Jedro

V obravnavanem primeru je Komisija razveljavila odločbo o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, ker do prevedbe v uradniški naziv, kot delavec zaposlen na strokovno tehničnem delovnem mestu, ni bil upravičen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade RS (v nadaljevanju: Komisija za pritožbe) na podlagi 1. odstavka 76. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 32/06-uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ugodila predlogu inšpektorice za sistem javnih uslužbencev z dne 27. 10. 2006 in za tožnika razveljavila odločbo o prevedbi Arhiva Republike Slovenije št. 017-7/03 JFo z dne 28. 11. 2003 v uradniški naziv svetovalec II. V obrazložitvi navaja, da je inšpektorica za sistem javnih uslužbencev za tožnika vložila predlog za razveljavitev odločbe o prevedbi, v katerem navaja, da je tožnik dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno-tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, zato do prevedbe v uradniški naziv svetovalec II ni upravičen, na podlagi česar je inšpektorica Komisiji za pritožbe predlagala, da razveljavi navedeno odločbo o prevedbi. Senat komisije za pritožbe je na podlagi vpogleda v predloženo dokumentacijo ugotovil, da je predlog inšpektorice utemeljen: iz odločbe št. 011-2/98 JFo z dne 28. 8. 1998 izhaja, da je bil imenovani javni uslužbenec razporejen na delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo pod zap. št. 23. Iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Arhiva Republike Slovenije št. 011-2/98 z dne 15. 6. 1998 je razvidno, da je navedeno delovno mesto strokovno-tehnično delovno mesto (strokovno tehnični delavec), zato imenovani javni uslužbenec ni upravičen do prevedbe, saj je bil tako dejansko prekršen 1. odstavek 194. člena ZJU, po katerem so se nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v državnih organih, upravah lokalnih skupnosti in pravosodnih organih prevedli v nove uradniške nazive glede na izhodiščni količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, niso pa se prevajali strokovno tehnični delavci. Zato je na podlagi navedenega Komisija za pritožbe odločila v skladu s 74. členom ZJU, po katerem se pogodba o zaposlitvi razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena, oziroma če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja, čeprav bi moral biti izveden. Pogodba se razveljavi s sklepom, pod navedenimi pogoji pa se razveljavi tudi odločba o imenovanju v naziv, pri čemer odločba o imenovanju v naziv pomeni tudi odločbo o prevedbi.

Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je njegovo pritožbo zavrnil kot neutemeljeno in hkrati odločil, da pritožnikovemu predlogu za zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa do odločitve o pritožbi ne ugodi. V svoji obrazložitvi je povzel pritožbene razloge, ki jih je uveljavljal pritožnik, zlasti da dela arhivista za arhivsko gradivo v Arhivu Republike Slovenije ne gre enačiti z deli arhivista v drugih organih javne uprave, kjer pomeni arhiviranje dejansko strokovno-tehnično in administrativno delo, (pri)tožnik pa je opravljal zahtevna strokovna dela, kot so valorizacija, zbiranje, analitična obdelava, izdelava in objava pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva, izbor in predstavitve gradiva za raziskave, študijske, kulturno-posvetne in druge namene, raziskovalno delo s področja arhivistike in zgodovine z objavljanjem arhivskega gradiva in drugih publikacij, evidentiranje, strokovna obdelava in izdelava pripomočkov za raziskave arhivskega gradiva, ki je v tujini in podobno, zaradi česar je treba njegov takratni status enačiti s statusom upravnega delavca. Poleg tega je arhivist za arhivsko gradivo nosilni poklic v Arhivu Republike Slovenije. Ob sklicevanju na odgovor Ministrstva za notranje zadeve z dne 17. 11. 2003 izpostavlja, da je treba izhajati iz vsebine dela na delovnem mestu in iz dejstva, ali se pri opravljanju arhivskih strokovnih nalog zahteva tudi poznavanje javnih nalog upravnih in pravosodnih organov, kar je bilo upoštevano pri izdaji odločbe o prevedbi, glede izdaje katere je bilo ugotovljeno, da njegovo delo po vsebini pomeni uradniško delo. Glede na navedeno zanj ni uporabljiva določba 63. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 85/03 in nadaljnji, v nadaljevanju Uredba). Dejstvo, da je začela sistemizacija v Arhivu Republike Slovenije veljati naknadno šele septembra 2004, po mnenju (pri)tožnika ne bi smelo vplivati na razporeditev, ker je Arhiv Republike Slovenije že v letu 2003 podal predlog za spremembo sistemizacije. Zato v pritožbi meni, da je bila odločba o prevedbi izdana zakonito in za njeno razveljavitev ne obstaja nobeden izmed razlogov iz 1. odstavka 74. člena ZJU. Nadalje navaja, da je delovno razmerje v Arhivu Republike Slovenije sklenil dne 2. 