Jedro

Za odločitev ni bistvena okoliščina, da tožnik kritičnega dne ni bil razporejen na delo na trosilcu, zato ni bil dolžan pomagati pri praznjenju jumbo vreč. Tak način dela, ko so tudi drugi sodelavci pomagali pri polnitvi trosilca, se je pri toženi stranki stalno izvajal. Glede na to tožniku ni mogoče očitati izključne krivde za nastalo škodo oziroma da bi soprispeval k nastanku škode.

Bistveno je, da tožnik ni predhodno dobil ustreznih navodil za varno delo, niti ustnih niti pisnih, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Ker je tožena stranka dopuščala takšno opravljanje dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik za rezanje jumbo vreče uporabiti srp z daljšim ročajem. Uporaba krajšega kuhinjskega noža torej ne pomeni sokrivde tožnika za nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 746,64 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 5.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in da mu je dolžna plačevati mesečno odškodnino za škodo na izpadu na dohodku na kmetiji v znesku 150,00 EUR do vsakega 18. v mesecu za nazaj za mesec marec 2015, dokler bodo za to obstajali zakonski pogoji, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača: - prikrajšanje pri plači, in sicer za čas od julija 2014 do vključno februarja 2019 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od 18. dne v mesecu za prikrajšanje prejšnjega meseca (točka II izreka); - prikrajšanje pri delovni uspešnosti od 2012 do 2018 v posameznih letnih zneskih prikrajšanja, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega letnega zneska od 21. 12. v posameznem letu do plačila (točka III izreka); - prikrajšanje pri regresu za letni dopust za obdobje od 2014 do 2018 v posameznih letnih zneskih prikrajšanja, kot so razvidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega letnega zneska od dne, kot to izhaja iz izreka sodbe, do plačila (točka IV izreka); - prikrajšanje pri 13. plači in sicer znesek 1.395,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 4. 2016 do plačila, znesek 1.220,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2017 do plačila in znesek 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2018 do plačila (točka V izreka). Razsodilo je tudi, da mora tožena stranka plačevati tožniku mesečno rento v znesku 677,96 EUR, od 1. 3. 2019 dalje, dokler se ne spremenijo mesečna prikrajšanja, do vsakega 18. v mesecu, do tedaj brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka VI izreka) ter tožniku povrniti stroške postopka v znesku 6.827,13 EUR, v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (točka VII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov tožene stranke, čeprav se je pri njihovi utemeljitvi sklicevala na sodno prakso, razlogov za zavrnitev pa v sodbi sploh ni navedlo. Glede na ugovor tožene stranke o soprispevku tožnika oziroma njegovi izključni krivdi za nezgodo z dne 2. 3. 2012, je sodišče njen ugovor zavrnilo brez razumne in logične razlage. Tožena stranka je zaradi neizvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca iz varstva pri delu na vsakem naroku uveljavljala absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nobenem od dosedanjih (sodnih) postopkov ni sodeloval izvedenec iz varstva pri delu, zato bi ga sodišče moralo postaviti v tem postopku. Toženi stranki je bila kršena ustavna pravica do poštenega sojenja in enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ker njenih navedb sodišče sploh ni upoštevalo. Sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo na kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi, opr. št. IK 7685/2013 zoper A.A., ki temelji na očitku opustitvenega ravnanja iz 201. člena KZ-1. Tudi v kazenskem postopku ni bil angažiran izvedenec iz varstva pri delu, tožena stranka pa tudi ni mogla sodelovati v postopku, saj ni imela položaja stranke. V obrazložitvi navedene kazenske sodbe je navedeno, da obdolženi delavec tožene stranke A.A. ni dal ustreznih navodil o načinu praznjenja jumbo vreč in ni opozoril tožnika na nepravilno praznjenje jumbo vreč v trosilec. Takšen zaključek sodišča je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj A.A. v času škodnega dogodka sploh ni bil, niti ni bil dolžan biti na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v PE B., zaradi drugih obveznosti izven kraja škodnega dogodka. Tako tudi ni mogel dajati nobenih ustnih navodil tožniku, saj ni vedel, na kakšen način bo tožnik praznil vrečo in tudi ni mogel pričakovati, da bo tožnik v času malice samovoljno pričel s praznjenjem vreče. A.A. je v jutranjem razporedu dela tožniku določil povsem druga dela in naloge, to je razvoz umetnih gnojil