Jedro

Za vmesni ugotovitveni zahtevek se ne določi vrednost spornega predmeta.

Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let).

Iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22 izhaja, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

Izrek

I.Pritožba zoper sklep z dne 29. 7. 2024 se zavrne in se sklep v izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, potrdi.

II.Pritožba zoper sklep z dne 8. 11. 2024 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

III.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1.Tožnik kot kreditojemalec, dolžnik in zastavitelj ter tožnica kot porokinja, solidarna plačnica in zastaviteljica sta s toženko 21. 12. 2007 v obliki notarskega zapisa SV 1263/07 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 000, katere predmet je bil dolgoročni devizni kredit v višini 201.672 CHF, namenjen za prenovo oziroma sanacijo, z dobo vračila v 240 mesečnih obrokih. V zavarovanje toženkine denarne terjatve sta ustanovila skupno hipoteko na nepremičninah v njuni lasti. S tožbo v tem postopku zahtevata ugotovitev ničnosti pogodbe notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s skupno hipoteko, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke, izbris te in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnika sta v zavarovanje nedenarne terjatve podala predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 29. 7. 2024 delno ugodilo tako, da je učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma začasno zadržalo do pravnomočnega končanega predmetnega pravdnega postopka (II. točka izreka). V preostalem delu, to je, da se toženki prepove razpolaganje s terjatvami po kreditni pogodbi in izterjevanje v izvršilnem postopku, ter da se ji v primeru nespoštovanja prepovedi izreče denarna kazen v višini 50.000 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka), prav tako je zavrnilo toženkin ugovor glede vrednosti spornega predmeta (I. točka izreka). S sklepom z dne 8. 11. 2024 je toženkin ugovor zoper sklep o začasni odredbi zavrnilo (I. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper I. točko izreka sklepa z dne 29. 7. 2024 glede vrednosti spornega predmeta, sklep z dne 8. 11. 2024 pa izpodbija v celoti.

Pritožba zoper sklep z dne 29. 7. 2024

3.Toženka se zavzema za določitev vrednosti spornega predmeta v višini vrednosti dajatvenega zahtevka 46.125,39 EUR, ker naj bi bilo to edino primerno merilo za oceno pravnega interesa tožnikov. Tudi, če se šteje, da je denarni tožbeni zahtevek kumuliran z izbrisno tožbo in je zaradi tega treba določiti vrednost vsakega posameznega zahtevka, je glede izbrisne tožbe odločilna tista vrednost kreditne pogodbe, glede katere se ugotavlja ničnost, to pa ni začetnih 119.779,06 EUR, ampak bi sodišče moralo upoštevati zmanjšanje zavarovane terjatve glede na postopno odplačevanje dolga, kar znaša 42.230,13 CHF oziroma 42.725,75 EUR.

4.Tožnika odgovarjata, da vrednosti spornega predmeta nista določila previsoko, saj sta pravna teorija in sodna praksa zavzeli stališče, da je treba vmesni ugotovitveni zahtevek zaradi prejudicialnosti presojati v razmerju do glavnega zahtevka in skupaj z njim, zato zanj vrednosti spornega predmeta ni treba posebej opredeliti. Vrednost spornega predmeta tako znaša 46.125,39 EUR (oziroma po spremembi tožbe 51.221,89 EUR) kolikor znaša dajatveni denarni zahtevek. Kot vrednost spornega predmeta za nedenarni zahtevek, to je za izbrisno tožbo, pa je treba vzeti vrednost kreditne pogodbe, ki znaša 119.779,06 EUR.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Da se vrednost spornega predmeta vmesnega ugotovitvenega zahtevka ne upošteva, med pravdnimi strankami ni sporno. Prav tako je takšno, pravilno stališče zavzelo sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Torej se za tožbeni zahtevek pod 1. točko, to je, da se ugotovi ničnost pogodbe in sporazuma o zavarovanju, vrednost spornega predmeta ne določi. Pravilna je nadaljnja obrazložitev sodišča, da je za določitev vrednosti spornega predmeta pri denarnem dajatvenem zahtevku odločilna vrednost glavnega zahtevka, kar v obravnavanem primeru znaša 46.125,39 EUR, ter kar za toženko v pritožbi ni sporno. Sporna pa je določitev vrednosti nedenarnega tožbenega zahtevka, to je zahtevka za izbrisno tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da znaša 119.779,06 EUR, kot sta jo tožnika navedla v tožbi in za katero sta imela podlago v 44. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Takšno odločitev podpira tudi sodna praksa. Vrednost spornega predmeta tako znaša seštevek denarnega zahtevka 46.125,39 EUR in začetno vrednost iz kreditne pogodbe 119.779,06 EUR. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, to je v I. točki izreka, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 8. 11. 2024

7.Toženka navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Najprej v 2. točki uveljavlja postopkovne kršitve, in sicer, da če je sodišče pri izdaji začasne odredbe upoštevalo sklicevanje tožnikov na trditveno podlago, podano v tožbi in prvi pripravljalni vlogi, bi temu primerno moralo upoštevati tudi toženkine navedbe in dokaze v odgovoru na tožbo in do sedaj vloženih pripravljalnih vlogah. Vsakršno drugačno postopanje sodišča je zato očitno arbitrarno in s tem nezakonito. Navaja, da je sodišče odločilo neposredno na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov brez razpisa naroka in ne drži, da toženka ni ponudila nobenega dokaza, saj je navedla dokaz "kot doslej". Nasprotno pa tožnika v dokaz svojih navedb nista predložila niti enega ustreznega dokaza. Zato je sodišče prve stopnje brez izvajanja dokazov prejudiciralo odločitev v predmetnem sporu. Poleg tega je kondikcijski zahtevek tožnikov zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. V 3. točki v zvezi z verjetnostjo terjatve navaja, da je pojasnilno dolžnost izpolnila celovito in pravilno ter je vsaka drugačna ugotovitev sodišča zmotna. Toženka je v celoti ravnala skladno s potrošniško zakonodajo po domačem in evropskem pravu in tožnikov na noben način ni zavajala. Tožnika sta bila seznanjena ne le z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč sta bila tudi zmožna oceniti potencialno znatne posledice. Toženka je v odgovoru na tožbo in ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe natančno pojasnila in konkretizirala, kako je tožnikoma podala vse potrebne informacije, zato ji ni mogoče očitati pomanjkljivosti trditvene in dokazne podlage. Toženka v 4. točki navaja, da je del verjetnega obstoja terjatve tudi njena višina, česar sodišče ni obrazložilo, napačno je upoštevalo glavnico v EUR ter je zmotno ugotovilo dejansko stanje. O preplačilu v breme tožnikov do sedaj ni mogoče govoriti, saj je šlo za čisti devizni kredit v CHF ter dolg tožnikov na dan 21. 5. 2024 znaša 42.230,13 CHF oziroma 42.725,74 EUR. Poleg tega bi sodišče moralo upoštevati tudi nadomestilo za izposojen denar, torej ustrezne obresti. Sodišče ni upoštevalo načela sorazmernosti, saj izpodbijani sklep za toženko ustvarja kaznovalne učinke, temu pa so namenjeni drugi instituti in postopki. Skladno s splošnimi predpisi, ko je pogodba nična, mora vsaka stranka vrniti drugi vse po cenah v času izdaje sodne odločbe, in je interpretacija, da koristi v obliki uporabe tujega denarja ni potrebno nadomestiti, contra legem. Poleg tega ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti. Sodišče se do tega ni opredelilo. Z navedenim toženka utemeljuje, da terjatev tožnikov ni za verjetno izkazana. Nadalje v 5. točki navaja, da je denarna terjatev tožnikov zastarala, zato ni podan pravni interes za ničnostni zahtevek, zmotno pa je tudi stališče sodišča, da do zastaranja še ni prišlo, saj kondikcijski zahtevek zastara, ko se je pogodbena stranka zavedala ali bi se morala zavedati, da je pogodba nična, in da ima iz tega naslova kondikcijski zahtevek. Torej začne zastaranje teči tedaj, ko tožnik izve ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedel za razloge ničnosti. Vsako drugačno stališče, kot je na primer tek zastaralnega roka z ugotovitvijo, da je pogodba nična, je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Toženka v 6. točki navaja, da je v obravnavani zadevi sodišče izdalo regulacijsko začasno odredbo, ki jo je treba obravnavati restriktivno in je dopustna le izjemoma. Tožnika nista izkazala niti predpostavke obstoja nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena. Nista izkazala, da sta kredit preplačala, niti slabega premoženjskega stanja, ki je nastalo zaradi bremena odplačevanja mesečnih anuitet. Trditvene podlage pa ne morejo in ne smejo nadomestiti stališča SEU v sodbi C-287/22, niti sodišče samo. V 7. točki se toženka opredeljuje do uporabe evropskega in nacionalnega prava, ter navaja, da je pri odločanju v predmetni zadevi potrebno uporabiti določila Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ter da Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) ni neposredno uporabna. Stališča iz sodbe SEU C-287/22 pa so v nacionalni zakonodaji zagotovljena tudi z institutom regulacijske začasne odredbe, zato sodišče kongentnih pravil ZIZ na način, da se sklicuje na na to sodbo, ne bi smelo zaobiti. V 8. točki toženka ponovno navaja, da tožnika na konkretni ravni nista zatrjevala ogroženosti, zaradi katere bi bilo oteženo izpolnjevanje njunih pogodbenih obveznosti, še vedno pa imata v lasti nepremičnino, nakup katere sta financirala s sedaj sporno kreditno pogodbo. Sodišče prav tako ni izvedlo presoje glede realizacije hipoteke v primeru finančnih težav tožnikov. V 9. točki se toženka opredeljuje do pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ in do izkazovanja nevarnosti ter sklepno navaja, da sodišče ni upoštevalo, da izdana začasna odredba tožnikoma poskuša omogočiti, da se izogneta vračilu kredita ali ga vsaj znižata. Takšen namen je v celoti nedovoljen in protipraven. Sodišče je z izdano začasno odredbo ter zavrnitvijo toženkinega ugovora ravnalo izrazito pristransko in arbitrarno ter izpodbijanega sklepa ni mogoče ustrezno preizkusiti, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da ga spremeni tako, da toženkinemu ugovoru ugodi ter predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne, podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje ter priglaša pritožbene stroške.

8.V odgovoru na pritožbo tožnika pritožbene navedbe prerekata. Predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

9.Pritožba ni utemeljena.

Glede postopkovnih kršitev

10.Tožnika sta predlog za izdajo začasne odredbe podala naknadno, s prvo pripravljalno vlogo in spremembo tožbe (list. št. 126), ter sta ga utemeljila z obširnimi navedbami. Drži pa, da sta se sklicevala tudi na navedbe v tožbi in v tej pripravljalni vlogi. Prav tako se je toženka v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe sklicevala na navedbe v odgovoru na tožbo. Navedeno je skladno z obstoječo sodno prakso dopustno. V sklepu o začasni odredbi z dne 29. 7. 2024 je sodišče v 7. točki obrazložitve navedlo, da je odločalo na podlagi navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter predloženih listinskih dokazov. V sklepu z dne 8. 11. 2024 pa je v 8. točki navedlo, da je vsak postopek za izdajo začasne odredbe samostojen postopek in morata upnik in dolžnik navesti vsa dejstva iz svojega dokaznega bremena in zanje predlagati dokaze. Takšno ravnanje sodišča je bilo pravilno in ne drži, da je postopalo različno do tožnikov in toženke. Sodišče je pravilno navedlo, da pri odločanju o toženkinem ugovoru ni bilo dolžno upoštevati <u>vseh</u> navedb iz odgovora na tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bile v tem postopku vložene obširne vloge. Tožba je podana na 19 straneh, odgovor na tožbo na 49 straneh, prva pripravljalna vloga tožnikov, ki vsebuje tudi predlog za izdajo začasne odredbe, na 57 straneh, ugovor zoper sklep o izdaji začasne odločbe pa na 39 straneh. Ob tako obsežnih navedbah strank in predlaganih dokazih ni bila naloga sodišča, da samo presoja katere navedbe iz tožbe, odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog pridejo v poštev v postopku zavarovanja. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi stranke morale to izrecno navesti. Sodišče je v postopku zavarovanja upoštevalo relevantne navedbe v tožbi in v odgovoru na tožbo, nikakor pa ni bilo dolžno upoštevati vseh, enako velja za dokaze. Zato pritožbeni ugovor v tej smeri ni utemeljen. Sicer pa bi toženka v pritožbi morala navesti, katere so bile tiste relevantne trditve in dokazni predlogi iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog, ki jih sodišče prve stopnje pri odločanju v postopku zavarovanja ni upoštevalo, česar pa ni storila, zato je ta njen ugovor ostal tudi na pavšalni ravni.