7. 1990 in je bil z odločbo z dne 28. 2. 1992 razporejen na delovno mesto samostojni strokovni referent-arhivist za arhivsko gradivo. Meni, da bi bilo njegovo delo težko umestiti med spremljajočo dejavnost, to je med delovna mesta, s katerimi se zagotavljajo splošni, tehnični in drugi pogoji za delo, kot prava neuka stranka pa ni bil seznanjen z razlikami med upravnimi in strokovno-tehničnimi delavci, zato ni uporabil pravnega sredstva. Dodaja, da je kljub enakim vsebinam dela in pogojem za zasedbo delovnega mesta arhivist za arhivsko gradivo-višji svetovalec opravljal delo kot upravni delavec v smislu 2. odstavka 14. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO), arhivist za arhivsko gradivo-višji strokovni sodelavec I pa je delo opravljal kot strokovno tehnični delavec. Dodaja, da se za delovno mesto, ki ga je zasedal po prevedbi, zahtevajo enaki pogoji za zasedbo delovnega mesta, kot pred njo, prav tako je enaka vsebina dela in količnik. Meni, da je odločba o prevedbi konstitutivne narave, zato je po njegovem mnenju sporna oblika upravnega akta po določbi 74. člena ZJU. Ob sklicevanju na mnenja teorije in določila ZUP, po kateri je sklep posebna vrsta pravnega akta, s katerim se odloča o vprašanjih, ki zadevajo upravni postopek in o vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo upravnega postopka, navaja, da se o njih ne odloča z odločbo. Dodaja, da ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke, saj ni imel možnosti izjaviti se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Kot pravni unikum označuje ureditev pritožbe zoper izpodbijani sklep, o kateri odloča organ, ki je izdal izpodbijani sklep, zaradi česar dvomi v ustavnost zakona. Nadalje navaja, da v postopku ni bilo dokazano, da katerega koli izmed pogojev za zasedbo delovnega mesta ne izpolnjuje, zato meni, da niso podani pogoji za razveljavitev odločbe o prevedbi, ki so navedeni v 74. členu ZJU. Opozarja tudi na neusklajenost 182. in 76. člena ZJU. Drugostopenjski organ v zvezi s pritožbenimi navedbami v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da je bil tožnik z odločbo z dne 28. 8. 1998 razporejen na delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, pod zap. št. 23 Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Arhiva Republike Slovenije št. 011-2/98 z dne 15. 6. 1998, iz katerega je razvidno, da je navedeno delovno mesto strokovno-tehnično delovno mesto (strokovno-tehnični delavec), zato (pri)tožnik ni upravičen do prevedbe, s katero je bil tako dejansko prekršen 1. odstavek 194. člena ZJU, po katerem do prevedbe niso upravičeni strokovno tehnični delavci. Odločba o prevedbi pomeni odločbo o imenovanju v naziv, saj je javni uslužbenec z njo pridobil nov naziv v skladu z veljavnimi predpisi, (pri)tožnik pa kot strokovno tehnični delavec ni bil upravičen do prevedbe. Naziv bi lahko pridobil le z imenovanjem v naziv po predhodno opravljenem javnem natečaju v skladu s 3. odstavkom 84. člena ZJU oziroma po 2. odstavku 63. člena Uredbe, če bi predstojnik pred sprejemom nove sistemizacije v skladu z ZJU ugotovil, da so dela pritožnika vendarle uradniška. Ob upoštevanju 74. člena ZJU kot nerazumljive označuje pritožbene navedbe glede spornosti oblike upravnega akta. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ni bilo upoštevano načelo zaslišanja stranke, ker da se (pri)tožnik ni imel možnosti izjaviti o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, pa drugostopni organ ugotavlja, da 74., 76. in 77. člen ZJU kot pravna podlaga za razveljavitev individualnih aktov ne predvidevajo zaslišanja stranke. V zvezi z pravno ureditvijo pritožbe zoper izpodbijani sklep, ki da je pravni unikum, saj o pritožbi odloča organ, ki je izdal izpodbijani sklep, kar bi lahko bilo predmet ustavne pobude za presojo ustavnosti zakona, pa drugostopni organ pojasnjuje, da to ni v njegovi pristojnosti, kot tudi ne ocenjevanje medsebojne usklajenosti 182. in 76. člena ZJU. Drugostopenjski organ tudi ugotavlja, da 4. odstavek 24. člena ZJU sicer določa, da lahko pritožbeni organ na predlog javnega uslužbenca zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, če oceni, da bi lahko z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice, vendar jih v konkretnem primeru pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami ni izkazal in glede na to, da je bilo hkrati meritorno odločeno o pritožbi zoper izpodbijani sklep, meni, da bi bilo zadržanje izvršitve le-tega brezpredmetno.

