Jedro

Odrejena pripravljenost na delo ni protipravna (kar bi predstavljalo podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke) zgolj zato, ker temelji na organizacijskem predpisu, ne da bi bila ta možnost posebej predvidena v področnem zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 19. 8. 2008 do plačila in zahtevek za plačilo stroškov predhodnega postopka pri toženi stranki v višini 280,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 11. 2008 do plačila (1. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 491,36 EUR v roku 15 dni, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pripravljenost na delo takšna delovna obveznost, ki je v pogodbenem konceptu delovnega prava nikakor ni mogoče uvesti enostransko zgolj z izdajo nekega navodila in posamičnimi odredbami delodajalca. Tožnik je pred izdajo takšnega navodila in uvedbo pripravljenosti na delo vse svoje obveznosti oziroma vse svoje naloge opravil v polnem rednem delovnem času, po uvedbi pripravljenosti na delo pa je imel delovne obveznosti tudi izven polnega rednega delovnega časa. Tožnik v to ni izrecno privolil oziroma k temu ni dal soglasja, prav tako pa to ni bila posledica morebitne spremembe kolektivne pogodbe ali pa zakonske uvedbe pripravljenosti na delo davčnih izterjevalcev. Z navodilom je tako za tožnika v delovnem razmerju nastala nova obveznost do tožene stranke in sicer, da se po vsakokratnem razporedu direktorja v določenih obdobjih tudi po izteku rednega delovnega časa nahaja na določenem kraju oziroma v bližini kraja, kamor bi bil lahko poklican, da ima pri sebi vedno telefon, skratka, da je dosegljiv. Prav tako je zanj nastala obveznost, da se, v kolikor bi bilo to potrebno, v relativno kratkem roku pojavi na delovnem mestu in opravlja svoje običajne delovne naloge. V državni upravi je sicer pogodbeno načelo urejanja delovnih razmerij zaradi varstva javnega interesa omejeno, vendar je ta izjema izrecno in podrobno predpisana v zakonu. Tožena stranka z izdajo navodila ni mogla spremeniti obstoječih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko in na tak način tožniku ni mogla naložiti novih obveznosti v delovnem razmerju, zato je ravnanje tožene stranke protipravno. Količina ur pripravljenosti, ki jih po navodilu lahko odredi direktor davčnega urada, sploh ni omejena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se takšna pripravljenost na delo ne šteje v delovni čas v smislu določba 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in direktive 2003/88/ES glede maksimalnega delovnega časa. Tožnik je v času pripravljenosti na voljo delodajalcu in v tolikšni meri omejen, da je potrebno vsaj z vidika varstva pri delu ta čas šteti v delovni čas. V nasprotnem primeru bi bil delavec lahko ves čas v pripravljenosti, pri čemer po stališču sodišča prve stopnje ne bi bila kršena njegova pravica do dnevnega in tedenskega počitka. Tožnik v času pripravljenosti ni niti povsem svoboden niti sproščen, temveč čuti pritisk te svoje obveznosti, kar za njegovo zdravje prav gotovo ni ustrezno. Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-265/07-16 z dne 16. 12. 2009 ugotovilo, da je pripravljenost treba šteti v delovni čas. Celo več, iz te odločbe izhaja, da Ustavno sodišče pripravljenost na delo šteje v efektivni delovni čas po ZDR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razloga, ki je naveden v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnem sporu že odločalo s sodbo Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 in tudi takrat zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Iz istih razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče navedlo v citirani sodbi, je možno zavrniti tudi pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

V sodbi Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 je pritožbeno sodišče potrdilo zavrnilno prvostopenjsko sodbo z argumentom, da tožnik ni izkazal obstoja duševnih bolečin, saj v trditveni podlagi ni navajal, v čem so se duševne bolečine izrazile, temveč je zgolj pojasnil, na kakšen način je bil omejen v času dežurstva, ki se je izvajalo kot pripravljenost na delu. Trditvena podlaga v tem sporu je glede tega vprašanja enaka kot v zadevi Pdp 376/2010. V obeh sporih sta tožnika navajala, da zaradi obvezne stalne pripravljenosti nista mogla opravljati vseh svojih prostočasovnih aktivnosti in da sta bila omejena pri preživljanju časa z družino oziroma s partnerko.

Trditvena podlaga tožnika v tem sporu ne izkazuje obstoja duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. V že citirani sodbi Pdp 376/2010 pritožbeno sodišče pravilno ugotavlja, da se duševne bolečine kot pravno priznana škoda ob predpostavki dovoljšnjega trajanja in intenzivnosti, najpogosteje kažejo kot preokupiranost z občutki krivic, depresivno razpoloženje, nesposobnost za zbrano in stabilno odzivanje na vsakodnevne preizkušnje, povečana razburljivost in odzivnost ter kot somatizacija – to je poudarjeno doživljanje telesnih težav ter kot močne in zaskrbljujoče psihosomatske motnje ter podobno. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi ni navajal ničesar, kar bi kazalo na obstoj duševnih bolečin v navedenem smislu, prav tako pa obstoj takšnih duševnih bolečin ne izhaja iz listin, ki se nahajajo v spisu. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni opredelilo glede obstoja duševnih bolečin, saj je tožnikov zahtevek zavrnilo že zaradi tega, ker ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Vendar pa to ne pomeni, da pritožbeno sodišče ne more ugotavljati, ali je tožnik izkazal obstoj pravno priznane škode, to je obstoj duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice. Glede tega vprašanja je pritožbeno sodišče v enakem spoznavnem položaju, kot je bilo sodišče prve stopnje, saj je potrebno presoditi le listinske dokaze. Drugih dokazov sodišče prve stopnje namreč ni izvajalo. Tožnikove navedbe o tem, da je bil v času odreditve pripravljenosti omejen v svojem družabnem in družinskem življenju, da ni mogel opravljati vseh svojih prostočasovnih aktivnosti, kot sta plavanje in ribarjenje v letnem ter smučanje v zimskem, kakor tudi ne drugih športnih aktivnosti, da ni mogel na družinske izlete v odročnejše kraje in hribe, da ni mogel na obisk k družini v oddaljenejšem kraju ter da je bil omejen v svojem preživljanju časa s partnerko, ki živi v Kranju, ne izkazujejo obstoja duševnih bolečin kot pravno priznane škode.

