Jedro

Za pomotoma nakazan denarni znesek je obogatena le toženka kot imetnica transakcijskega računa, na katerega je bil denar nakazan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožnici znesek 8.953,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2007 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.263,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je zaradi tožničinega nakazila vtoževanega denarnega zneska neupravičeno obogatena. Pojasnjuje, da so ji bila denarna sredstva nakazana zgolj kot zakoniti zastopnici njenih mladoletnih otrok, ki so kot upniki vodili izvršilne postopke proti očetu zaradi izterjave preživnine. Denar, ki ji je bil nakazan, je bil torej denar njenih otrok. Neupravičeno obogateni bi bili tako lahko le otroci. Nadalje navaja, da so bila takrat, ko je izvedela, da ji je bil denar pomotoma nakazan, že v teku adaptacijska dela na tuji hiši, katerih ne bi naročila, če bi vedela, da je prišlo do pomotnega nakazila, saj sama denarja ni imela. Nevzdržno se ji zdi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala adaptacijo prekiniti, saj so bile že sklenjene pogodbe o adaptaciji, ki so jo zavezovale. Nadalje se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sodi terjatev, ki jo ima zaradi teh vlaganj do lastnice nepremičnine, v njeno premoženje, ki naj bi bilo zaradi tega celo večje. Meni, da terjatev, ki je lastnica nepremičnine ne priznava in je torej sporna ter neizterljiva, ne more predstavljati povečanja njenega premoženja. Opozarja, da tožnica ni izpodbijala njenih trditev o vlaganju spornega denarja v tujo nepremičnino. Sodišču prve stopnje očita, da je glede teh vlaganj nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje navaja, da je tožnica napako odkrila dne 27. 11. 2007, dopis o tem pa ji je poslala šele dne 4. 12. 2007. Tožnica je torej kar teden dni vedela, da ji je bil denar nakazan po pomoti in ni v zvezi s tem ničesar storila. Navaja še, da je na naroku tožnici ponudila, da ji je pripravljena odstopiti terjatev, ki jo ima do lastnice hiše, v katero je vložila sporni denar, o čemer pa izpodbijana sodba nima razlogov.

3. Tožnica je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo. Meni, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je dne 26. 11. 2007 zaradi napake v njenem računalniškem programu neodvisno od njene volje nakazala na bančni transakcijski račun toženke kot zakonite zastopnice njenih otrok - mld. upnikov denarni znesek, ki jim ga je bil dolžnik A. P. dolžan plačati na podlagi sklepov o izvršbi, kljub temu, da slednji na transakcijskem računu ni imel kritja. To med pravdnima strankama niti ni bilo sporno. V skladu z določili takrat veljavnega 12. člena Zakona o plačilnem prometu (Ur. l. RS, št. 30/2002 – 102/2007) in 141. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/1998 – 93/2007) je bila tožnica kot organizacija za plačilni promet dolžna izvršiti sklep o izvršbi le, če je imel dolžnik (imetnik transakcijskega računa) za tak prenos zadostno kritje. Tožnica je tako toženki nakazala denarni znesek brez pravne podlage, saj na računu dolžnika A. P. ni bilo kritja. Zaradi takšnega nakazila je bila tožnica za vtoževani denarni znesek neupravičeno prikrajšana, toženka pa neupravičeno obogatena.

6. V obravnavani zadevi so torej podani vsi elementi neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Zaradi neutemeljenega premika premoženja je tožnica prikrajšana, toženka pa obogatena, pri čemer obstaja med prikrajšanjem in obogatitvijo vzročna zveza. Le to pa je tudi odločilno za utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka za vrnitev tako nakazanega denarnega zneska.

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da je bila toženka s tem, ko ji je bil vtoževani denarni znesek nakazan na transakcijski račun, za ta znesek neupravičeno obogatena. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je bil toženki denar nakazan zgolj kot zakoniti zastopnici njenih otrok oziroma mld. upnikov in da so bili neupravičeno obogateni kvečjemu slednji. Kot že obrazloženo, je bil toženki denar nakazan brez pravne podlage, saj za izvršitev sklepov o izvršbi ni bilo zakonske podlage. Toženki nakazan denarni znesek torej ne predstavlja preživnine, ki jo je dolžnik A. P. dolgoval njunim otrokom, kot poskuša to prikazati toženka. Gre za pomotoma nakazan denarni znesek, za katerega je lahko obogatena le toženka kot imetnica transakcijskega računa, na katerega je bil denar nakazan.

8. Pritožbene navedbe o tem, kako naj bi toženka prav zaradi prejema tega denarnega zneska naročila adaptacijska dela na tuji nepremičnini, česar sicer ne bi storila, ker naj denarja ne bi imela, in da ji lastnica nepremičnine teh vlaganj v nepremičnino ne priznava, so za odločitev v tej pravdni zadevi nerelevantne. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je toženka, tudi če je s strani tožnice nakazan denarni znesek res vložila v tujo nepremičnino, za ta znesek še vedno neupravičeno obogatena, saj tudi terjatev, ki jo ima toženka v takem primeru do lastnice nepremičnine (ki jo toženka tudi zatrjuje), predstavlja toženkino premoženje, ki je tako večje, kot če te terjatve sploh ne bi imela. Tako je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju glede toženkinih vlaganj v tujo nepremičnino, saj to ni odločilno v tej pravdni zadevi.

9. Nerelevanten je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov glede toženkine ponudbe, podane na naroku za glavno obravnavo, da je pripravljena tožnici odstopiti terjatev, ki jo ima do lastnice nepremičnine. Slednje predstavlja zgolj toženkino poravnalno ponudbo, ki ni stvar presoje o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

10. Toženka v pritožbi sicer pravilno navaja, da ji je tožnica poslala dopis, v katerem jo je obvestila o napaki pri nakazilu denarnega zneska in zahtevala njegovo vračilo, šele dne 4. 12. 2007 (tožnica ga je sicer sestavila že naslednji dan po napaki, dne 27. 11. 2007), pri čemer je toženka ta dopis prejela dne 13. 12. 2007. Vendar pa tožničin tedenski zamik z obvestilom ni odločilen, saj tožnica zahteva vračilo nakazanega denarnega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je toženko seznanila z napako in od nje zahtevala vračilo zneska, torej od dne 14. 12. 2007 dalje, ko toženka ni bila več dobroverna, kar je tudi skladno z določilom 193. člena OZ.

11. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

13. Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije tudi tožnica svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi v prvim odstavkom 155. člena ZPP).