Jedro

Prejemek je vse, kar v denarju prejme dolžnik, ne pa bonitete. Boniteta, ki jo predstavlja uporaba delodajalčevega avtomobila v službene in v privatne namene dolžnika, ni denarni prejemek in tudi ni predmet izvršbe. Kaj takega ne izhaja ne iz določil ZFPPIPP, ne iz določil ZIZ. Okoliščina, da je skladno z določilom 43. člena ZDoh-2 to boniteto treba denarno ovrednotiti in od nje plačati dohodnino, pa pomeni, kot pravilno opozarja pritožnik, da se je zakonodajalce pač iz fiskalnih razlogov tako odločil. Ta boniteta torej ni denarni prejemek dolžnika. Celo nasprotno. Lahko bi bil kvečjemu njegov dolg do delodajalca. Delavec, ki je deležen take bonitete, mora praviloma, skladno z internimi akti delodajalca temu celo plačevati določeno denarno nadomestilo za uporabo službenega vozila v privatne namene.

Odločitev staršev za skupno skrbništvo ne more iti v breme njunih mladoletnih otrok. ZSVarPre pa ni podlaga za višjo finančno obremenitev dolžnika od tiste, ki je predpisana v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži do ponovne odločitve o upraviteljevem predlogu.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. S sklepom o izterjavi stalnih prejemkov z dne 18. 5. 2015 (p. d. 80) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da spadajo v stečajno maso stalni prejemki, ki jih stečajnemu dolžniku izplačuje njegov delodajalec, izplačevalec S. d. o. o. (1. točka izreka). Izplačevalcu je naložilo, da po prejemu tega sklepa zneske stalnih prejemkov stečajnega dolžnika, zmanjšane za (a) znesek v višini dohodka, določenega za dolžnika in za (b) preživnino za njegova dva mladoletna otroka ..., določeno po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvo, namesto dolžniku plača v dobro fiduciarnega računa upravitelja (2. in 3. točka izreka). Z vlogama z dne 26. 7. 2016 (p. d. 128 in 129) je stečajni upravitelj obvestil prvostopenjsko sodišče, da je skladno s petim odstavkom 393. člena ZFPPIPP izvedel nadzor nad izplačevalcem in ugotovil, da le-ta ne ravna po sklepu o izterjavi stalnih prejemkov z dne 18. 5. 2015 (p. d. 80). Za obdobje od 17. 4. 2015 do 30. 6. 2016, ko je bil stečajni dolžnik zaposlen pri izplačevalcu, je namreč izplačevalec na fiduciarni račun upravitelja nakazal le 953,07 EUR, moral pa bi nakazati 7.953,56 EUR (oziroma 7.049,00 EUR). Premalo nakazani znesek se nanaša 1) na neto boniteto zaradi dolžnikove uporabe službenega vozila v privatne namene, 2) na dolžniku izplačano preživnino za preživljanje njegovih dveh mladoletnih otrok v previsokem znesku - ker sta se dolžnik in njegova bivša partnerica dogovorila za skupno varstvo in vzgojo obeh otrok in 3) na neutemeljeno izplačane zneske iz naslova prehrane in dnevnic.

**Izpodbijani sklep**

2. Z izpodbijanim sklepom (p. d. 136) je sodišče prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 393. člena ZFPPIPP izplačevalcu stalnih prejemkov (takratnemu dolžnikovemu delodajalcu) naložilo, da v osmih dneh v dobro fiduciarnega denarnega računa stečajnega upravitelja plača vse zneske, ki jih ni odtegnil in izplačal po sklepu z dne 18. 5. 2015 v skupni višini 7.953,56 EUR. V obrazložitvi je zapisalo, da je imel stečajni dolžnik, dokler je bil zaposlen pri S. d. o. o. (od 17. 4. 2015 do 30. 6. 2016) pravico do celodnevne uporabe službenega vozila. Soglašalo je s pravnim stališčem stečajnega upravitelja, da uporaba službenega vozila predstavlja boniteto, katere neto korist spada v stečajno maso. Pojasnilo je, da je bil izplačevalec po prejemu sklepa o izterjavi dolžan ravnati skladno s tem sklepom(1) in je odgovoren za pravilno izvrševanje le-tega. ?Ob upoštevanju zneska iz 1. točke tretjega odstavka 389. člena ZFPPIPP-C in dveh vzdrževanih članov?, je bil izplačevalec dolžan, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, ?izplačati razliko na fiduciarni račun upravitelja v zneskih, ki jih je navedel upravitelj v tabeli(2) po posameznih mesecih?.Na tej podlagi je v celoti ugodilo upraviteljevemu predlogu.

