Jedro

Zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno, bi moral namreč temeljiti na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), v izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, št. 11069-14898/2021-6 z dne 9. 9. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženec je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožničina vloga za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, ki jim je delodajalec odredil delo s skrajšanim delovnim časom, zavrne. V obrazložitvi sklepa je navedel, da je bilo v postopku na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oz. po uradni dolžnosti pridobljenih listin oz. podatkov ugotovljeno, da tožnici v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, opravljanje gospodarske dejavnosti s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno, kar pomeni, da pogoj za pridobitev pravice do delnega povračila nadomestila plače, določen v tretji alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUPGT), ni izpolnjen.

2. Tožnica zoper izpodbijani sklep zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava vlaga tožbo. V njej ob sklicevanju na določbe 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navaja, da obrazložitev izpodbijanega sklepa ne vsebuje konkretnih navedb oziroma argumentacije, zakaj toženec ocenjuje, da ji predpisi Vlade Republike Slovenije v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač zaposlenih, niso omejevali ali onemogočali opravljanje gospodarske dejavnosti. Ocenjuje, da je izpodbijani sklep dejansko neobrazložen in da se ga ne da preizkusiti. Meni tudi, da je ugotovitev, da ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT, nepravilna. V vlogah z dne 15. 7. 2021 in 6. 9. 2021 je namreč eksaktno specificirala, v kateri panogi delajo posamezni njeni zaposleni in kateri predpisi Vlade Republike Slovenije ji oziroma njenim zaposlenim onemogočajo oz. znatno omejujejo opravljanje dejavnosti. Navaja, da je njena primarna dejavnost, iz katere je pred epidemijo covida-19 ustvarila 80 odstotkov svojih prihodkov, organiziranje, promocija in/ali vodenje prireditev, kot so: gospodarski ali poslovni sejmi, znanstvena in gospodarska srečanja, kongresi itd. Izvajanje teh dejavnosti pa je bilo, tako tožnica, v času, za katerega je uveljavljala delno povračilo izplačanih nadomestil plač, omejeno že zgolj na podlagi Odloka o začasni omejitvi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 96/21 in nasl.), s katerim je bilo prepovedano zbiranje več kot 50 ljudi. Trdi, da je nemara vsakomur jasno, da je organiziranje navedenih prireditev možno oz. rentabilno le, če se jih udeleži več tisoč udeležencev, kar pa v kritičnem času ni bilo možno. Daje navaja, da pa, ker opravlja tudi dejavnost organiziranja potovanj, ji je slednjo v kritičnem času omejeval Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenijo zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 (Ur. l. RS, št. 109/21 in nasl.).

Tožnica glede na navedeno ocenjuje, da izpolnjuje vse pogoje za delno povračilo nadomestila plač za skrajšani delovni čas na podlagi ZIUPGT. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne tožencu v ponovni postopek.

3. Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za dopustnost upravnega spora po določbah prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpolnjene. Tožba je bila vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 in je torej pravočasna. Izpodbijani sklep je toženec izdal o zahtevi tožnice za delno povračilo nadomestila plače, in sicer na podlagi 19. člena ZIUPGT, ter predstavlja dokončen upravni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu (šesti odstavek 19. člena ZIUPGT). Naslovnik izpodbijanega sklepa je tožnica in je tako legitimirana za vložitev tožbe. Z izpodbijanim sklepom, s katerim je toženec zavrnil njeno vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas za zaposlene delavce za polni delovni čas, se posega tudi v njen pravni položaj. O tej zadevi pa v upravnem sporu tudi še ni bila izdana pravnomočna sodba.

4. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1. 5. V skladu z določbo prvega odstavka 37. člena ZUS-1 sme sodišče, kadar ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

6. Takšne pomanjkljivosti pa zatrjuje za izpodbijani sklep, s katerim je toženec zavrnil njeno vlogo za uveljavljanje pravice do delnega povračila nadomestila plače za skrajšani delovni čas, tožnica. Navaja, da obrazložitev ne vsebuje konkretnih navedb oziroma argumentacije, zakaj toženec ocenjuje, da ji predpisi Vlade Republike Slovenije v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila izplačanih nadomestil plač zaposlenih, niso omejevali ali onemogočali opravljanja gospodarske dejavnosti. Trdi, da je izpodbijani sklep dejansko neobrazložen in da se ga ne da preizkusiti.

7. Tudi po ugotovitvi sodišča obrazložitev izpodbijanega sklepa ne obsega razložitve tožničinega zahtevka in njenih navedb o dejstvih, ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katero je to oprto, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov in pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), kar po oceni sodišča predstavlja bistveno pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki onemogoča presojo njegove zakonitosti. Zaključek, da tožnici opravljanje gospodarske dejavnosti v obdobju, za katero uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, s predpisi Vlade Republike Slovenije ni bilo omejeno ali onemogočeno, bi moral namreč temeljiti, kot navedeno, na ugotovljenih dejstvih, dokazih in razlogih, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter pravnih razlogov za odločitev (prvi odstavek 214. člena ZUP), v izpodbijanem sklepu pa gre za popolno odsotnost take vsebine v obrazložitvi. Toženec je v izpodbijanem sklepu le pavšalno navedel, da je bilo v postopku „na podlagi vloge, predloženih, posredovanih oziroma po uradni dolžnosti pridobljenih listin oziroma podatkov“ ugotovljeno, „da vlagatelju (tožnici; opomba sodišča) v obdobju, za katero kot delodajalec uveljavlja pravico do delnega povračila nadomestila plače, opravljanje gospodarske dejavnosti ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS“. To pa ne predstavlja ne navedbe ugotovljenega dejanskega stanja, tj., katere dejavnosti je tožnica v kritičnem obdobju opravljala, in tudi ne, kar bi omogočalo sodni preizkus toženčevega zaključka, ugotovitev, da tožnici opravljanje te gospodarske dejavnosti v tem obdobju ni bilo omejeno ali onemogočeno s predpisi Vlade RS, kot je to – glede konkretnih teh predpisov - uveljavljala ter da zato pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena ZIUPGT ni izpolnjen. Opisana bistvena pomanjkljivost izpodbijanega sklepa, ki se torej kaže v odsotnosti dejanske in pravne podlage izreka odločbe, je glede na predstavljeno tudi očitna (prima facie spoznavna) ter se tako za njeno prepoznavo ne zahteva nikakršna podrobnejša analiza.1

8. V okviru opisanega preizkusa izpodbijanega sklepa o tem, ali je upravni spor, ki po vsebini pomeni odločanje o zakonitosti upravnega akta, sploh mogoč, sodišče tako ugotavlja, da glede na navedene bistvene pomanjkljivosti, spoznavne takoj, brez podrobnejše analize, izpodbijani sklep ne more biti predmet presoje zakonitosti in s tem predmet upravnega spora.

9. Sodišče je tako na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa ob smiselni uporabi določb tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponovni postopek.

10. Kadar sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 upravni akt odpravi, ker ima take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme takšno odločitev sprejeti, ne da bi tožbo poslalo v odgovor. Ker je torej sodišče v obravnavanem primeru tožbi ugodilo na podlagi določbe prvega odstavka 37. člena ZUS-1 (zaradi zgoraj opisanih očitnih bistvenih pomanjkljivosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa), tožbe tudi ni poslalo v odgovor tožencu. Po stališču teorije namreč takšna očitno spoznavna bistvena pomanjkljivost upravnega akta izključuje potrebo po kontradiktornosti.2

11. Po določbi četrte alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 odloča o tožbi v primeru, če ima izpodbijani upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, sodnik posameznik.

1 Glej Kmecl, A.: 37. člen, v: Kerševan, E. (ur.): Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem. Lexpera d. o. o. (GV Založba), Ljubljana 2019, str. 251 in nasl. 2 Prav tam.