s traktorsko prikolico. Toženi stranki ni mogoče naložiti bremena, da bi predpostavljeni delavec ves čas nadziral delavce in dajal navodila o pravilnem opravljanju dela. Gre za nevarno delo, zato mora vsak povprečen delavec sam paziti na varno opravljanje dela. Nezgodi bi se bilo mogoče izogniti le ob stalnem nadzoru tožnikovega dela, tega pa ni mogoče zahtevati od profesionalno skrbnega delodajalca. Nepričakovanost in nepreprečljivost ravnanja morata biti podani kumulativno. Tožnik se je zavestno in nerazumno izpostavil nevarnosti, čeprav je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da se lahko hudo poškoduje. C.C. (ki je bil tistega dne zadolžen za praznjenje jumbo vreč) je v kazenskem postopku izpovedal, da je do malice za to praznjenje vreč uporabljal nož oziroma srp s podaljšanim ročajem, katerega je ob odhodu na malico naslonil na zid skladišča. Da tožnik ni bil razporejen na delo za praznjenje jumbo vreč v trosilec, je v svoji izpovedi potrdil inšpektor za delo D.D.. Tožnik za delo ni imel primernega obuvala, uporabljal pa je navaden kuhinjski nož, ki ni bil namenjen za praznjenje jumbo vreč. Zato je tožnik izključno kriv za nezgodo. Če bi uporabljal nož oziroma srp s podaljšanim ročajem dolžine približno 80 cm, bi bil z iztegnjeno roko oddaljen približno 1,8 metra od vreče, zato vreča, če bi se odtrgala od tožnika, ne bi tožnika niti oplazila ter do poškodbe ne bi prišlo. Te utemeljitve sodišče prve stopnje ni upoštevalo, zato obstaja nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe o vzročni zvezi za nastalo nezgodo in posledico. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi priče E.E. (ki je bil tisti dan razporejen na to delo in bi moral vrečo prerezati in izprazniti v trosilec) iz kazenskega postopka, iz katere izhaja, da sta se s tožnikom samovoljno dogovorila, da bosta v času, ko je bil C.C. še na malici, sama napolnila trosilec. V skladu z 12. členom ZVZD-1 mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu, tožnik pa je s svojim ravnanjem kršil interne akte tožene stranke in določbe ZVZD-1. V nasprotju z izvedenimi dokazi je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni delal samovoljno, saj mora po pogodbi o zaposlitvi tudi opravljati dela po naročilu predpostavljenega delavca. Sodišče zaključuje, da je v skladu s 14. členom ZPP vezano na obsodilno kazensko sodbo, čeprav se v kazenskem postopku ni ugotavljala škoda, temveč le opustitev opozoril, opustitev pa ni povzročila škode, temveč je to storil tožnik sam. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker je sodišče sprejelo dokazni sklep, da bo počakalo z izdajo sodbe do pridobitve ZPIZ o preostali delovni zmožnosti tožnika, vendar je sodbo izdalo, preden je bilo mnenje izdano. Iz navedenega mnenja izhaja, da je tožnik sposoben s polnim delovnim časom opravljati delo pomožnega delavca pri toženi stranki v centru F.. Nadalje navaja, da opustitev ustnega opozorila o načinu praznjenja vreč ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Pri škodnem dogodku je prišlo do mešanega naključja, saj se po A-testih proizvajalca jumbo vreč ročaj vreče ne bi smel pretrgati, te okoliščine pa tožena stranka ni mogla predvideti. V letu 2012 so namreč na dan škodnega dogodka iz teh vreč prvič polnili trosilce, glede na začetek sezone gnojenja z umetnimi gnojili. Sodišče bi lahko dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo le, če bi angažiralo sodnega izvedenca iz varstva pri delu. V zvezi z višino škode pritožba navaja, da je tožnik priznal, da je v letu 2016 po pozivu člana upravnega odbora tožene stranke G.G. odklonil kakršnokoli delo za toženo stranko. Gre za nepošteno ravnanje tožnika, zato ni upravičen do razlike v plači za celotno sporno obdobje, niti do mesečne rente in regresa za letni dopust. Neutemeljen je tudi zahtevek za plačilo 13 plače, saj je to izplačilo odvisno od (internega) akta tožene stranke. Tožena stranka je tista, ki ugotavlja vsakokratno uspešnost delavca v razponu od 0 do 15 % in ga nagradi za uspešno delo, če je prispeval k poslovnemu uspehu tožene stranke. Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za plačilo 5.400,00 EUR je napačen zaključek sodišča, da je tožnik z zahtevkom v celoti uspel. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati pri odmeri stroškov postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da tožnik pri svojem delu ni ravnal samovoljno, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov, oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Obe kršitvi tožena stranka dejansko uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma z dokazno oceno in z uporabo materialnega prava.

7. Ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem za varstvo pri delu, ker naj ne bi upoštevalo navedb tožene stranke v zvezi s postavitvijo izvedenca oziroma ker jih je zavrnilo brez razumne in logične razlage. Sodna praksa je kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razčlenila na kršitve pravice do informacije, kršitve pravice do neposrednega izjavljanja, kršitve jamstev v dokaznem postopku ter kršitve obveznosti sodišča do seznanitve z navedbami strank in kršitve dolžnosti, da se sodišče do teh navedb opredeli.1

8. Odločitev o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je glede na 213. in 287. člen ZPP pridržana sodišču. Ob tem pa je potrebno poudariti, da pri tej odločitvi ne gre za povsem prosto presojo sodišča. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih (22. člen Ustave Republike Slovenije; Ustava RS, Ur. l. RS/1, št. 33/1991 in nasl.). Vendar to ne pomeni, da je pravica stranke do izvedbe predlaganih dokazov neomejena. Sodišče ima tu določeno diskrecijo in lahko zavrne izvedbo dokazov, ki ne bi bili bistveni za zadevo. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 88/2012 z dne 3. 12. 2012). Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti.

9. Takšen pravni položaj je podan tudi v obravnavani zadevi. Ker gre za spor zaradi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi škode, ki je tožniku nastala v posledici nezgode na delu dne 2. 3. 2012, je za odločitev o dosoji odškodnine bistveno, ali so kumulativno podani vsi elementi civilnega odškodninskega delikta po 131. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), to je nastanek škode, nedopustno oziroma protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost na strani povzročitelja škode.

10. V kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi je bilo s sodbo opr. št. IK 7685/2013 z dne 1. 10. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 7685/2013 z dne 28. 5. 2015 pravnomočno ugotovljeno, da je delovodja tožene stranke A.A. kot odgovorna oseba za varnost in zdravje pri delu ter upravnik tožene stranke ravnal v nasprotju z določbo 37. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011), ker tožniku in tudi drugim delavcem pri toženi stranki ni izdal navodil za praznjenje vreč z umetnim gnojilom. Spoznan je bil za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po 201. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012 in nasl.). V kazenskem postopku je torej ugotovljeno protipravno ravnanje tožene stranke, v skladu z določbo 14. člena ZPP pa je (delovno) sodišče v primeru, kadar tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ravnala nezakonito, prav tako pa je na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožnik niti v času nastanka poškodbe niti kasneje, ko ni sprejel zaposlitve pri toženi stranki, potem ko mu je ta že odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti, ni soprispeval k nastanku poškodbe oziroma ni sokriv za nastalo škodo. Glede na navedeno sodišče ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem, saj ni bistven za zadevo. Svojo odločitev je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je odločitev sodišča v tem delu neobrazložena in nelogična. Tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. V zvezi s to kršitvijo določb postopka tožena stranka torej neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP, ki stranki v sodnem postopku jamči pravico do izjave. Pritožba v zvezi s tem neutemeljeno navaja, da v dosedanjih sodnih postopkih (kazenskem postopku zoper A.A. in v gospodarskem sporu, v katerem je ZZZS od tožene stranke uveljavljal regresni zahtevek) ni bil angažiran izvedenec iz varstva pri delu ter tako tožena stranka lahko le v tem sporu uveljavlja izključno krivdo oziroma sokrivdo tožnika.

11. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je podana tudi kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, da je sodišče sprejelo dokazni sklep, da bo počakalo z izdajo sodbe do pridobitve mnenja ZPIZ o preostali delovni zmožnosti tožnika, vendar je sodbo izdalo, preden je bilo mnenje izdano, je treba ugotoviti, da sodišče na svoj dokazni sklep ni vezano, saj lahko že sprejet dokazni sklep kasneje spremeni oziroma dokaza ne izvede v skladu s četrtim odstavkom 287. člena ZPP. Iz navedenega mnenja izhaja, da je tožnik sposoben s polnim delovnim časom opravljati delo pomožnega delavca pri toženi stranki v centru F.. Pri tem se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da mnenje ZPIZ ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaradi povsem porušenih odnosov med tožnikom in toženo stranko od tožnika ni bilo mogoče pričakovati, da bi se vrnil na delo k toženi stranki, to svoje stališče pa je ustrezno utemeljilo.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in zavzelo pravna stališča, kot sledi: - Tožnik kritičnega dne, 2. 3. 2012, ni delal samovoljno, ampak je opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 4. 2008 (B8), ki v 2. členu določa, da bo tožnik razen del, ki so izrecno opredeljena v prejšnjih odstavkih, opravljal tudi drugo delo, ki po svoji naravi spada v okvir njegovega delovnega mesta po naročilu nadrejenega delavca. Tožnik je torej moral opravljati tudi "druga dela" po naročilu nadrejenega delavca.

- Način dela, kot ga je tožnik opravljal kritičnega dne, je bil običajen način dela pri toženi stranki, kar sta potrdili priči D.D. in E.E..

- E.E. je izpovedal, da ob nalaganju gnojila običajno pomagajo prevozniki in tudi tisti, ki trosijo gnojilo, konkretnega dne C.C. in tožnik.

- Izpovedal je tudi, da sta, ko je C.C. med malico odšel, ostala on in tožnik ter je on dvignil jumbo vrečo z umetnim gnojilom, ki tehta cca. 600 kg. Ves čas so delali na tak način in jim nihče tega ni posebej pokazal. Nihče jih ni opozoril, da delajo kaj narobe, in so najmanj pet let pred nezgodo delali z jumbo vrečami na isti način kot 2. 3. 2012, čeprav do tedaj nikoli ni prišlo do nesreče. - Priča D.D., inšpektor za delo, je izpovedal, da je bilo toženi stranki glede delovne nezgode naloženo, da preneha opravljati dela na način, kot se je to opravljalo do takrat, to je z rezanjem vreče z nožem, in ji je bilo naloženo, da ta dela delavci opravljajo v skladu z varnostnimi predpisi, kar je tožena stranka tudi izvršila.

- Ocena tveganja za dela, ki jih je opravljal tožnik, ko je prišlo do delovne nezgode, ni bila opravljena.

- ZVZD-1 zahteva, da delodajalec izda pisna navodila glede opravljanja nevarnih del, v skrajnih primerih, ko pa gre za neposredno nevarnost za zdravje in življenje, pa lahko delodajalec izda tudi ustna navodila glede načina opravljanja teh del. D.D. je izpovedal, da bi za trosilec umetnega gnojila morala obstajati navodila ter da so ugotovili, da se je delo pri trosilcu umetnega gnojila, na katerem se je tožnik poškodoval, na ta način opravljalo cca. 2 do 3 leta.

- Tožnik je bil vešč dela na trosilcu, saj je na dvovišinski prikolici delal šest do osem let, vešč pa je bil tudi del na konkretnem stroju.

- Sodišče je pričama D.D. in E.E. verjelo, saj sta njuni izpovedi skladni z ugotovitvami v kazenskem postopku pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, opr. št. IK 7685/2013. 13. Pritožba neutemeljeno navaja, da A.A. v času škodnega dogodka sploh ni bil niti ni bil dolžan biti na kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, v PE B., zaradi drugih obveznosti izven kraja škodnega dogodka. Delodajalec mora delavca ustrezno poučiti o varnem delu, preden prične delati, zato odsotnost A.A. s kraja, kjer je prišlo do poškodbe, ni relevantna za odločitev v tem sporu. Posebej glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da so delavci na tak način polnili trosilec že 2 oziroma 3 leta pred nastankom škodnega dogodka.

14. Prav tako za odločitev ni bistvena okoliščina, ki jo pritožba večkrat izpostavlja, in sicer, da tožnik kritičnega dne ni bil razporejen na delo na trosilcu, zato ni bil dolžan pomagati pri praznjenju jumbo vreč. Tak način dela, ko so tudi drugi sodelavci pomagali pri polnitvi trosilca, se je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pri toženi stranki stalno izvajal. Glede na to tožniku ni mogoče očitati izključne krivde za nastalo škodo oziroma da bi soprispeval k nastanku škode. Posledično je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da od tožene stranke ni mogoče pričakovati, da bo stalno nadzirala delavce, ki so tudi sami v skladu z 12. členom ZVZD-1 dolžni spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Dejstvo, da se je kritičnega dne A.A. nahajal na drugi lokaciji in tožniku ni mogel dajati navodil za varno delo, saj ni mogel predvidevati, da bo tožnik opravljal dela, ki mu jih ni odredil pri jutranjem razporedu dela, torej ni pravno odločilno. Bistveno je, da tožnik ni predhodno dobil ustreznih navodil za varno delo, niti ustnih niti pisnih, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno v kazenskem postopku. Ker je tožena stranka dopuščala takšno opravljanje dela, ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moral tožnik za rezanje jumbo vreče uporabiti srp z daljšim ročajem. Uporaba krajšega kuhinjskega noža torej ne pomeni sokrivde tožnika za nastalo škodo.

15. Na obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi ne vpliva okoliščina, da se je ročaj jumbo vreče strgal, čeprav do tega ne bi smelo priti glede na zagotovljene tehnične lastnosti vreče v A-testu. Zaradi navedenega, tudi če bi to bilo res, ni izključena odškodninska odgovornost tožene stranke do tožnika.

16. Pritožba nadalje neutemeljeno navaja, da je tožnik neutemeljeno zavrnil ponujeno zaposlitev pri toženi stranki, ki je upoštevala njegove omejitve pri delu, kot so ugotovljene z odločbo ZPIZ o III. kategoriji invalidnosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče pripisati sokrivde, da ni našel nove zaposlitve oziroma, kot mu je tožena stranka očitala proti koncu postopka, da se ni želel zaposliti pri njej in s tem zmanjšati škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti, da je prijavljen v evidenci brezposelnih oseb pri ZRSZ ter je dejansko iskal zaposlitev (priloga A3, A5-A9 in A13). Glede na navedeno tožniku ni mogoče ničesar očitati, saj se je trudil najti službo, kot je tudi sam izpovedal pred sodiščem in mu sodišče popolnoma verjame. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka pri Zavodu RS za zaposlovanje dne 26. 8. 2019 objavila prosto delovno mesto in o tem obvestila tožnika, in sicer delovno mesto s polnim delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti tožnika ob upoštevanju omejitev iz odločbe ZPIZ (priloga B22-B27), rok za prijavo je potekel dne 1. 9. 2019, tožnik pa na to delovno mesto ni kandidiral. 17. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika in člana upravnega odbora G.G. pravilno sklepalo, da zaposlitev pri toženi stranki za tožnika ni primerna, saj so medsebojni odnosi v celoti porušeni. V zvezi s tem je namreč tožnik izpovedal, da je, ko je po zaključenem bolniškem staležu začel ponovno delati po 4 ure pri toženi stranki, do njega pristopil takratni skupinovodja A.A. in se je nanj drl, da mu je dovolj, da bo on kazensko odgovarjal. Izpovedal je, da tožena stranka ni plačala 1.000,00 EUR za bolnico H. in je prišlo do ponovnega pregona odgovornih oseb. Ko se je vrnil z bolniškega staleža na delo, komuniciranja praktično ni bilo, občutek je imel, da so se ga sodelavci izogibali, kar mu je bilo najbolj hudo, saj nikomur ni želel nič žalega. Izpovedal je o odnosu z nadrejenim A.A., ki mu je rekel, da bo "že videl svoje", ker ni želel buteljke za božič, saj so drugi dobili denar in ne buteljk. A.A. mu je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tudi rekel, da nadrejeni G.G. "naredi, kar misli". V zvezi z božičnico se je tožnik obrnil tudi na G.G. in ga vprašal za pojasnilo, zakaj je ni dobil, ter prejel odgovor, da podpirajo delovne ljudi, ne pa lenob. G.G. je po izpovedi tožnika dobesedno znorel, ker se ni strinjal z odpovedjo in mu rekel, da se ne misli z njim nič pogovarjati in dogovarjati. V letu 2016 ali 2017 ga je G.G. poklical po telefonu in tedaj mu je tožnik rekel enako, da se z njim nima nič za pogovarjati in dogovarjati, ker sta končala. Tožnik pa je tudi slišal, da bi naj G.G. povedal, da bi bili postopki hitrejši in se nihče ne bi moral braniti, če bi tožnik umrl. Iz izpovedi G.G. pa izhaja, da je poklical tožnika in mu rekel, da naj pride na razgovor o zaposlitvi, tožnik pa ga je tikal in mu rekel "jebi se ti". V času nezgode tožnika je bilo pri toženi stranki zaposlenih 6 invalidov, sedaj pa za invalide plačujejo. Tožniku so poziv na delo v juliju 2019 poslali zaradi kvote. Ker se tožnik na dopis ni odzval, so v avgustu razpisali delovno mesto in pričakovali, da se bo tožnik prijavil, vendar se ni.