V tožbi tožnik uveljavlja tožbene razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje tožencu oziroma podrejeno, da po opravljeni ustni obravnavi izpodbijani sklep odpravi ter predlog inšpektorice za sistem javnih uslužbencev zavrne. Po mnenju tožnika je zmotno stališče tožene stranke, da tožnik kot strokovno tehnični delavec ni bil upravičen do prevedbe, pri čemer izpostavlja 7. alineo 1. odstavka 194. člena ZJU, na podlagi katere se nazivi s količnikom od 3,31 do 3,60 prevedejo v naziv svetovalec II, tožnik pa je na dan 28. 6. 2003 dosegel naziv višji strokovni sodelavec I z izhodiščnim količnikom 3,60. Po mnenju tožnika ni nobene objektivne in upravičene podlage za razlikovanje med delavci, ki so pred uveljavitvijo ZJU imeli status uradnikov, in delavci, ki so opravljali iste naloge z istimi pogoji dela in imeli status strokovno tehničnih delavcev, po uveljavitvi ZJU pa delo nadaljevali kot uradniki. Tožnik se v zvezi s stališči inšpektorice za sistem javnih uslužbencev in tožene stranke, glede pravne podlage za ureditev imenovanja v naziv delavca, ki je pred uveljavitvijo opravljal strokovna tehnična dela, sklicuje na razloge, ki jih je uveljavljal v pritožbi. Pri tem izpostavlja razlago Urada za organizacijo in razvoj uprave z dne 17. 11. 2003. Zato meni, da je bila s tega vidika odločitev delodajalca, ki je ureditev v 194. členu ZJU smiselno uporabil tudi za razmerje tožnika, pravilna. Tudi inšpektorica za sistem javnih uslužbencev je v predlogu z dne 27. 10. 2006 zavzela stališča, da je prevedba strokovno tehničnega delovnega mesta v uradniško možna, kar posredno izhaja tudi iz dopisa MJU, Direktorata za organizacijo in kadre z dne 17. 10. 2006, kot tudi iz obrazložitve tožene stranke. Po mnenju tožnika je bila določba 74. člena ZJU kot pravna podlaga za razveljavitev odločbe o prevedbi napačno uporabljena, na kar je tožnik opozoril v pritožbi, vendar meni, da se tožena stranka do teh pritožbenih navedb ni opredelila. Zato jih tožnik v tožbi ponavlja in navaja, da iz stališča Urada za organizacijo in razvoj uprave (dopis z dne 17. 11. 2003), iz stališča dr. Grege Viranta v članku Delovna razmerja v javni upravi (Podjetje in delo 6-7/2003/XXIX, stran 1396) in iz stališča dr. Kraševca v članku Postopek po ZJU in drugih predpisih (Podjetje in delo 6-7/2003/XXIX, stran 1246) izhaja, da je odločba o prevedbi v naziv upravni akt. Kdaj se šteje, da gre za upravno zadevo, opredeljuje določba 1. odstavka 2. člena ZUP. Upravna zadeva je po definiciji realno razmerje, na katerega se v upravnem postopku aplicirajo pravila abstraktnega prava in ga preoblikujejo v konkretno pravno razmerje. Vsebina tega konkretnega pravnega razmerja pa so pravice, obveznosti in pravne koristi. Po tej razlagi je prevedba naziva upravna zadeva, torej odločanje o pravici, obveznosti in pravni koristi, zato je nerazumljiva in sporna ureditev v 1. odstavku 74. člena ZJU, na podlagi katere se o razveljavitvi pogodb o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv odloča s sklepom, saj je le-ta posebna vrsta pravnega akta, s katerim se glede na procesna pravila ZUP odloča o vprašanjih, ki se tičejo upravnega postopka in o vprašanjih, ki se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo upravnega postopka in se o njih ne odloča z odločbo. Odločba o prevedbi v naziv pa je po stališču dr. Grege Viranta konstitutivna odločba, torej odločba, ki ustvarja oziroma oblikuje novo pravno razmerje. S takšno odločbo se ustanavlja novo pravno razmerje, ki še ni obstajalo, oziroma spreminja ali ukinja obstoječa pravna razmerja, pravice oziroma obveznosti (tako Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor). S sklepom, s katerim se razveljavlja odločba o prevedbi o naziv, se torej ne odloča o postranskih vprašanjih, pač pa o pravicah pritožnika. Iz tega razloga je sporna oblika upravnega akta, s katero se