Jedro

Čeprav odločba o zavrnitvi pravice do varstvenega dodatka zaradi tožničine nepripravljenosti za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju datira še pred tožničino izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe. Posamični upravni akt začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki, zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi odpravilo iz formalnega razloga, ker naj bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ju po vsebini ni presojalo. Pritožbeno sodišče je zato sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo moralo ugotoviti, ali je na strani tožnice podan krivdni razlog za odklonitev pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca, št. ... z dne 19. 1. 2015 in odločbo pristojnega centra za socialno delo št. ... z dne 2. 12. 2014 ter zadevo vrnilo v novo upravno odločanje. Tožencu je naložilo, da za tožnico na račun sodišča povrne 214,19 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, ker naj bi bila tožnica zgolj formalno pozvana k sklenitvi sporazuma o preživljanju, zmotno. Poziv z dne 2. 12. 2014 je tožnica prejela 3. 12. 2014, 5. 12. 2014 pa se je zglasila na centru za socialno delo, kjer je bil narejen tudi zapisnik, iz katerega jasno izhaja njena izjava, da ne želi podati soglasja, da se njeno hčer pozove k sklenitvi sporazuma o preživljanju. Tako ji je bila dana možnost sodelovanja v postopku, poleg tega je bila upoštevana njena volja, kot izhaja iz podpisanega zapisnika. Pri izdaji izpodbijane prvostopenjske odločbe z dne 2. 12. 2014 je prišlo do očitne pisne pomote v datumu izdaje, vendar sodišče predlaganega dokaza, da se zasliši svetovalko, ki je odločbo izdala, ni izvedlo, ker naj bi šlo za informativni dokaz, poleg tega pa to naj ne bi moglo biti predmet dokaznega postopka, ker bi bilo o tem potrebno izdati popravni sklep. Poudarja, da v socialnih sporih velja načelo materialne resnice, s popravnim sklepom pa se lahko popravljajo le napake in pomote v izreku odločbe. Izpodbijana sodba je sama s sabo v nasprotju, saj je sodišče prav s sklicevanjem na načelo materialne resnice upoštevalo tožničine navedbe, podane po koncu prvega naroka. Poleg tega je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP glede tega, da pisna pomota ni predmet dokaznega postopka, saj obrazložitev sodbe temelji na tem, da tožnici ni bila dana možnost izjave. Sodišče bi moralo v skladu z načelom materialne resnice zaslišati svetovalko, tudi sicer pa je bila v zvezi z datumom izdaje odločbe podana zadostna trditvena podlaga. Poudarja, da je bila odločba odpremljena šele 8. 12. 2014, to je po podani izjavi dne 5. 12. 2014. Izpodbijani odločbi sta bili izdani v ponovljenem upravnem odločanju na prvi stopnji prav zato, ker je bilo potrebno pridobiti soglasje za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju. Tožnici je bilo že omogočeno, da se izjavi o tem, ali soglaša, da se njeno hči pozove k sklenitvi dogovora iz 19. člena ZSVarPre, k čimer bi jo moral glede na napotilo v izpodbijani sodbi ponovno pozvati. Ker je pri tožnici podan krivdni razlog, je bila vloga za dodelitev varstvenega dodatka utemeljeno zavrnjena.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično ni mogoč preizkus pravilne uporabe materialnega prava. Zatrjevana kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana, ker je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti.

5. V tej zadevi se spor nanaša na pravico do varstvenega dodatka. Predmet tega socialnega spora je namreč presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 19. 1. 2015 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 2. 12. 2014, da tožnica ni upravičena do varstvenega dodatka. Zavrnilni odločbi sta bili izdani zaradi tožničine nepripravljenosti za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju.

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano ugoditveno sodbo odločbi neutemeljeno odpravilo iz formalnih razlogov. Zmotno je namreč zaključilo, da naj bi bilo v predsodnem upravnem postopku kršeno načelo zaslišanja stranke, ker je štelo, da je prvostopenjska zavrnilna upravna odločba z dne 2. 12. 2014 bila izdana, še preden je tožnica 5. 12. 2014 podpisala izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju.