**Pritožba izplačevalca**

3. Proti temu sklepu se je izplačevalec S. d. o. o. pravočasno pritožil (p. d. 138). Pritožbenih razlogov ni citiral. Iz vsebine pritožbe pa izhaja, da sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in absolutno bistveno kršitev določil stečajnega postopka. Navedel je namreč, da je sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju z določilom drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP v zvezi s 101. členom ZIZ in da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Po pritožnikovem stališču je pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da spada v stečajno maso dolžnika tudi neto boniteta, pa četudi 43. člen Zakona o dohodnini (ZDoh-2) določa, da se tovrstne ugodnosti delavcev obdavčijo. Poudaril je, da je delodajalec dolžan dolžniku skladno z določilom 130. člena ZDR-1 povrniti stroške za prevoz na delo in z dela, vendar le, če delavcu ne zagotovi službenega vozila. V tem primeru teh obveznosti nima. Zaradi uporabe službenega vozila v privatne namene dolžnik ne prejme nikakršnega plačila. Gre za ugodnost v naravi, ki ni rubljiva po določilih ZIZ. Ker ta boniteta ne spada med prejemke, je ni mogoče umetno šteti kot prejemek dolžnika, kar v tem postopku dejansko počne stečajni upravitelj. V zvezi z očitkom, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, pa je pritožnik navedel, da se sodišče prve stopnje ni argumentirano opredelilo do vseh navedb stečajnega upravitelja. Zato izpodbijani sklep ne zadosti zahtevam obrazložene sodne odločbe, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**K odločitvi o pritožbi**

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa uvodoma ugotavlja, da je prvostopenjski sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določil stečajnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj glede dela odločitve sklep nima nobenih razlogov. Ker te kršitve pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot je pojasnjeno v 1. redni št. te obrazložitve, je stečajni upravitelj izplačevalcu očital, da v dobro stečajne mase ni izplačal zneska v višini 7.953,56 EUR kar na treh podlagah. Sodišče prve stopnje pa je odločilo, da mora izplačevalec omenjeni znesek plačati v stečajno maso samo zgolj na eni sami zatrjevani podlagi. Do drugih podlag pa se niti z besedo ni opredelilo.

**Napotki za nadaljnji postopek** **O boniteti glede uporabe službenega vozila v privatne namene**

6. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, oprta na pravno stališče upravitelja, da predstavlja boniteta zaradi uporabe službenega vozila v privatne namene stalni prejemek dolžnika v smislu prvega odstavka 393. člena ZFPPIPP. Prejemek je vse, kar v denarju prejme dolžnik, ne pa bonitete. Boniteta, ki jo predstavlja uporaba delodajalčevega avtomobila v službene in v privatne namene dolžnika, pa ni denarni prejemek in tudi ni predmet izvršbe. Kaj takega ne izhaja ne iz določil ZFPPIPP, ne iz določil ZIZ. Okoliščina, da je skladno z določilom 43. člena ZDoh-2 to boniteto treba denarno ovrednotiti in od nje plačati dohodnino, pa pomeni, kot pravilno opozarja pritožnik, da se je zakonodajalce pač iz fiskalnih razlogov tako odločil. Ta boniteta torej ni denarni prejemek dolžnika. Celo nasprotno. Lahko bi bil kvečjemu njegov dolg do delodajalca. Delavec, ki je deležen take bonitete, mora praviloma, skladno z internimi akti delodajalca temu celo plačevati določeno denarno nadomestilo za uporabo službenega vozila v privatne namene. Zato je sodišče prve stopnje v tistem delu, v katerem je sledilo upravitelju, naj naloži izplačevalcu plačilo vrednosti bonitete zaradi uporabe službenega vozila v privatne namene, zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa iz izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni moglo razbrati, kolikšen je seštevek zneskov iz tega naslova, izpodbijanega sklepa ni moglo samo spremeniti tako, da bi upraviteljev predlog v tem delu zavrnilo. Torej bo to moralo storiti sodišče prve stopnje, ko bo ponovno odločalo o upraviteljevem predlogu. Pred tem pa bo moral na vprašanje, koliko točno meni, da ta znesek znaša, odgovoriti stečajni upravitelj.