odloča v postopku ugotovljenih nezakonitostih po določbi 74. člena ZJU (predlagatelj zakona je, kot izhaja iz obrazložitve predloga ZJU, prva obravnava, EPA 185, Poročevalec DZ 321/01 predvidel odločbo in ne sklep). Z odločbo, ki se z izpodbijanim sklepom razveljavlja, se je torej vzpostavilo novo pravo razmerje, ki po mnenju pritožnika ne more biti predmet presoje zakonitosti v kontekstu določbe 194. člena ZJU, saj se je ob izdaji le-te in sledeč njeni pravni naravi lahko upoštevalo le novo sprejeto sistemizacijo, po kateri se je za zasedbo delovnega mesta svetovalec II zahtevalo izpolnjevanje pogojev, ki v postopku niso sporni, sama umestitev v naziv pa je sledila pojasnilu ministra Viranta. Odločba o prevedbi v naziv, izdana na podlagi 194. člena ZJU, po mnenju tožnika nima značaja pogodbe o zaposlitvi, saj se z uveljavitvijo ZJU med delodajalcem in tožnikom ni vzpostavilo novo delovno razmerje, pač pa se je obstoječe zgolj ohranilo, prav tako nima značaja odločbe o imenovanju v naziv v smislu 84. člena ZJU. Iz obrazložitve predloga ZJU ne izhaja, da bi zakonodajalec z odločbo o prevedbi naziva želel poseči v že pridobljene pravice javnega uslužbenca in njegov pravni položaj. Tudi iz tega razloga je za tožnika odločitev tožene stranke neutemeljena. Tožnik z delodajalcem ni sklepal pogodbe o zaposlitvi za novo delovno mesto, zato pogoj iz drugega dela določbe 1. odstavka 74. člena ZJU v konkretnem primeru ne more biti razlog za razveljavitev pogodbe. V postopku ni bilo dokazano, da katerega koli izmed pogojev za zasedbo tega delovnega mesta tožnik ne izpolnjuje. Nadalje ZJU razveljavitve odločbe o prevedbi izdane na podlagi 194. člena ZJU izrecno ne predvideva. Tudi če bi se sledilo stališču tožene stranke, da je odločba o prevedbi izdana na podlagi 194. člena ZJU, pa v konkretnem primeru niso bile ugotovljene pravno relevantne okoliščine, ki narekujejo razveljavitev odločbe o imenovanju v naziv. Zato je v tem delu dejansko stanje glede odločilnih okoliščin ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo posledično na napačno uporabo materialnega predpisa. Procesna pravila v postopku odločanja o pravicah in obveznostih po ZJU so določena v primeru, ko se o le-teh odloča z upravno odločbo. Zoper odločbo je dovoljena pritožba v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, če ta zakon ne določa drugače; zoper dokončno odločbo je dovoljen upravni spor. Odprto ostaja vprašanje uporabe pravnega sredstva v primerih, ko se o pravicah oziroma obveznostih po tem zakonu odloča s sklepom, kot v primeru po 74. členu ZJU. Nejasne in nedefinirane zakonske določbe pa lahko vodijo v arbitrarnost upravnega organa, pristojnega za odločanje o pravici in obveznosti. Tožnik še dodaja, da je sledil pouku v pravnem sredstvu tožene stranke, čeprav ocenjuje, da je nepravilen, ker ne upošteva nove ureditve upravnega spora v 5. členu ZUS-1. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri obrazložitvi izpodbijanih sklepov prve in druge stopnje. Izpostavlja, da je bil tožnik pred prevedbo razporejen na delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo pod zap. št. 23, kot je razvidno iz odločbe z dne 28. 8. 1998. Navedeno delovno mesto je bilo strokovno tehnično delovno mesto (strokovno tehnični delavec, kot izhaja iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Arhiva Republike Slovenije z dne 11. 6. 2003), kot tudi iz Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest Arhiva Republike Slovenije z dne 15. 6. 