7. Odločba je strogo formalen upravni akt. Pisna odločba po 3. odstavku 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Ur. l. RS, št. 24/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami) obsega uvod, izrek, obrazložitev, pravni pouk in podpis pristojne osebe. Vsaka odločba mora imeti na podlagi 164. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 20/2005 s spremembami) med drugim tudi številko in datum. Potrebna sta zlasti zaradi individualizacije upravnih odločb. Tako sta številka in datum odločbe obvezni sestavini pritožbe (2. odstavek 238. člena ZUP). Vendar posamični upravni akt skladno s sodno prakso,(1) podprto tudi s pravno teorijo,(2) začne pravno učinkovati šele z dnem vročitve stranki. Zato se odločba šteje za izdano šele z njeno vročitvijo stranki. Do vročitve odločba namreč nima za stranko niti pravnih niti dejanskih učinkov, nanjo pa ni vezan niti organ, ki jo je izdal. Rok za vložitev pritožbe iz 235. člen ZUP teče od vročitve odločbe dalje. Na potek tega roka pa so vezani dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločbe.(3)

8. V okoliščinah konkretnega primera, ko torej odločba datira z dne 2. 12. 2014, tožnica pa je izjavo, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hčer k sklenitvi dogovora o preživljanju, podala 5. 12. 2014, zato ni odločilen datum 2. 12. 2014, kot je naveden na prvostopenjski zavrnilni upravni odločbi.

9. O pravici do varstvenega dodatka center za socialno delo odloča po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/10 s spremembami). Po 1. odstavku 37. a člena ZUPJS se odločba, s katero se odloči o pravici po tem zakonu, vroča z dostavo v hišni predalčnik. Šteje se, da je vročitev opravljena 21. dan od dneva odpreme. Dan odpreme se na odločbi označi. Kot utemeljeno opozarja pritožba, je bila odločba datirana z 2. 12. 2014, odpremljena 8. 12. 2014, to pa je po tem, ko je tožnica 5. 12. 2014 na poziv toženca z dne 2. 12. 2014 na zapisnik izrecno izjavila, da ne želi podati soglasja, da center za socialno delo povabi njeno hči k sklenitvi dogovora o preživljanju. Po stališču pritožbenega sodišča je glede na predhodno navedeno, bistvenega pomena, da je bila ta odločba odpremljena 8. 12. 2014 in posledično tudi vročena tožnici šele po pridobitvi njene izjave 5. 12. 2014. To pa pomeni, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP, po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, ni bilo kršeno. Zgolj zato, ker je na odločbi naveden datum 2. 12. 2014, v okoliščinah tega primera odločba še ni nepravilna in nezakonita. Datum, naveden na odločbi, namreč ni vplival na pravilnost in zakonitost same odločitve. Datum odločbe lahko toženec sicer kadarkoli popravi po 223. členu ZUP. Dokončen, pravnomočen in izvršljiv res postane samo izrek odločbe, kar pa ne pomeni, da s popravnim sklepom ni mogoče popraviti očitne pisne pomote v drugih delih odločbe.

10. Ker je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi odpravilo že iz formalnega razloga, ker naj bi prišlo do kršitve načela zaslišanja stranke, ju po vsebini sploh ni presojalo. Da bodo lahko odpravljene ugotovljene pomanjkljivosti, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo na temelju 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo v zadevi vsebinsko odločati. Ugotoviti bo moralo, ali je v obravnavani zadevi glede na izjavo, ki jo je tožnica pri centru za socialno delo dala 5. 12. 2014, na strani tožnice podan krivdni razlog za odklonitev pravice do varstvenega dodatka iz 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010) s spremembami). Šele nato bo mogoče presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Pritožba v zvezi s t. i. informativnim dokazom pravilno opozarja, da v socialnih sporih velja načelo materialne resnice. Po 61. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. Poleg tega sodišče skladno z načelom preiskovalnosti iz 62. člena ZDSS-1 pod določenimi pogoji dokaze lahko izvaja celo po uradni dolžnosti. Stališče sodišča prve stopnje, ki je toženčev dokazani predlog zavrnilo tudi za to, ker naj bi šlo za informativni dokaz, zato ni sprejemljivo.

11. Pritožbeno sodišče je ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji in odločitev o njih pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo o stroških postopka odločalo na podlagi uspeha v sporu (154. člen ZPP), upoštevaje tudi, da je bila tožnici za zastopanje na prvi stopnji dodeljena brezplačna pravna pomoč.

(1) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 353/2005 z dne 25. 9. 2008, sodba Upravnega sodišča RS, št. III U 225/2013 z dne 4. 10. 2014. (2)

Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, str. 227. (3) 224. in 225. člen ZUP.