**O izplačanih zneskih prehrane in dnevnic**

7. V skladu z določilom drugega odstavka 389. člena ZFPPIPP so iz stečajne mase izvzeti predmeti, ki so vzeti iz izvršbe po 79. členu ZIZ in prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ. Nadomestilo za prehrano in dnevnice je denarni prejemek. Prejemek je, kot rečeno, vse, kar v denarju prejme dolžnik, torej tudi stroški za prehrano in dnevnice. Vendar pa ne gre spregledati, da dolžnik s svojo zaposlitvijo prispeva k plemenitenju stečajne mase za poplačilo njegovih upnikov. Kadar svojih obveznosti do delodajalca, ki jih ima kot zaposlena oseba po 1. točki prvega odstavka 401. člena ZFPPIPP ne more izpolnjevati brez nujnih stroškov (npr. dnevnic), povezanih z delom, je s plačilom teh stroškov iz razpoložljivega obsega sredstev, ki mu preostanejo, lahko ogroženo njegovo preživljanje. Zato lahko stroški, ki jih ima delavec pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, predstavljajo stroške stečajnega postopka v smislu prvega odstavka 354. člena ZFPPIPP. Morebitni predlog za poplačilo takih stroškov zato stečajno sodišče obravnava kot predlog za plačilo stroškov stečajnega postopka, če seveda ti zadostijo tem kriterijem. Do tega problema se je že večkrat tako opredelila tudi sodna praksa.(3) **O preživnini za preživljanje dveh otrok**

8. Po določilu 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Tudi če drži navedba stečajnega upravitelja (v predlogu z dne 26. 7. 2015 - p. d. 128), da je višina preživnine po Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre) določena za prvega vzdrževanega otroka v višini 0,7 x 288,81 EUR (8. člen in 9. točka prvega odstavka 26. člena), za drugega vzdrževanega otroka pa v višini 288,81 EUR x 0,6 (10. točka prvega odstavka)(4), pa je materialnopravno zgrešeno upraviteljevo stališče, da v primeru odločitve staršev za skupno varstvo in vzgojo, dolžnik v postopku osebnega stečaja ni upravičen do celotnega zneska iz druge točke tretjega odstavka takrat veljavnega (do uveljavitve ZFPPIPP-G) 389. člena ZFPPIPP, pač pa le do polovice tega zneska. Odločitev staršev za skupno skrbništvo ne more iti v breme njunih mladoletnih otrok. ZSVarPre pa ni podlaga za višjo finančno obremenitev dolžnika od tiste, ki je predpisana v tretjem odstavku 389. člena ZFPPIPP. Drugačno upraviteljevo stališče je pravno zmotno. Zato v novem postopku sodišče prve stopnje na račun večje stečajne mase iz naslova polovice zakonsko predpisane preživnine za dolžnikova otroka ne bo smelo kršiti pravkar citiranih določil ZFPPIPP.

Op. št. (1): Mišljen je sklep z dne 18. 5. 2016 (p. d. 80).

Op. št. (2): To tabelo je sodišče prve stopnje v celoti povzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Op. št. (3): VSL Cst 505/2013, Cst 242/2014 z dne 30. 9. 2014 itd. Op. št. (4): Od dne 1. 1. 2016 je bil faktor zvišan na 0,76 za prvega in na 0,66 za drugega vzdrževanega otroka.