1998. Po določilih 1. in 2. odstavka 84. člena ZJU uradniki izvršujejo javne naloge v nazivu, naziv pa se pridobi z imenovanjem po izbiri uradnika na javnem natečaju ali z napredovanjem v višji naziv. Iz 1. odstavka 194. člena ZJU izhaja, da so se prevajali le nazivi višjih upravnih delavcev in upravnih delavcev v nove uradniške nazive, glede na izhodiščni količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, ki ga je posameznik zasedal ob začetku uporabe ZJU, niso pa se prevajali strokovno tehnični delavci. Tožnik torej ni bil upravičen do prevedbe, saj je bil strokovno tehnični delavec, zato bi lahko pridobil uradniški naziv le z imenovanjem v naziv po predhodno opravljenem javnem natečaju v skladu z 2. odstavkom 84. člena ZJU oziroma 2. odstavku 63. člena Uredbe, v primeru, če bi predstojnik pred sprejemom nove sistemizacije v skladu z ZJU ugotovil, da so dela, ki jih je do razporeditve tožnik opravljal kot strokovno tehnični delavec, lahko opravljajo le na uradniškem delovnem mestu. V konkretnem primeru pa delodajalec ni izvedel niti javnega natečaja, niti ni izdal odločbe po imenovanju v najnižji naziv po 2. odstavku 63. člena Uredbe. Ker ni bilo opravljenega javnega natečaja, tožnik pa ni bil upravičen do prevedbe, je bilo potrebno v skladu s 74. členom ZJU razveljaviti navedeno odločbo o prevedbi, saj se na podlagi 74. člena ZJU razveljavi pogodba o zaposlitvi s sklepom, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena, oziroma, če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja. Iz navedenega izhaja, da je pravilno stališče tožene stranke, da tožnik kot strokovno tehnični delavec ni bil upravičen do prevedbe. Tožnikovo sklicevanje na mnenje Urada za organizacijo in razvoja uprave pri MNZ z dne 17. 11. 2003 ne spremeni dejstva, da je bila odločba o prevedbi nezakonito izdana, in da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita. Iz citiranega mnenja pa ni razvidno, da bi bili po mnenju Ministrstva za javno upravo arhivarji uradniki, pač pa le, da je treba v vsakem posameznem primeru preučiti vsebino nalog in oceniti, ali gre za uradniško ali strokovno tehnično delovno mesto. Ta ocena pa je bila v pristojnosti tedanjega direktorja Arhiva RS. Tožena stranka poudarja, da je odločbo o prevedbi zakonito razveljavila na podlagi 74. člena ZJU, po katerem se pogodba o zaposlitvi razveljavi s sklepom, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila pogodba sklenjena, oziroma če pred sklenitvijo pogodbe ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja, čeprav bi moral biti izveden. Tožena stranka je že v sklepu z dne 11. 1. 2007 pojasnila, da odločba o prevedbi pomeni odločbo o imenovanju v naziv, saj z njo javni uslužbenec pridobi nov naziv v skladu z veljavnimi predpisi, zato ni res, da se tožena stranka do tega ne bi opredelila, pri čemer vztraja, da so še vedno nerazumljive tožnikove navedbe o spornosti oblike upravnega akta na 3. in 4. strani tožbe. Prav tako ne drži tožnikova navedba, da tožena stranka ni ugotavljala, ali je za razveljavitev izpolnjen dejanski stan iz 1. odstavka 74. člena ZJU, saj je iz sklepov prve in druge stopnje razvidno, da je tožena stranka ugotovila relevantne okoliščine in tudi, da je predlog inšpektorice na zakonu utemeljen in je zakonito na podlagi 74. člena ZJU izdala oba sporna sklepa, iz katerih izhajajo pravilno ugotovljene relevantne okoliščine. Zato ne drži tožbena navedba, da bi bila obrazložitev sklepa z dne 11. 1. 2007 nepopolna in v nasprotju z 2. odstavkom 254. člena ZUP. Poudarja, da določbe 74., 76. in 77. člena ZJU ne predvidevajo zaslišanja stranke. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je ZJU v delu, ki zadeva izdajanje aktov v obliki sklepov v postopkih odločanja o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, nejasen in dopušča možnosti različne razlage, posledično pa arbitrarnost pri odločanju in spoštovanju procesnih pravil, tožena stranka poudarja, da ni pristojna presojati o navedenih vprašanjih. Glede na ugotovljene relevantne okoliščine zaslišanje tožnika ne bi prispevalo nič relevantnega k odločanju o zadevi, tožniku pa je bilo omogočeno sodelovanje v postopku s pritožbo, v kateri je lahko navedel vse, kar je bilo po njegovem mnenju pomembno