Jedro

Delavec se je dolžan ravnati po dokončnem sklepu o razporeditvi na drugo delovno mesto. Če na takem delovnem mestu noče delati, je to lahko samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Kolikor pa delavec svojo nepripravljenost za delo na delovnem mestu, na katerega je dokončno razporejen - tako kot je to storil tožnik - izrazi tako, da na delo sploh ne pride, gre lahko tudi za neupravičeno odsotnost z dela, ki je prav tako utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 30. 12. 1998 in 9. 3. 1999 o prenehanju delovnega razmerja tožniku ter zahtevke za priznanje delovnega razmerja z vsemi pravicami in plačo za čas od 18. 3. 1999 do 24.6.2000. Ugotovilo je, da se tožnik niti po pozivu, naj se zglasi na delu in obvestilu, da mu dopust ni odobren, na delo ni zglasil. Tožnik se je bil dolžan ravnati po dokončem sklepu o razporeditvi in se zglasiti na delu tudi ne glede na to, da se zoper neodobritev dopusta pritožil. Zaradi neopravičenih izostankov z dela mu je zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se je sodišče druge stopnje lotilo reševanja njegovih pritožb izolirano in ni hotelo videti vzrokov za deset let trajajoči spor med njim in delodajalcem. Sodišče bi moralo spoštovati poslovnik o svojem delu in zadeve reševati po vrstnem redu, in bi v primeru potrditve sodbe opr. št. 132/2000 nastal položaj, v katerem bi tožena stranka morala urediti tožnikov položaj od marca 1994 do upokojitve. Sodišče bi bilo dolžno pri reševanju spora ugotavljati razloge za njegov nastanek in ga razrešiti ob upoštevanju vestne in skrbne presoje vseh dejstev, kar mu nalaga 8. člen ZPP. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče druge stopnje napačno razumelo pravnost in je nesprejemljivo prelagalo posledice na delavca, ki ni kršil pravnih norm in je dovoljevalo nezakonita ravnanja gospodarske družbe.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožnika z dokazno oceno sodišča. Tožnik s sklicevanjem na nepravilno uporabo določbe 8. člena ZPP zatrjuje ravno in zgolj to. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

Čeprav spor med strankama traja že več let in se nanaša na več različnih odločitev, je predmet spora pred sodiščem v obravnavani zadevi le prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela. To seveda ne pomeni, da odločitve sodišča o zahtevkih v sporih, ki izvirajo iz istega spornega razmerja, ne morejo biti povezane in soodvisne. Ali je tako, pa je odvisno od pravne opredelitve spora, torej od pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Revizija je v bistvenem delu enaka kot revizija v zadevi pod opr. št. VIII Ips 134/2004 in ima tudi v tej zadevi enake pomanjkljivosti in isto zmotno izhodišče. Bistvo tožnikovih revizijskih ugovorov je v njegovem prepričanju, da je bil z delovnega mesta tehničnega direktorja v letu 1994 razrešen nezakonito in da bi moralo sodišče najprej rešiti spor o tem, šele potem pa vse kasnejše spore. V obravnavani zadevi gre za prenehanje delovnega razmerja zaradi neupravičene odsotnosti z dela v letu 1998 oziroma 1999. Zakaj so bile odločitve delodajalca in sodišč o tem nepravilne in nezakonite, revizija ne pove.

Tožnik je bil z dokončnim sklepom razporejen na delovno mesto raziskovalec za hladno predelavo in bi moral na podlagi takega sklepa dne 11. 12. 1998 pričeti z delom. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da sodni postopki v drugih sporih z delodajalcem vplivajo na tako njegovo dolžnost ali opravičujejo njegovo odsotnost z dela. Tudi vložitev tožbe v tej zadevi takega učinka nima - suspenzivni učinek je imela le vložitev ugovora zoper prvostopni sklep delodajalca.

Delavec se je dolžan ravnati po dokončnem sklepu o razporeditvi na drugo delovno mesto. Če na takem delovnem mestu noče delati, je to lahko samostojen razlog za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki drugega odstavka 75. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) v zvezi z 9. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (1990). Kolikor pa delavec svojo nepripravljenost za delo na delovnem mestu, na katerega je dokončno razporejen - tako kot je to storil tožnik - izrazi tako, da na delo sploh ne pride, gre lahko tudi za neupravičeno odsotnost z dela, ki je prav tako utemeljen razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča sicer izhaja, da je tožnik zaprosil za odobritev dopusta, ki pa mu je bil odobren le do 15. 12. 1998. Za čas od 16. 12. 1998 tožniku tako ni bil odobren dopust, niti ni predložil nobenega dokaza, da obstaja kakšen drug upravičen razlog za odsotnost z dela. Od tega dne dalje do izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja (30. 12. 1998) je bil tako neupravičeno odsoten z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni. To pa je po določbi 3. točke drugega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 5. oziroma 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR (1990) zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.

Ker glede na navedeno zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane, izpodbijana sodba pa je tudi po presoji revizijskega sodišča materialno pravno pravilna, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določbi drugega odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS).