprejeta, veže ponudnika do izteka tega roka), in sporočila, da pričakuje odgovor; tožeča stranka pa ni niti zatrjevala, da je agencija C.C. navedeno ponudbo tožene stranke sprejela. Glede na to je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da pogodba ni bila sklenjena. In ker to ni bila, tožena stranka ni kršila 1. tč. sporne pogodbe. Zato je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnjen. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.