Jedro

Solidarnostna pomoč predstavlja prejemek iz delovnega razmerja. Terjatev iz tega naslova je tako imenovana čista denarna terjatev, ki jo delavec uveljavlja s tožbo pred delovnim sodiščem. Predhodni postopek pri delodajalcu ni predpisan. Četudi delodajalec v takšnem postopku zahtevo za priznanje in plačilo solidarnostne pomoči zavrne, to ne vpliva na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se znesek zniža na 566,96 EUR.

Višji tožbeni zahtevek (za znesek 302,26 EUR) se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 68,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep Upravne enote ... št. ... z dne 3. 3. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne 2. 6. 2010, s katerima je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnice z dne 23. 12. 2009 za izplačilo solidarnostne pomoči za primer daljše bolezni s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati solidarnostno pomoč za leto 2008 v znesku 869,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2008 do plačila v osmih dneh.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dodatno podredno pa drugi odstavek izreka spremeni tako, da toženo stranko obveže k plačilu solidarnostne pomoči le v znesku 566,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 2. točke splošnih določb Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 18/91 s kasnejšimi spremembami – KPND), po kateri KPND za državne organe velja, če posamezna vprašanja, ki jih ureja, niso z zakonom drugače urejena. Sodišče ni upoštevalo prvega odstavka 2. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), po katerem ZDR ureja delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih, zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo le, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Vprašanje pravnega varstva je za javne uslužbence v državni upravi drugače urejeno s prvim, tretjim in petim odstavkom 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 63/2007) ter prvim in drugim odstavkom 25. člena ZJU. V prvem odstavku 24. člena ZJU je določeno, da se o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, za vročitev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni postopek. Zoper sklep o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja je dovoljeno sodno varstvo pred delovnim sodiščem, pod pogojem, da je javni uslužbenec izkoristil možnost pritožbe. Postopek pritožbe ter rok za sodno varstvo določa 25. člen ZJU. Tožničina zahteva z dne 10. 4. 2008, da ji delodajalec izplača solidarnostno pomoč, je bila s sklepom z dne 29. 4. 2008 zavrnjena. Zoper sklep se ni pritožila, postal je pravnomočen, to pomeni, da sta tako tožnica kot organ vezana na njegovo vsebino. Dne 23. 12. 2009 je tožnica ponovno zahtevala izplačilo solidarnostne pomoči za primer daljše bolezni. Gre za zahtevo, ki se opira na isto dejansko in pravno stanje kot že zahteva dne 10. 4. 2008. O zadevi je bilo pravnomočno odločeno in ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno. Na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP – uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 24/2006 s spremembami) organ preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, med ostalim tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Takšno stanje je ugotovila komisija za pritožbe in zato prvostopenjski sklep spremenila ter zahtevo z dne 23. 12. 2009, kot nedovoljeno, zavrgla. Podredno tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo višino solidarnostne pomoči. Potrebno je uporabiti določbe Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP, Ur. l. RS, št. 19/97 s spremembami). Višino osnove za izračun solidarnostne pomoči v skladu s 3. členom zakona ugotovi minister, pristojen za delo in jo objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ministrica je v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 67/2004 z dne 5. 7. 2007 (pravilno št. 23/2008 z dne 7. 3. 2008) objavila osnovo za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od vključno 1. 1. 2008 dalje, ki v skladu s 3. členom ZZDODP znaša 806,14 EUR bruto oziroma 566,96 EUR neto. Glede na navedeno je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, solidarnostna pomoč bi zato lahko bila kvečjemu priznana v znesku 566,96 EUR. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je prvostopenjsko sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Materialno pravo je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo.

Tožena stranka se neutemeljeno pritožuje, ker je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep Upravne enote ... z dne 3. 3. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 2. 6. 2010, s katerima je bila zahteva tožnice zavržena kot nedovoljena. Tožnica je v delovnem razmerju kot višja svetovalka II v Upravni enoti ... in je v smislu prvega odstavka 1. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami) javna uslužbenka. Zanjo glede pravnega varstva in postopkov uveljavljanja varstva sicer veljajo določbe 24. čl. in 25. čl. ZJU. Temeljni predpis, ki ureja tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, lokalnih skupnostih in v zavodih, drugih organizacijah ter zasebnikih, ki opravljajo javno službo, je v skladu z določbo 1. odstavka 2. člena Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 79/2006, 46/2007 in 103/2007). Po določbi četrtega odstavka 204. člena ZDR, ki ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo, lahko ne glede na roke za uveljavljanje pravic, delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja pred pristojnim delovnim sodiščem. Denarna terjatev iz delovnega razmerja je tudi terjatev do solidarnostne pomoči, kot jo zagotavlja, ob izpolnjenih pogojih, Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND, Ur. l. RS/I, št. 18/01 s kasnejšimi spremembami). Po 24. členu ZJU se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca odloči s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu. Za vročitev sklepa je določena smiselna uporaba zakona, ki ureja upravni postopek. Pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, je po šestem odstavku 24. čl. ZJU dovoljena v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po ZJU odloča z upravno odločbo, če ZJU ne določa drugače. V teh primerih zakon predvideva sodno varstvo v upravnem sporu. Po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) morajo postopati upravni in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznikov, pravnih oseb in drugih strank. Zahteva, s katero je tožnica toženo stranko pozvala na izplačilo solidarnostne pomoči, po vsebini ne predstavlja zahteve po drugem odstavku 24. čl. ZJU, v zvezi s katero bi morali stranki postopati po 24., 25 ter 39. čl. ZJU, temveč poziv, da se ji izplača pripadajoči znesek solidarnostne pomoči , ki jo po temelju in po višini ureja 40. čl. KPND. Odločanje o izplačilu solidarnostne pomoči ni upravna stvar, temveč pravica iz delovnega razmerja. Spor o izplačilu solidarnostne pomoči, ki je „čista denarna terjatev“, ni spor o pravici oziroma obveznosti in se zato ne obravnava po omenjenih določbah ZJU. Ker je tožena stranka o tem pozivu tožnice odločala na podlagi 24. in 25. čl. ZJU, za kar ni imela pravne podlage, tako sprejeta odločitev tožene stranke ne more imeti pravnih učinkov in jo je prvostopenjsko sodišče pravilno razveljavilo. Ne gre namreč za pravico, obveznost ali pravno korist fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava, temveč za denarno terjatev iz delovnega razmerja, ki jo tožnica lahko uveljavlja neposredno z vložitvijo tožbe. Pritožbene navedbe o nezakonitosti razveljavitve so zato neutemeljene. V primeru uveljavljanja denarne terjatve, po prepričanju sodišča druge stopnje, ni utemeljen ugovor, da je bila zahteva v predsodnem postopku pravnomočno zavrnjena, pač pa le ugovori, ki se nanašajo na obstoj ali morebitno zastaranje terjatve iz delovnega razmerja.