11.V zvezi z drugim očitkom o postopkovnih kršitvah gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov in ga za pomanjkljivega tudi pritožbeno sodišče ne ocenjuje. Razpis naroka v postopku zavarovanja ni obligatoren in če ga sodišče ne razpiše, to ne pomeni, da se je že v naprej nekritično odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ni bilo dolžno predpostavljati, s katerimi dokazi v odgovoru na tožbo toženka utemeljuje svoj ugovor, ter da ob tako obširnem odgovoru na tožbo kot ga je podala, v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadostuje zgolj navedba "kot doslej". Kot je pojasnjeno zgoraj, sta v postopku zavarovanja imeli obe stranki dolžnost, da svoje dokazne predloge konkretno opredelita oz. konkretno navedeta, kateri so tisti, ki pridejo v poštev iz tožbe in iz odgovora na tožbo. Ne drži, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista predložila nobenega dokaza, saj sta predlagala svoje zaslišanje, medtem ko toženka zaslišanja svojih zaposlenih ni konkretno predlagala. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da že toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato sodišče z neizvedbo zaslišanja strank in prič ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

11.V zvezi z drugim očitkom o postopkovnih kršitvah gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov in ga za pomanjkljivega tudi pritožbeno sodišče ne ocenjuje. Razpis naroka v postopku zavarovanja ni obligatoren in če ga sodišče ne razpiše, to ne pomeni, da se je že v naprej nekritično odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ni bilo dolžno predpostavljati, s katerimi dokazi v odgovoru na tožbo toženka utemeljuje svoj ugovor, ter da ob tako obširnem odgovoru na tožbo kot ga je podala, v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadostuje zgolj navedba "kot doslej". Kot je pojasnjeno zgoraj, sta v postopku zavarovanja imeli obe stranki dolžnost, da svoje dokazne predloge konkretno opredelita oz. konkretno navedeta, kateri so tisti, ki pridejo v poštev iz tožbe in iz odgovora na tožbo. Ne drži, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista predložila nobenega dokaza, saj sta predlagala svoje zaslišanje, medtem ko toženka zaslišanja svojih zaposlenih ni konkretno predlagala. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da že toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato sodišče z neizvedbo zaslišanja strank in prič ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

11.V zvezi z drugim očitkom o postopkovnih kršitvah gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov in ga za pomanjkljivega tudi pritožbeno sodišče ne ocenjuje. Razpis naroka v postopku zavarovanja ni obligatoren in če ga sodišče ne razpiše, to ne pomeni, da se je že v naprej nekritično odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ni bilo dolžno predpostavljati, s katerimi dokazi v odgovoru na tožbo toženka utemeljuje svoj ugovor, ter da ob tako obširnem odgovoru na tožbo kot ga je podala, v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadostuje zgolj navedba "kot doslej". Kot je pojasnjeno zgoraj, sta v postopku zavarovanja imeli obe stranki dolžnost, da svoje dokazne predloge konkretno opredelita oz. konkretno navedeta, kateri so tisti, ki pridejo v poštev iz tožbe in iz odgovora na tožbo. Ne drži, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista predložila nobenega dokaza, saj sta predlagala svoje zaslišanje, medtem ko toženka zaslišanja svojih zaposlenih ni konkretno predlagala. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da že toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato sodišče z neizvedbo zaslišanja strank in prič ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

11.V zvezi z drugim očitkom o postopkovnih kršitvah gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov in ga za pomanjkljivega tudi pritožbeno sodišče ne ocenjuje. Razpis naroka v postopku zavarovanja ni obligatoren in če ga sodišče ne razpiše, to ne pomeni, da se je že v naprej nekritično odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ni bilo dolžno predpostavljati, s katerimi dokazi v odgovoru na tožbo toženka utemeljuje svoj ugovor, ter da ob tako obširnem odgovoru na tožbo kot ga je podala, v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadostuje zgolj navedba "kot doslej". Kot je pojasnjeno zgoraj, sta v postopku zavarovanja imeli obe stranki dolžnost, da svoje dokazne predloge konkretno opredelita oz. konkretno navedeta, kateri so tisti, ki pridejo v poštev iz tožbe in iz odgovora na tožbo. Ne drži, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista predložila nobenega dokaza, saj sta predlagala svoje zaslišanje, medtem ko toženka zaslišanja svojih zaposlenih ni konkretno predlagala. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da že toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato sodišče z neizvedbo zaslišanja strank in prič ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

11.V zvezi z drugim očitkom o postopkovnih kršitvah gre ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni odločilo na podlagi pomanjkljivega predloga tožnikov in ga za pomanjkljivega tudi pritožbeno sodišče ne ocenjuje. Razpis naroka v postopku zavarovanja ni obligatoren in če ga sodišče ne razpiše, to ne pomeni, da se je že v naprej nekritično odločilo, kakšno odločitev bo sprejelo. Sodišče je pravilno obrazložilo, da ni bilo dolžno predpostavljati, s katerimi dokazi v odgovoru na tožbo toženka utemeljuje svoj ugovor, ter da ob tako obširnem odgovoru na tožbo kot ga je podala, v ugovoru zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadostuje zgolj navedba "kot doslej". Kot je pojasnjeno zgoraj, sta v postopku zavarovanja imeli obe stranki dolžnost, da svoje dokazne predloge konkretno opredelita oz. konkretno navedeta, kateri so tisti, ki pridejo v poštev iz tožbe in iz odgovora na tožbo. Ne drži, da tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe nista predložila nobenega dokaza, saj sta predlagala svoje zaslišanje, medtem ko toženka zaslišanja svojih zaposlenih ni konkretno predlagala. Sicer pa je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da že toženkine trditve verjetno ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila pojasnilna dolžnost ustrezno opravljena, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, zato sodišče z neizvedbo zaslišanja strank in prič ni zagrešilo postopkovnih kršitev.