za odločitev v zadevi. Nadalje vztraja pri svojem mnenju, da je bilo zadržanje izvršitve prvostopnega sklepa v konkretnem primeru brezpredmetno, ker je hkrati meritorno odločila o pritožbi zoper navedeni sklep, tožnik pa v pritožbi ni izkazal težko popravljivih posledic, kar je dodaten razlog, da tožena stranka ni ugodila predlogu za zadržanje izvršitve prvostopnega sklepa upoštevaje 4. odstavek 24. člena ZJU, po katerem lahko pritožbeni organ na predlog javnega uslužbenca zadrži izvršitev odločitve o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, če oceni, da bi lahko z izvrševanjem nastale težko popravljive posledice, tako da ni nobenega na zakonu utemeljenega razloga niti, da bi se odložila izvršitev izpodbijanega sklepa v upravnem sporu. V zvezi s trditvijo, da je ureditev pritožbe zoper izpodbijani sklep pravni unikum, ker o pritožbi odloča organ, ki je izdal izpodbijani sklep, kar bi lahko bilo predmet ustavne pobude za presojo ustavnosti zakona, tožena stranka izpostavlja, da nima pristojnosti presojati ustavnosti zakonov, kot tudi ne ocenjevati medsebojne skladnosti 182. in 76. člena ZJU. V zvezi s pravnim poukom poudarja, da ga je dopolnila in da tožnik ne pojasni, v čem tožena stranka ni upoštevala nove ureditve v 5. členu ZUS-1, saj navedeno za tožnika ni imelo nikakršnih posledic ob dejstvu, da je vložil tožbo v upravnem sporu, do česar pa ima glede na ZUS-1 pravico tako, kot je bil o tem poučen v pravnem pouku. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik posebnega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki mu je bil vročen 26. 4. 2007, ni podal. Sodišče se je s sklepom št. U 525/2007 z dne 13. 2. 2009 v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno in jo je odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, ki je sprožilo spor o pristojnosti, o katerem je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. VIII R 20/2010 z dne 2. 11. 2010. Sklenilo je, da je za odločanje v zadevi stvarno pristojno Upravno sodišče RS ob upoštevanju 5. in 6. odstavka 24. člena ZJU, saj je za določitev stvarne pristojnosti sodišča potrebno upoštevati ne le poimenovanje dokončne odločitve v postopku pri delodajalcu, temveč tudi vsebino pravic in obveznosti, na katere se odločitev nanaša, torej ali gre za odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma, ali gre za odločitev, ki ima značaj upravnega akta (upravne odločbe). Da bi bilo za določitev stvarne pristojnosti sodišča odločilno zgolj poimenovanje akta, s katerim je odločeno o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca oziroma uradnika, ne izhaja niti iz odločitev v zadevah Up 199/2008 in Pdp 983/2005, na katere se je sklicevalo Upravno sodišče v sklepu, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni sklep, s katerim je na predlog inšpektorice za sistem javnih uslužbencev Komisija razveljavila odločbo št. 017-7/03 JFo z dne 28. 11. 2003 o prevedbi tožnika, ki je dne 28. 6. 2003 zasedal strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo. Tako je zasedal strokovno tehnično delovno mesto, zato do prevedbe v uradniški naziv svetovalec II ni bil upravičen. Svojo odločitev je oprla na določilo 1. odstavka 76. člena ZJU. Po tej določbi odloči o razveljavitvi odločbe o imenovanju v naziv iz 2. odstavka 74. člena ZJU komisija na lastno pobudo oziroma na predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, računskega sodišča ali inšpektorja. Iz citirane določbe izhaja, da tožnik nima opore v zakonu za tožbeni očitek, ki ga je predhodno uveljavljal že v pritožbi, češ da inšpektorica za sistem javnih uslužbencev naj ne bi imela predlagalne pravice in dolžnosti v zvezi z razveljavitvijo individualnih aktov iz 74. in 75.člena ZJU, temveč zgolj pristojnost predlagati predstojniku organa ukrepe, ki so potrebni za odpravo nepravilnosti v smislu 1. odstavka 182. člena ZJU.