18. Upoštevaje izpoved tožnika in člana upravnega odbora tožene stranke se tudi pritožbeno sodišče strinja, da vrnitev tožnika na delo k toženi stranki ni mogoča. Tožnik je prepričljivo izpovedal, da so se ga po vrnitvi z bolniškega staleža delavci izogibali, prav tako je bil neenako obravnavan pri plačilu božičnice, čeprav za poškodbo ni bil kriv in mu tožena stranka božičnice ne bi smela odreči zaradi bolniškega staleža v tistem koledarskem letu. Tudi kasnejše komuniciranje s tožnikom potrjuje tak zaključek. Glede na vse navedeno je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zaposlitev tožnika pri toženi stranki ni mogoča zaradi porušenih odnosov in tako tožena stranka tožniku ne more očitati, da povzroča večjo škodo po določbi prvega odstavka 171. člena OZ.

19. Pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik upravičen do 13. plače, ker naj bi bilo izplačilo 13. plače povsem v pristojnosti tožene stranke, ki se odloči o višini plačila po svoji presoji. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da je tožnik upravičen do celotnega prikrajšanja iz naslova zmanjšanja dohodka v posledici nesreče z dne 2. 3. 2012, pri čemer je izhajalo iz določbe 168. člena OZ, ki določa, da ima oškodovanec pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči. Ker bi tožnik tudi po stališču sodišča prve stopnje glede na normalen tek stvari prejel zaslužek iz tega naslova, je v skladu z načelom popolne odškodnine iz 169. člena OZ upravičen do vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo, če do invalidnosti ne bi prišlo.

20. Pritožba nadalje tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških postopka. Tožnik sicer ni uspel z manjšim delom zahtevka, vendar zaradi tega dela zahtevka toženi stranki niso nastali posebni stroški. Zato je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP pravilno dosodilo stroške postopka le tožniku.

21. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018). Glede na to, da tožnik ni uspel z zahtevkom za plačilo 5.400,00 EUR in mesečne rente v znesku 150,00 EUR, se v skladu s 40. členom ZPP kot vrednost spornega predmeta upošteva seštevek dajatev, toda največ znesek, ki ustreza seštevku dajatev za dobo petih let. Glede na navedeno vrednost tega dela tožbenega zahtevka znaša 9.000,00 EUR, skupaj torej 14.400,00 EUR. Izpodbijani del spornega predmeta torej znaša 64.550,12 EUR (38.272,51 EUR in 40.677,60 EUR iz naslova mesečne rente v znesku 677,96 EUR (za pet let), zmanjšano za 14.400,00 EUR), je tožnik ob upoštevanju tar. št. 15 (vrednost predmeta 107.583 točk) upravičen do 1000 točk za odgovor na tožbo, skupaj z 2 % pavšalom in 22 % DDV, ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR, v znesku 746,64 EUR.

1 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 156/2011 z dne 18. 2. 2011.