12.Utemeljen ni niti tretji ugovor glede postopkovnih kršitev, in sicer, da je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ne da bi se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljevalo do zastaranja kondikcijskega zahtevka, pritrjuje tožnikoma v odgovoru na pritožbo, da je treba ničnostni zahtevek presojati v razmerju do izbrisne tožbe, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujeta pravni interes, pritožbeno sodišče pa na sodno prakso, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi, to je sodbo Okrožnega sodišča v Maribor P 124/2023, ni vezano.

12.Utemeljen ni niti tretji ugovor glede postopkovnih kršitev, in sicer, da je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ne da bi se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljevalo do zastaranja kondikcijskega zahtevka, pritrjuje tožnikoma v odgovoru na pritožbo, da je treba ničnostni zahtevek presojati v razmerju do izbrisne tožbe, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujeta pravni interes, pritožbeno sodišče pa na sodno prakso, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi, to je sodbo Okrožnega sodišča v Maribor P 124/2023, ni vezano.

12.Utemeljen ni niti tretji ugovor glede postopkovnih kršitev, in sicer, da je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ne da bi se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljevalo do zastaranja kondikcijskega zahtevka, pritrjuje tožnikoma v odgovoru na pritožbo, da je treba ničnostni zahtevek presojati v razmerju do izbrisne tožbe, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujeta pravni interes, pritožbeno sodišče pa na sodno prakso, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi, to je sodbo Okrožnega sodišča v Maribor P 124/2023, ni vezano.

12.Utemeljen ni niti tretji ugovor glede postopkovnih kršitev, in sicer, da je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ne da bi se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljevalo do zastaranja kondikcijskega zahtevka, pritrjuje tožnikoma v odgovoru na pritožbo, da je treba ničnostni zahtevek presojati v razmerju do izbrisne tožbe, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujeta pravni interes, pritožbeno sodišče pa na sodno prakso, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi, to je sodbo Okrožnega sodišča v Maribor P 124/2023, ni vezano.

12.Utemeljen ni niti tretji ugovor glede postopkovnih kršitev, in sicer, da je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaral, zato nimata pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti kreditne pogodbe. Ne da bi se pritožbeno sodišče na tem mestu opredeljevalo do zastaranja kondikcijskega zahtevka, pritrjuje tožnikoma v odgovoru na pritožbo, da je treba ničnostni zahtevek presojati v razmerju do izbrisne tožbe, zato tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazujeta pravni interes, pritožbeno sodišče pa na sodno prakso, ki jo toženka izpostavlja v pritožbi, to je sodbo Okrožnega sodišča v Maribor P 124/2023, ni vezano.

Glede uporabe prava

Glede uporabe prava

Glede uporabe prava

Glede uporabe prava

Glede uporabe prava

13.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

13.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

13.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

13.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

13.Ustaljeno in enotno je stališče, da materialno pravo, ki ga mora sodišče poznati in uporabiti po uradni dolžnosti (tretji odstavek 180. člena ZPP), vključuje tudi pravo Evropske unije (EU), to pa je v primerjavi z nacionalnim pravom prevladujoče oziroma primarno in njegovo uporabo v 3. a členu nalaga tudi Ustava RS. Razlago prava EU daje SEU, katerega odločbe so formalno zavezujoč in neposredno uporabljiv pravni vir, ki ga morajo upoštevati vsa nacionalna sodišča v državah EU. Če predpisi, razlage ali sodna praksa nacionalnega prava nasprotujejo pravu EU (vključno z razlagami slednjega s strani SEU), mora nacionalno sodišče po načelu lojalne (evroskladne) razlage v največji možni meri celoten nacionalni pravni red razlagati v skladu s pomenom in cilji prava EU.

14.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

14.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

14.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

14.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

14.SEU je v sodbi C-287/22 odločilo, da je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogodbene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. Iz sodbe SEU tudi izhaja, da morajo nacionalna sodišča ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in z uporabo načinov razlage, ki so uveljavljeni v nacionalnem pravu, narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek te direktive in dosežejo rešitev v skladu z njenim ciljem. Pritožbene navedbe, da Direktive 93/13 in sodbe SEU C-287/22 ni mogoče uporabiti in da ne moreta predstavljati primarnega vira prava, so zato neutemeljene.

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

Glede verjetnosti vtoževane terjatve

15.Tožnika pogoj verjetnosti nedenarne terjatve, to je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, utemeljujeta z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Trdita, da jima je zagotavljala, da gre za ugoden in varen kredit, ter da so nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR lahko majhna in možna v obe smeri. Izpostavila je ugodnost obrestne mere, pri tem pa zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju zaradi apreciacije CHF v primerjavi z EUR. Dalje trdita, da takšne pogodbe zagotovo ne bi sklenila, če bi jima toženka prikazala realno nevarnost kredita, vezanega na CHF, in ju seznanila s tem, da je pri dolgoročnih pogodbah tveganje za apreciacijo CHF možno in pričakovano, in da se zaradi tega lahko bistveno poveča višina anuitete, obrestne mere in višina glavnice. Nasprotno je toženka v ugovoru navajala, da je zaposlena pri njej, ki je urejala potrebno dokumentacijo za sklenitev kreditne pogodbe, tožnikoma podala vse potrebne informacije, vezane na kredit v tuji CHF valuti. Tožnika sta bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja in s posledicami, ki bi jih sprememba tečaja lahko imela na anuiteto in glavnico kredita. Opozorila je tudi na možnost, da bo to vplivalo na njuno sposobnost vračanja kredita. Po mnenju toženke sta tožnika prejela informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila potencialne ekonomske in finančne posledice predmetnega kreditnega razmerja. S tem je, po njenem mnenju, pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno izpolnila.