V zvezi s tožbenim očitkom glede pooblastila inšpektorja po določbi 1. odstavka 76. člena ZJU, češ da lahko predlaga razveljavitev aktov o imenovanju le, če gre za kršitev določbe 74. člena ZJU, v konkretnem primeru pa gre za neusklajenost aktov o sistemizaciji, ki je ponovljen pritožbeni ugovor, je nanj pravilno odgovorila že tožena stranka. Inšpektor za javne uslužbence, ki izvaja nadzor nad izvrševanjem tega zakona, ima na podlagi 1. odstavka 76. člena ZJU pristojnost, da toženi stranki predlaga ukrepe za odpravo nepravilnosti, kar je v konkretnem primeru inšpektorica za sistem javnih uslužbencev pravilno tudi storila. Glede na to, da je navedena odločba, ki jo je tožniku izdal direktor Arhiva Republike Slovenije o prevedbi z dne 28. 11. 2003, ki je individualni akt, nezakonita in da tožena stranka na podlagi 1. in 2. odstavka 74. člena ZJU lahko razveljavi le individualne akte, če so v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, pri čemer med strankama niti ni sporno, da je bilo za tožnika z razveljavljeno odločbo z dne 28. 11. 2003 odločeno o prevedbi v uradniški naziv svetovalec II, čeprav je predhodno tožnik zasedel strokovno tehnično delovno mesto višji strokovni sodelavec I-arhivist za arhivsko gradivo, tako tudi po presoji sodišča do prevedbe ni bil upravičen.

Sodišče po navedenem zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava kot neutemeljen in ugotavlja, da lahko upoštevaje določilo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 sledi utemeljitvi izpodbijanega prvostopnega akta, kot tudi utemeljitvi tožene stranke, ki je zavrnila pritožbo tožnika zoper sporni prvostopni akt, glede na navedena, med strankama nesporna dejstva o pravnih relevantnih okoliščinah konkretnega primera.

Tožnik v tožbi sicer uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar v zvezi s tem nič konkretnega ne navaja niti ne predlaga za to kakšnih dokazov. Takšna trditev pa je preveč posplošena, da bi jo sodišče po vsebini sploh lahko obravnavalo. Kolikor pa se tožnik v tožbi, enako kot pred tem v pritožbi, sklicuje na dopis Urada za organizacijo in razvoj uprave pri MNZ z dne 17. 11. 2003, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da iz njega ne izhaja mnenje, da so arhivarji uradniki, pač pa le, da je treba v vsakem posameznem primeru preučiti vsebino nalog in oceniti, ali gre za uradniško ali strokovno tehnično delovno mesto. Vendar pa tožnik kot strokovno tehnični delavec ni bil upravičen do prevedbe na podlagi 1. odstavka 194. člena ZJU, zato je bila odločba o prevedbi za tožnika izdana nezakonito. Sodišče nadalje ugotavlja, da iz izpodbijanih sklepov prve in druge stopnje ne izhaja nezakonitost odločitev, na katero bi moralo sodišče paziti po uradni dolžnosti. Tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do vseh pritožbenih navedb, pa je nekonkretiziran in presplošen, saj tožnik ne navaja, do katerega izmed pritožbenih ugovorov se tožena stranka naj ne bi opredelila. Kljub temu pa, da gre za posplošen tožbeni ugovor, je sodišče ta ugovor v konkretnem primeru vzelo v presojo in ugotovilo, da je tožena stranka v svoji obrazložitvi konkretno odgovorila na vse ugovore tožnika v pritožbi zoper navedeni prvostopni sklep. Dodatno mu sodišče pojasnjuje tudi, da gre v konkretnem primeru za odpravo nezakonitosti, ki so nastale pri izdaji individualnih aktov, v skladu z določili 77. člena ZJU.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, in da je tako prvostopni izpodbijani akt, kot tudi drugostopni akt tožene stranke pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Zavrnitev tožbe obsega tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka v višini plačane sodne takse (4. odstavek 25. člena ZUS-1).