Komisija za razlago KPND je pravico do solidarnostne pomoči z razlago, objavljeno v Uradnem listu RS št. 19/2002, pojasnila, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece tudi v primeru daljše bolezni. Z razlago, objavljeno v Uradnem listu RS št. 81/2000 z dne 15. 9. 2000, je pojasnila, da solidarnostna pomoč po 3. alineji 4. točke 40. člena KPND pripada delavcu v primeru daljše bolezni, zaradi katere je delavec začasno nezmožen za delo. Pravice ni mogoče dodatno pogojevati z vrsto boleznijo oziroma poškodbe. Pod daljšo bolezen se šteje bolezen, ki traja tri mesece ali več, ne glede na to, ali je delavec zaradi bolezni tri mesece ali več odsoten z dela ali pa dela po štiri ure dnevno. Do solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni je delavec upravičen samo enkrat v koledarskem letu.

Utemeljena je pritožba zaradi višine priznane solidarnostne pomoči. Nesporno je bila tožnica zaradi bolezni zadržana od dela od 20. 8. 2007 do 10. 2. 2008 za polni delovni čas, za čas od 11. 2. 2008 do 12. 5. 2008 je bila nezmožna za delo za polovični delovni čas. Ker je bila začasno zadržana od dela več kot tri mesece v letu 2007 in v letu 2008 je za vsako leto (enkrat letno) upravičena do solidarnostne pomoči. Z ZZDODP je bila začasno določena nova osnova za izračunavanje prejemkov, ki je bila v predpisih in kolektivnih pogodbah določena v višini povprečne plače v preteklem trimesečju v gospodarstvu Republike Slovenije. Za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja tudi po kolektivnih pogodbah, se je kot nova osnova uporabljal podatek Statističnega urada Republike Slovenije o povprečni plači v gospodarstvu v Republiki Sloveniji za obdobje oktober do december 1996, navedena osnova se je po 3. členu ZZDODP usklajevala na način, določen s socialnim sporazumom in zakonom o njegovem izvajanju za usklajevanje izhodiščnih plač, ki veljata v obdobju, v katerem se izplačujejo plače in drugi prejemki iz delovnega razmerja. Višino osnove po 4. členu ZZDODP ugotovi minister, pristojen za delo, in jo objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Ministrica je v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 23/2008 objavila osnovo za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od vključno 1. januarja 2008 dalje v višini 806,14 EUR bruto oziroma 566,96 EUR neto. Sodišče prve stopnje se glede višine solidarnostne pomoči sklicuje na podatke, objavljene na spletni strani Statističnega urada RS, ob tem pa je spregledalo, da se podatek, ki ga je uporabilo nanaša na povprečno plačo v RS, ne pa na povprečno plačo v gospodarstvu, ker se tak podatek statistično ne objavlja več (glej obrazložitev k predlogu ZZDODP v Poročevalcu Državnega zbora št. 4/97 z dne 28.03.1997). V skladu s 4. točko 40. člena KPND je tako tožnica upravičena do solidarnostne pomoči v znesku 566,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahteve 9. 4. 2008 do plačila. Po razlagi komisije (druga seja z dne 26. 6. 2000, objava v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 81/2000 z dne 15. 9. 2000), je delodajalec dolžan delavcu izplačati solidarnostno pomoč v primerih, navedenih v 4. točki 40. člena KPND tudi v primeru, če delavec ne vloži posebnega pisnega zahtevka za izplačilo pomoči. Obveznost delodajalca nastane, čim je v posameznem koledarskem letu izpolnjen pogoj trimesečne popolne odsotnosti oziroma odsotnosti s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno. V tem obsegu je sodišče druge stopnje, zaradi pravilne uporabe materialnega prava, na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo ustrezno spremenilo.

Tožena stranka je s pritožbo delno, za znesek 302,26 EUR, uspela. Ker se po 16. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu (ZDPra, Ur. l. RS, št. 20/97 s spremembami) stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, je, ob upoštevanju uspeha v sporu, tožeča stranka dolžna toženi stranki vrniti pritožbene stroške, odmerjene po tar. št. 3210 in tar. št. 6002 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami) v znesku 68,00 EUR.