15.Tožnika pogoj verjetnosti nedenarne terjatve, to je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, utemeljujeta z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Trdita, da jima je zagotavljala, da gre za ugoden in varen kredit, ter da so nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR lahko majhna in možna v obe smeri. Izpostavila je ugodnost obrestne mere, pri tem pa zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju zaradi apreciacije CHF v primerjavi z EUR. Dalje trdita, da takšne pogodbe zagotovo ne bi sklenila, če bi jima toženka prikazala realno nevarnost kredita, vezanega na CHF, in ju seznanila s tem, da je pri dolgoročnih pogodbah tveganje za apreciacijo CHF možno in pričakovano, in da se zaradi tega lahko bistveno poveča višina anuitete, obrestne mere in višina glavnice. Nasprotno je toženka v ugovoru navajala, da je zaposlena pri njej, ki je urejala potrebno dokumentacijo za sklenitev kreditne pogodbe, tožnikoma podala vse potrebne informacije, vezane na kredit v tuji CHF valuti. Tožnika sta bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja in s posledicami, ki bi jih sprememba tečaja lahko imela na anuiteto in glavnico kredita. Opozorila je tudi na možnost, da bo to vplivalo na njuno sposobnost vračanja kredita. Po mnenju toženke sta tožnika prejela informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila potencialne ekonomske in finančne posledice predmetnega kreditnega razmerja. S tem je, po njenem mnenju, pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno izpolnila.

15.Tožnika pogoj verjetnosti nedenarne terjatve, to je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, utemeljujeta z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Trdita, da jima je zagotavljala, da gre za ugoden in varen kredit, ter da so nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR lahko majhna in možna v obe smeri. Izpostavila je ugodnost obrestne mere, pri tem pa zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju zaradi apreciacije CHF v primerjavi z EUR. Dalje trdita, da takšne pogodbe zagotovo ne bi sklenila, če bi jima toženka prikazala realno nevarnost kredita, vezanega na CHF, in ju seznanila s tem, da je pri dolgoročnih pogodbah tveganje za apreciacijo CHF možno in pričakovano, in da se zaradi tega lahko bistveno poveča višina anuitete, obrestne mere in višina glavnice. Nasprotno je toženka v ugovoru navajala, da je zaposlena pri njej, ki je urejala potrebno dokumentacijo za sklenitev kreditne pogodbe, tožnikoma podala vse potrebne informacije, vezane na kredit v tuji CHF valuti. Tožnika sta bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja in s posledicami, ki bi jih sprememba tečaja lahko imela na anuiteto in glavnico kredita. Opozorila je tudi na možnost, da bo to vplivalo na njuno sposobnost vračanja kredita. Po mnenju toženke sta tožnika prejela informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila potencialne ekonomske in finančne posledice predmetnega kreditnega razmerja. S tem je, po njenem mnenju, pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno izpolnila.

15.Tožnika pogoj verjetnosti nedenarne terjatve, to je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, utemeljujeta z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Trdita, da jima je zagotavljala, da gre za ugoden in varen kredit, ter da so nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR lahko majhna in možna v obe smeri. Izpostavila je ugodnost obrestne mere, pri tem pa zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju zaradi apreciacije CHF v primerjavi z EUR. Dalje trdita, da takšne pogodbe zagotovo ne bi sklenila, če bi jima toženka prikazala realno nevarnost kredita, vezanega na CHF, in ju seznanila s tem, da je pri dolgoročnih pogodbah tveganje za apreciacijo CHF možno in pričakovano, in da se zaradi tega lahko bistveno poveča višina anuitete, obrestne mere in višina glavnice. Nasprotno je toženka v ugovoru navajala, da je zaposlena pri njej, ki je urejala potrebno dokumentacijo za sklenitev kreditne pogodbe, tožnikoma podala vse potrebne informacije, vezane na kredit v tuji CHF valuti. Tožnika sta bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja in s posledicami, ki bi jih sprememba tečaja lahko imela na anuiteto in glavnico kredita. Opozorila je tudi na možnost, da bo to vplivalo na njuno sposobnost vračanja kredita. Po mnenju toženke sta tožnika prejela informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila potencialne ekonomske in finančne posledice predmetnega kreditnega razmerja. S tem je, po njenem mnenju, pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno izpolnila.

15.Tožnika pogoj verjetnosti nedenarne terjatve, to je ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju, utemeljujeta z navedbami, da toženka pri sklepanju vnaprej oblikovane tipske kreditne pogodbe ni ustrezno opravila svoje pojasnilne dolžnosti. Trdita, da jima je zagotavljala, da gre za ugoden in varen kredit, ter da so nihanja vrednosti CHF v primerjavi z EUR lahko majhna in možna v obe smeri. Izpostavila je ugodnost obrestne mere, pri tem pa zamolčala izredno dolgoročno izpostavljenost tveganju zaradi apreciacije CHF v primerjavi z EUR. Dalje trdita, da takšne pogodbe zagotovo ne bi sklenila, če bi jima toženka prikazala realno nevarnost kredita, vezanega na CHF, in ju seznanila s tem, da je pri dolgoročnih pogodbah tveganje za apreciacijo CHF možno in pričakovano, in da se zaradi tega lahko bistveno poveča višina anuitete, obrestne mere in višina glavnice. Nasprotno je toženka v ugovoru navajala, da je zaposlena pri njej, ki je urejala potrebno dokumentacijo za sklenitev kreditne pogodbe, tožnikoma podala vse potrebne informacije, vezane na kredit v tuji CHF valuti. Tožnika sta bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja in s posledicami, ki bi jih sprememba tečaja lahko imela na anuiteto in glavnico kredita. Opozorila je tudi na možnost, da bo to vplivalo na njuno sposobnost vračanja kredita. Po mnenju toženke sta tožnika prejela informacije, na podlagi katerih bi lahko ocenila potencialne ekonomske in finančne posledice predmetnega kreditnega razmerja. S tem je, po njenem mnenju, pojasnilno dolžnost v celoti in pravilno izpolnila.

