Jedro

Sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine pri ugotavljanju višine tožnikovega dohodka ni mogoče upoštevati, ker za to ni zakonske podlage.

V obravnavanem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, saj je bil rok za vložitev pritožbe zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani že zamujen, in sicer je potekel že 7. 4. 2010, tožnik pa je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči vložil šele 12. 4. 2010.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za postavitev začasnega zastopnika in prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za postavitev začasnega zastopnika in prošnjo za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči za vložitev revizije zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 44/2010, ki ga je po njegovih navedbah prejel dne 23. 3. 2010. V skladu z določilom 51. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) se lahko procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, postavi začasnega zastopnika. Tožena stranka je ugotovila, da se na Okrajnem sodišču v Ljubljani vodi nepravdni postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku, vendar še ni zaključen. Tožnik je torej procesno sposoben. Nadalje se tožena stranka sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 - uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Šteje se, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve - minimalni odhodek, to je dohodek, s katerim prosilec razpolaga po plačilu davkov in obveznih prispevkov za socialno varstvo. Skladno z določbo 27.a člena Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZSV) se pri ugotavljanju lastnega dohodka prosilca in njegove družine kot podlage za odobritev brezplačne pravne pomoči upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za prosilca in njegovo družino v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Osnovni znesek minimalnega dohodka v skladu z določilom 22. člena ZSV znaša 226,80 EUR. Tožena stranka na podlagi prošnje, vpogledanih listin in vpisnika ugotavlja, da tožnik nima družinskih članov in se v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP šteje za samsko osebo. Tožnik je upokojen in prejema pokojnino. V zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje je prejel 2.430,03 EUR, iz česar je moč zaključiti, da je lastni dohodek tožnika v treh mesecih pred vložitvijo prošnje znašal 810,01 EUR in je tako presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar je v času vložitve prošnje predstavljal znesek 453,60 EUR. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine pri ugotavljanju tožnikovega dohodka ni mogoče upoštevati, ker za to ni zakonske podlage. Prav tako tožena stranka ne more enačiti enkratne denarne socialne pomoči, ki jo je prejel tožnikov sin na podlagi odločbe CSD Domžale, saj ne gre za redno denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP, katere upravičenost je vezana na daljše časovno obdobje. Tožnikova prošnja tudi ne izpolnjuje pogojev za odobritev nujne brezplačne pravne pomoči v skladu z določili 36. člena ZBPP, saj je tožena stranka pravočasno odločila o brezplačni pravni pomoči. Tožnik je po njegovih navedbah prejel sklep višjega sodišča dne 23. 3. 2010 in se tako rok za vložitev revizije izteče dne 22. 4. 2010, to pa pomeni, da bo imel tožnik po prejetju odločbe še dovolj časa, da si poišče ustrezno pravno pomoč. Iz navedenega izhaja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči (niti redne, izredne ali nujne), zato je bila njegova prošnja zavrnjena.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ve, da je brez premoženja, denarja in zdravja, pri tem pa izkorišča njegovo procesno nesposobnost in neustavno zakonodajo. Upravno sodišče prosi za nujno brezplačno pravno pomoč zaradi pravilne sestave tožbe in predloga za določitev drugega sodišča. Prosi, naj se mu za to dodeli odvetnik A.A. Ker je pravni laik in ni sposoben skrbeti za svoje pravice, meni, da izpolnjuje pogoje za dodelitev vseh oblik brezplačne pravne pomoči, saj je brez premoženja, od Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa prejema mesečno le okoli 450,00 EUR, kolikor dopušča Zakon o izvršbi in zavarovanju, kar je manj od prihodkovnega cenzusa za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči ter dvakrat manj od cenzusa za izjemno brezplačno pravno pomoč. Tožena stranka bi morala upoštevati vse njegove upravne in sodne postopke, ki so medsebojno povezani in pomembni za trajno razrešitev njegovih premoženjskih in zdravstvenih težav. Tožena stranka mu je zavrnila celo prošnjo za nujno brezplačno pravno pomoč, ki se dodeli prosilcu, da ne bi zamudil roka za opravo pravdnega dejanja in bi zato izgubil pravico opraviti to dejanje. Tožnik tudi meni, da obstaja s strani tožene stranke sum storitve kaznivih dejanj, zato od upravnega sodišča pričakuje, da bo pristojnemu organu podalo ustrezno kazensko ovadbo. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz tožbe ni razvidno, zakaj tožnik izpodbija odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na prošnjo za postavitev začasnega zastopnika. Nadalje se sklicuje na določilo 13. člena ZBPP. Navaja, da tožnik nima družinskih članov v smislu določil 23. člena ZBPP in se po tem določilu šteje za samsko osebo. V zadnjih treh mesecih je tožnik prejemal pokojnino v višini 810,01 EUR mesečno, kar pomeni, da je njegov lastni dohodek v treh mesecih pred vložitvijo prošnje presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega odhodka. Iz določil ZBPP ne izhaja, da bi se kreditne obveznosti in postopki sodne izvršbe lahko upoštevale pri ugotavljanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnik je sicer od CSD Domžale preko sina B.B. prejel enkratno socialno pomoč za plačilo zapadlih položnic in kurjave, vendar pa se ta ne more enačiti z redno denarno socialno pomočjo po 2. odstavku 12. člena ZBPP, katere upravičenost je vezana na daljše časovno obdobje. Tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči v skladu s 36. členom ZBPP, saj bi zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča lahko vložil pritožbo (ne revizije) v roku 15 dni po prejemu sklepa, ta rok pa je bil ob vložitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči dne 12. 4. 2010 že zamujen, saj bi pritožbo lahko vložil najkasneje dne 7. 4. 2010. Tožena stranka bi tako njegovo prošnjo, tudi če bi izpolnjeval finančne pogoje, zavrnila iz razlogov nerazumnosti (24. člen ZBPP), saj je rok za vložitev pritožbe ob vložitvi prošnje že potekel. Tožba ni utemeljena.