Navedeno pomeni, da je neizkazanost pravno priznane škode nadaljnji razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka celo v primeru, če bi se pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da je bila odreditev pripravljenosti protipravna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila protipravno odrejena pripravljenost na domu. Pri tem je sodišče prve stopnje kot zadostno pravno podlago za odreditev pripravljenosti pravilno opredelilo navodilo za izvajanje dežurstva davčnih izterjevalcev za potrebe prekrškovnih organov (priloga B/1, v nadaljevanju navodilo). Tožena stranka oziroma v njenem imenu ... urad je bila na podlagi 12. člena Zakona o davčni službi (ZDS-1-UPB1, Ur. l. RS, št. 17/2005) dolžna delo organizirati tako, da davčna uprava lahko izvaja vse svoje pristojnosti. Med temi pristojnostmi pa je tudi izvrševanje glob, ki jih izrečejo prekrškovni organi in sodišča. Glede na to, da ti organi v skladu s 1. odstavkom 201. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. l. RS, št. 3/2007 s spremembami) lahko odločijo, da se odločba izvrši takoj, ne glede na pritožbo, je bila tožena stranka dolžna delo organizirati tako, da so davčni uradi lahko učinkovito izvrševali to pristojnost. Generalni davčni urad ni presegel svojih pristojnosti, ko je določil, da se dežurstvo davčnih izterjevalcev opravlja kot pripravljenost izterjevalca na domu, pri čemer izterjevalcu za efektivno delo v času pripravljenosti pripada plačilo kot za delo preko polnega delovnega časa, za pripravljenost na domu, ko dela ne opravlja, pa dodatek v višini 10 %.

Odrejena pripravljenost na delo ni protipravna zgolj zato, ker temelji na organizacijskem predpisu generalne direktorice Davčne uprave RS in ta možnost ni izrecno predvidena v področnem zakonu. Nenazadnje ni res, da bi v vseh dejavnostih, kjer se izvaja dežurstvo oziroma pripravljenost na domu, to vprašanje bilo v celoti urejeno v zakonih. Tako se dežurstvo in stalna pripravljenost opravljata tudi na sodiščih, pri čemer je v zakonu ta oblika dela urejena le glede sodnikov, ne pa tudi glede administrativnega osebja, za katerega prav tako veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 126/2003).

Pritožbeno sodišče se je v sodbi Pdp 376/2010 z dne 9. 12. 2010 sicer postavilo na drugačno stališče glede protipravnosti ureditve pripravljenosti na delo. Ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami) zagotavlja, da sodišče v določeni zadevi ne sme odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali enakih primerih. Vendar pa ni mogoče govoriti o kršitvi te pravice oziroma o odstopu od ustaljene sodne prakse pritožbenega sodišča, kadar sta v določenem pravnem vprašanju le dve različni sodbi drugostopenjskega sodišča, vrhovno sodišče pa se glede tega vprašanja še ni opredelilo. Navedeno pa je lahko razlog za dopuščeno revizijo. V skladu s prvim odstavkom 367. a člena ZPP vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo, med drugim tudi v primeru, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka z odreditvijo pripravljenosti na domu ni kršila pravil o najdaljšem delovnem času. Glede na določbo 6. člena Direktive 2003/88/SE in določbo 141. člena ZDR časa pripravljenosti na domu, ko delavec ne dela, ni možno šteti za (efektivni) delovni čas. Ob ugotovitvi, da je tožnik v celotnem spornem obdobju od septembra 2005 do novembra 2007 v času pripravljenosti efektivno delal le 17 ur in 41 minut oziroma po drugi evidenci 21 ur, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnikov delovni čas v spornem obdobju ni presegel omejitev iz Direktive oziroma ZDR.

Zmotno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-265/07 z dne 16. 12. 2009. S to odločbo je namreč Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo ureditev, po kateri se mobilnim delavcem, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, v delovni čas ne vštevajo odmori in čas razpoložljivosti, zaradi česar so ti delavci v slabšem položaju, kot delavci, za katere velja ureditev delovnega časa po ZDR. Položaj mobilnih delavcev, na katere se nanaša odločba Ustavnega sodišča tako ni primerljiv s položajem tožnika v času pripravljenosti na domu, temveč je kvečjemu primerljiv s položajem tožnika v času njegovega odmora med delovnim časom, ali pa v času, ko med rednim delovnim časom nima nobenih konkretnih zadolžitev. Tak čas pa se tožniku prav gotovo šteje v delovni čas.

Tožnikov položaj v času pripravljenosti na domu je povsem enak položaju drugih delavcev v drugih organih, ki se jim neefektivni čas pripravljenosti na domu prav tako ne všteva v efektivni delovni čas.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.