16.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

16.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

16.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

16.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

16.Kot je pravilno obrazloženo v izpodbijanem sklepu, mora biti vsebina pojasnilne dolžnosti takšna, da lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja na tej podlagi in oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za svoje finančne obveznosti. Za izpolnitev zahteve po preglednosti z informacijami je treba potrošniku omogočiti ne le, da razume, da lahko nihanje menjalnega tečaja in gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila ali zvišanje tuje obrestne mere povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak tudi, da v okviru sklenitve kreditov v tuji valuti oziroma z valutno klavzulo razume resničen obseg določenega tveganja, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju zaradi mogočih nihanj menjalnih tečajev, posebej v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke glede na obračunsko valuto (možnost uresničitve tim. "črnega scenarija"). Naloga toženke kot strokovnjakinje na bančnem področju v okviru pojasnilne dolžnosti je torej, da potrošnike celostno informira, da lahko sprejmejo preudarno odločitev o prevzemanju ekonomskih tveganj, ob vedenju, da lahko v času večjih gospodarskih pretresov valuta CHF kot valuta varnega zavetja močno aprecira, ter da se lahko obremenitev kreditojemalcev, ki svoje dohodke prejemajo v nacionalni valuti, bistveno poveča, in sicer tako, da je več ne bodo mogli nositi.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Ker je za verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZpotK). Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve na ničnost kreditne in posledično hipotekarne pogodbe ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Ker je za verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZpotK). Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve na ničnost kreditne in posledično hipotekarne pogodbe ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Ker je za verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZpotK). Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve na ničnost kreditne in posledično hipotekarne pogodbe ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Ker je za verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZpotK). Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve na ničnost kreditne in posledično hipotekarne pogodbe ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

17.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka izpolnitve pojasnilne dolžnosti v opisani obliki ni uspela verjetno izkazati. Toženka v odgovoru na tožbo in v ugovoru niti ne trdi, da bi tožnika seznanila s konkretnim delovanjem mehanizma kredita v tuji valuti in kako bi na njuno obveznost vplival znaten padec domače valute, ter kako bi se to odrazilo na njunem položaju v času trajanja dolgoročnega kreditnega razmerja (kreditna pogodba je bila sklenjena za 20 let). Z verjetnostjo je zato izkazano, da se na podlagi podanih pojasnil tožnika nista mogla zavedati dejanskega obstoja tveganja znatne spremembe tečaja, ki sta mu izpostavljena v celotnem obdobju odplačevanja kredita, zato nista bila v položaju, ko bi lahko sprejela informirano odločitev. Ker je za verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost v konkretnem primeru ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo, je toženka verjetno ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, sporni pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino kreditne pogodbe, pa je v tej fazi postopka z verjetnostjo izkazan za nepoštenega in s tem ničnega (4. alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot in drugi odstavek 23. člena ZpotK). Pravilno je zato sodišče prve stopnje ugotovilo verjeten obstoj terjatve na ničnost kreditne in posledično hipotekarne pogodbe ter so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede višine vtoževane terjatve

Glede višine vtoževane terjatve

Glede višine vtoževane terjatve

Glede višine vtoževane terjatve

Glede višine vtoževane terjatve

18.Drži pritožbena navedba, da je del terjatve tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnika preplačila kredita nista izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit, ki ga še nista odplačala. Pritrditi gre tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo navajata, da po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnika pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdita, da nista bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahtevata ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo evrsko glavnico.

18.Drži pritožbena navedba, da je del terjatve tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnika preplačila kredita nista izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit, ki ga še nista odplačala. Pritrditi gre tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo navajata, da po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnika pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdita, da nista bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahtevata ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo evrsko glavnico.

18.Drži pritožbena navedba, da je del terjatve tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnika preplačila kredita nista izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit, ki ga še nista odplačala. Pritrditi gre tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo navajata, da po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnika pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdita, da nista bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahtevata ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo evrsko glavnico.

18.Drži pritožbena navedba, da je del terjatve tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnika preplačila kredita nista izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit, ki ga še nista odplačala. Pritrditi gre tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo navajata, da po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnika pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdita, da nista bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahtevata ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo evrsko glavnico.

18.Drži pritožbena navedba, da je del terjatve tudi njena višina, ki mora biti v postopku zavarovanja verjetno izkazana, a ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da tožnika preplačila kredita nista izkazala za verjetno, ker gre v konkretnem primeru za čisti devizni kredit, ki ga še nista odplačala. Pritrditi gre tožnikoma, ki v odgovoru na pritožbo navajata, da po sodni praksi SEU banka ne more biti upravičena terjati od potrošnika vračila izplačanega zneska črpanega kredita v tuji valuti, ker bi v takšnem primeru potrošnika zadele posledice, kot da kreditna pogodba ne bi bila nična, in ugotovitev njene ničnosti ne bi omogočila vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja potrošnika, kot bi bil podan, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali drugače, če bi bilo sprejeto pritožbeno stališče, potem do poplačila kredita do konca dogovorjene dobe odplačevanja ne bi moglo priti, tožnika pa bi morala v celoti prevzeti (tudi enormna) valutna tveganja, čeprav ravno iz razloga, ker trdita, da nista bila ustrezno poučena o teh valutnih tveganjih, zahtevata ugotovitev ničnosti sporne pogodbe. Pritrditi gre zato sodišču, da je pravilno, tudi ob obstoječi sodni praksi, upoštevalo evrsko glavnico.

19.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata k glavnici prišteti tudi obresti, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina na izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

19.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata k glavnici prišteti tudi obresti, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina na izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

19.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata k glavnici prišteti tudi obresti, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina na izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

19.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata k glavnici prišteti tudi obresti, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina na izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

19.Pritožba izpostavlja, da bi sodišče moralo pri obračunu preplačila kredita upoštevati tudi ustrezne obresti kot nadomestilo za izposojen denar. Če bi jih upoštevalo, bi ugotovilo, da do preplačila ni prišlo. Na tem mestu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s številnimi zadevami zavarovanja v postopkih v sporih o kreditnih razmerjih v CHF vzpostavljena sodna praksa, ki upošteva evrsko glavnico brez obrestnega dela, na katero se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje. Sodna praska glede kondikcijskih zahtevkov pa se šele vzpostavlja. Ne da bi se pritožbeno sodišče v tem konkretnem primeru spuščalo v presojo, ali toženki gredo tudi obresti kot nadomestilo za izposojen denar, saj bo to predmet ugotavljanja v rednem postopku, gre ugotoviti, da tudi če se upoštevajo pritožbene navedbe, da tožnika zaradi tega, ker morata k glavnici prišteti tudi obresti, nista izkazala preplačila po sporni kreditni pogodbi, navedena okoliščina na izključuje izdaje začasne odredbe, kot jo je sodišče izdalo v tem postopku. Vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov po kreditni pogodbi, za katero obstoji izkazana verjetnost, da je nična, ne more potrošniku zagotoviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu. To jasno izhaja iz 48. do 52. točke sodbe SEU C-287/22, kjer je navedeno, da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek. A contrario to pomeni, da za sprejetje ukrepov zavarovanja ni zahtevan pogoj preplačila kredita, čeprav je sodišče ob upoštevanju evrske glavnice brez obrestnega dela v tej fazi postopka (zavarovanja) pravilno za verjetno zaključilo, da je do preplačila že prišlo.

Glede delne ničnosti

Glede delne ničnosti

Glede delne ničnosti

Glede delne ničnosti

Glede delne ničnosti

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti, ki jo ureja 88. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni opredelilo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena OZ delno ničnost izključuje.

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti, ki jo ureja 88. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni opredelilo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena OZ delno ničnost izključuje.

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti, ki jo ureja 88. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni opredelilo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena OZ delno ničnost izključuje.

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti, ki jo ureja 88. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni opredelilo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena OZ delno ničnost izključuje.

20.Toženka v pritožbi izpostavlja, da ničnost pogodbenih pogojev sama po sebi še ne pomeni, da je nična tudi pogodba v celoti, ter da se sodišče do morebitne delne ničnosti, ki jo ureja 88. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ni opredelilo. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena. V konkretnem primeru gre za varstvo potrošnikov. V tovrstnih primerih sodna praksa VSRS ob evroskladni razlagi prava EU določilo o devizni klavzuli šteje za glavni, bistveni pogodbeni pogoj. V tem primeru pa prvi odstavek 88. člena OZ delno ničnost izključuje.

Glede zastaranja

Glede zastaranja

Glede zastaranja

Glede zastaranja

Glede zastaranja

21.O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaran. Verjetno ničnost pogodbe je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, tudi pritožba ne zatrjuje.

21.O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaran. Verjetno ničnost pogodbe je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, tudi pritožba ne zatrjuje.

21.O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaran. Verjetno ničnost pogodbe je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, tudi pritožba ne zatrjuje.

21.O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaran. Verjetno ničnost pogodbe je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, tudi pritožba ne zatrjuje.

21.O ugovoru zastaranja se je sodišče prve stopnje opredelilo v 10. točki obrazložitve. Pravilno je navedlo, da se izdana začasna odredba ne nanaša na zavarovanje denarne terjatve tožnikov, zato sodišču v tej fazi postopka ni bilo treba ugotavljati, ali je kondikcijski zahtevek tožnikov že zastaran. Verjetno ničnost pogodbe je v tem postopku zavarovanja treba prvenstveno presojati v povezavi z izbrisno tožbo. Da bi v tem delu prišlo do zastaranja, tudi pritožba ne zatrjuje.

22.Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe. VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, to je, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost, ter torej ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Ob povedanem gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko sta tožnika izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva, bo pa moral biti ugovor zastaranja obravnavan in odločitev sprejeta v rednem postopku.

22.Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe. VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, to je, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost, ter torej ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Ob povedanem gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko sta tožnika izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva, bo pa moral biti ugovor zastaranja obravnavan in odločitev sprejeta v rednem postopku.

22.Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe. VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, to je, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost, ter torej ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Ob povedanem gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko sta tožnika izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva, bo pa moral biti ugovor zastaranja obravnavan in odločitev sprejeta v rednem postopku.

22.Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe. VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, to je, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost, ter torej ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Ob povedanem gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko sta tožnika izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva, bo pa moral biti ugovor zastaranja obravnavan in odločitev sprejeta v rednem postopku.

22.Ob rob navedenemu pritožbeno sodišče glede vprašanja zastaranja kondikcijskih zahtevkov v zvezi s kreditnimi pogodbami v CHF pojasnjuje, da se sodna praksa šele vzpostavlja. Sodišča so začetek teka zastaralnega roka različno tolmačila. Na primer, da ga je mogoče šteti od takrat, ko potrošnik pridobi vse potrebne dejanske in pravne informacije za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka, to pa je šele tedaj, ko v sodnem postopku nedvomno dobi potrditev, da je bila njegova potrošniška kreditna pogodba nična zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Ali pa so začetek teka zastaralnega roka vezala na leto 2015 z odmrznitvijo tečaja CHF ali celo na leto 2011, ko je prvič prišlo do občutne tečajne spremembe. Iz najnovejše sodbe SEU C- 516/21 z dne 25. 4. 2024 med drugim izhaja, da je člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe. VSRS pa je v najnovejši odločbi II Ips 75/2024 z dne 7. 5. 2025 v tam obravnavanem konkretnem primeru med drugim zavzelo stališče, to je, da bi rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, zastaranje lahko zadržala v neskončnost, ter torej ne bi bilo upoštevano, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Ob povedanem gre pritrditi pritožbi, da bi zastaranje lahko pričelo teči tedaj, ko sta tožnika izvedela ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko izvedela za razloge ničnosti, vendar kot pojasnjeno, v tej fazi postopka zastaranje kondikcijskega zahtevka na izrečen ukrep zavarovanja nima vpliva, bo pa moral biti ugovor zastaranja obravnavan in odločitev sprejeta v rednem postopku.