ZBPP v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno-varstvene storitve. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik glede na navedeno določilo ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo vseh razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da se tožnik v skladu z 2. odstavkom 23. člena ZBPP šteje za samsko osebo, da je upokojen in prejema pokojnino ter da je lastni dohodek tožnika v treh mesecih pred vložitvijo prošnje presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, kar je v času vložitve prošnje predstavljal znesek 453,60 EUR, zaradi česar ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da sodnih prepovedi oziroma odtegljajev od pokojnine pri ugotavljanju tožnikovega dohodka ni mogoče upoštevati, ker za to ni zakonske podlage. Pravilno je bilo tudi ugotovljeno, da postopek odvzema poslovne sposobnosti tožniku še ni zaključen in je zato procesno sposoben.

Ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da tožnik izpolnjuje pogoje za dodelitev vseh oblik brezplačne pravne pomoči, saj so njegovi mesečni prejemki višji od dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Sodišče ne more pritrditi tožbenim navedbam, da prejema mesečno le okoli 450 EUR, saj iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da prejema bistveno višji znesek, res pa je, da so mu od zneska pokojnine odtegnjeni zneski, ki pa jih ni možno upoštevati iz že zgoraj pojasnjenih razlogov, ker za to ni zakonske podlage. V tožbi ni konkretizirano, v čem naj bi bili ostali upravni in sodni postopki povezani s to zadevo, kot navaja tožnik v tožbi, ne glede na to pa ob dejstvu, da tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija, te navedbe niso relevantne. V obravnavanem primeru tudi niso bili izpolnjeni pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, saj 36. člen ZBPP glede nujne brezplačne pravne pomoči določa, da se ta dodeli, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje tožnik zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V obravnavanem primeru pa je bil rok za vložitev pritožbe zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani že zamujen, saj je rok za pritožbo potekel že 7. 4. 2010, tožnik pa je vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči šele 12. 4. 2010 in torej ni bil izpolnjen pogoj po 36. členu, da bi prosilec lahko zamudil rok, ker je bil rok ob vložitvi prošnje že zamujen. V izpodbijani odločbi je tožena stranka glede nujne brezplačne pravne pomoči navedla, da bo imel tožnik po prejemu odločbe še dovolj časa, da si poišče ustrezno pravno pomoč za vložitev revizije. Zoper ta sklep je bila sicer možna pritožba, rok za vložitev pritožbe pa je bil že zamujen, kar je pravilno navedeno v odgovoru na tožbo. Vendar pa tudi glede na zamujen rok za pritožbo pogoji za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči niso bili podani. Sama prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči za popravo tožbe v tem upravnem sporu pa je stvar drugega postopka, ki se vodi pri tukajšnjem sodišču – o njej odloča služba za brezplačno pravno pomoč.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna, zato je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.