Glede pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ

Glede pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ

Glede pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ

23.Zakaj je za verjetno izkazana nevarnost po drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ je sodišče pravilno obrazložilo v 25. do 34. točki obrazložitve, čemur pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pritrjuje. Pritrditi gre pritožbi, da je skladno z nacionalno zakonodajo treba regulacijsko začasno odredbo obravnavati restriktivno, a drži, a jo je treba razlagati tudi evroskladno, in tem primeru, kot je sodišče pravilno pojasnilo, skladno z odločbo SEU C-287/22. V obravnavanem primeru je ukrep zavarovanja potreben za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi bil potrošnik, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo. S tem, ko tožnika za verjetno izkazujeta nepoštenost glavnega pogodbenega pogoja in posledično ničnost pogodbe, vsakršno nadaljnje plačevanje obrokov ne more vzpostaviti polnega učinka končne odločitve v tem sporu, za tožnika kot potrošnika pa predstavlja prekomerno breme, ki ga gre enačiti s težko nadomestljivo škodo tako v premoženjski kot v nepremoženjski sferi. Zato pritožbeno sodišče pritožbene navedbe, da niso izkazani pogoji po drugem odstavku 272. člena ZIZ, kot neutemeljene zavrača.

24.Ob navedenem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede neizkazanega slabega finančnega stanja tožnikov, saj je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da navedena okoliščina ni pogoj za presojo utemeljenosti ukrepov zavarovanja v tovrstnih potrošniških sporih. Prav tako ne pogoj reverzibilnosti. Glede slednjega pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima toženka na nepremičninah tožnikov ustanovljeno skupno hipoteko, torej ima kljub postopnemu odplačevanju kredita zavarovano celotno terjatev. Zato bi bilo, če bi bilo izkazano, da je bila začasna odredba izdana neutemeljeno, mogoče vzpostaviti prejšnje stanje in do prikrajšanja na strani toženke ne bi prišlo.

Sklepno

25.Pritožbeno sodišče je, ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 265. člena ZPP). Na tem mestu še pojasnjuje, da niso utemeljeni toženkini očitki, da je sodišče izdajo začasne odredbe povsem posplošilo in poenostavilo oziroma objektiviziralo in tipiziralo glede na številne tovrstne spore pred sodišči. Pritožbeno sodišče toženki pritrjuje, da se pred sodišči vodi večje število tovrstnih sporov, v katerih so praviloma podani predlogi za izdajo začasne odredbe, a ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodni praksi v tem delu pravilno sledilo, zato ji ni mogoče pritrditi, da je šlo za posplošeno oziroma tipizirano izdajo začasne odredbe, posledično pa tudi ne, da je šlo za pristransko in arbitrarno ravnanje sodišča. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Neutemeljene pa so tudi sklepne pritožbene navedbe, da izpodbijanega sklepa ni mogoče ustrezno preizkusiti, saj ga je toženka preizkusila na 18. straneh pritožbe, na njene relevantne navedbe in ugovore pa je odgovorjeno zgoraj.

26.Odločanje o stroških pritožbenega postopka je pridržano za končno odločbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

-------------------------------

1 VSL I Cp 347/2018, kjer se je določala vrednost spornega predmeta kreditne pogodbe v CHF, in VSL I Cpg 86/2018, kjer se je prav tako določila vrednost spornega predmeta za kreditno razmerje, pri čemer je izrecno obrazloženo, da vrednost takšnega zahtevka predstavlja začetno vrednost kreditne pogodbe, glede na to, da bi morala tožnica kljub uspehu z ugotovitvenim zahtevkom toženki povrniti vse tisto, kar je po kreditni pogodbi prejela. 2 Prim. npr. VSL sklepe I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 728/2024 z dne 11. 7. 2024, II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024, II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, II Cp 231/2024 z dne 20. 3. 2024. 3 Glej zadevi Sodišča Evropske unije (SEU) Marleasing SA proti La Comercial Internacional de Alimentación SA (zadeva C-106/89), Costa proti ENEL (zadeva 6/64) in številne druge. 4 M. Avbelj: Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, Pravna praksa št. 42-43/2023. 5 Točka 56 sodbe, povzeto po: Jorg Sladič, Verica Trstenjak, Pravo EU ter javnopravni in regulatorni vidiki potrošniških kreditov v švicarskih frankih, Javna uprava, 1-2/2019, str. 83. 6 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 64, sodba C-609/19, točka 43. 7 Pri čemer tega izraza ne gre razumeti dobesedno, ampak predstavlja pravni standard, ki ga je mogoče izraziti tudi drugačnimi besednimi zvezami, npr. znatno povečanje, ki ga kreditojemalec glede na svoje dohodke v domači valuti ne bo zmogel nositi, ipd. 8 Sodba SEU C-776/19 do C-782/19, točka 72-73, sodba C-609/19, točka 51-52 in sklep VSRS II Ips 72/2023, točka 14. 9 Prim. VSL sklepa II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024, VSRS sodba II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, VSRS sodba in sklep II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, odločba Ustavnega sodišča RS Up-1181/20-38 z dne 3. 5. 2023. 10 18. točka sodbe v zadevi C-6/22, ob sklicevanju na sodbo z dne 29. 4. 2021, Bank BPH, C-19/20, točka 84. 11 VSL II Cp 138/2024 in druge. 12 Iz opombe 22 obrazložitve je razvidno, da se sodišče prve stopnje sklicuje na stališče v odločbi VSL II Cp 138/2024. 13 V rednih postopkih (ne v postopkih zavarovanja). 14 In ne glede na stališča v sodbi SEU C-520/21, katera sodna praksa v tem trenutku večinsko sprejema. 15 Npr. II Ips 201/2017, II Ips 8/2022 - točka 74, in številne druge. 16 VSL II Cp 208/2024. 17 Pri čemer je SEU odgovorilo dodatno še na dve vprašanji glede zastaranja, kot izhaja iz te odločbe.