Jedro

Davčni organ je v skladu z določbo 40. člena ZDavP v enoletnem prekluzivnem roku skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD oz. 2. odstavkom 425. člena ZGD-1, ob upoštevanju njegovega podaljšanja po sklepu Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00, pravočasno začel postopek prisilne izterjave z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja. Ker pa je tožnica davčni dolg v celoti poravnala, je davčni organ s sklepom postopek prisilne izterjave ustavil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ v točki 1. izreka tožnici kot pravni naslednici in družbenici izbrisane družbe A. d.o.o. ugotovil na dan 23. 6. 2003 davčni dolg v višini 8.049,08 EUR, ki je bil na podlagi sklepa o davčni izvršbi št. 47500-28/02-35-03-93/80 z dne 24. 7. 2003 v celoti poplačan. V točki 2. izreka izpodbijanega sklepa je davčni organ navedel, da se postopek davčne izvršbe ne začne. V obrazložitvi je prvostopni organ navedel kot podlago določbo 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, Uradni list RS, št. 54/99 in 110/99, v nadaljevanju ZFPPod v povezavi z določbo 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94, 82/94, 20/98, 32/98, 37/98, 84/ 98, 6/99, 54/99, 36/00, 45/01, 59/01 in 93/02, v nadaljevanju ZGD). V nadaljevanju navaja 27. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 31/07) ter odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-117/07-19 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07 z dne 2. 7. 2007), s katerim je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da sta določbi 1. in 3. člena ZFPPod-B v neskladju z Ustavo RS ter da se določbi 2. in 4. člena ZFPPod-B razveljavita. V 6. točki izreka navedene odločbe je Ustavno sodišče RS odločilo, da se sodni in upravni postopki začeti zoper družbenike izbrisanih družb pred uveljavitvijo ZFPPod-B nadaljujejo in končajo po določbah ZFPPod (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02 – odl.US). Iz sklepa o izbrisu družbe A. d.o.o., ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 38 z dne 29. 4. 2002 izhaja, da je bila B.B. soustanoviteljica oz. družbenica izbrisane družbe. Z obvestilom št. 47500-28/02-12-03-93/73 z dne 6. 6. 2003 pozvana, da v 3 dneh od vročitve obvestila plača zapadle neplačane davke izbrisane družbe in opozorjena, da bo sicer davčni organ zoper njo začel postopek prisilne izterjave. Tožnica kljub prejetem obvestilu davka ni plačala, zato se je zoper njo, v skladu z določbo 40. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP) začel postopek prisilne izterjave z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja št. 47500-28/02-35-03-93/80 z dne 24. 7. 2003. Po prejemu sklepa o prisilni izterjavi se je družbenica B.B. z C.C., drugo družbenico, zglasila na Davčnem uradu Brežice, zaradi preveritve dolga izbrisane družbe, o čemer je bil sestavljen zapisnik iz katerega izhaja, da družbenici ne oporekata izvršilnim naslovom in izjavljata, da bi dolg že prej poravnali, če bi zanj vedeli. Zoper naveden sklep je nato tožnica vložila pritožbo. V času reševanja pritožbe je davčni organ na podlagi podatkov iz knjigovodskih evidenc ugotovil, da je tožnica dne 12. 9. 2003 dolg po sklepu št. 47500-28/02-35-03-93/80 z dne 24. 7. 2003 v celoti poravnala, zato je postopek prisilne izterjave s sklepom št. 47500-28/02-45-03-93/80 z dne 22. 9. 2003 ustavil. Drugostopni organ je z odločbo št. 471-558/03 z dne 30. 9. 2004 pritožbi ugodil. V ponovnem postopku je v skladu z napotki drugostopnega organa prvostopni organ preverjal absolutno zastaranje pravice do izterjave dolga in ugotovil, da do zastaranja pravice do prisilne izterjave ni prišlo, ker je dolžnica dolg poravnala dne 12. 9. 2003, absolutno zastaranje pravice do prisilne izterjave pa bi nastopilo šele z dnem 31. 12. 2004 in je tako na podlagi določbe 40. člena ZDavP v povezavi s 27. členom ZFPPod in 394. členom ZGD v ponovnem postopku zoper tožnico izdalo sklep št. 47500-28/02-55 z dne 10. 10. 2005, s katerim je začelo postopek prisilne izterjave dolga izbrisane družbe A. d.o.o. in ga glede na to, da je bil dolg izbrisane družbe v celoti poplačan, v skladu z določbo 47. člena ZDavP ustavil. Tudi zoper ta sklep se je tožnica pritožila, pritožbi je bilo ugodeno z napotilom, da mora prvostopni davčni organ v ponovnem postopku ugotoviti ali je družbenica imela položaj aktivne družbenice izbrisane družbe. Davčni organ je v zvezi z ugotavljanjem aktivne vloge družbenice izvedel ugotovitveni postopek in družbenico pozval k predložitvi dokazil, iz katerih bi izhajalo, da v izbrisani družbi ni imela statusa aktivne družbenice. Družbenica se razpisane obravnave dne 19. 9. 2007 iz zdravstvenih razlogov ni udeležila, na obravnavo pa je pristopil pooblaščenec, odvetnik D.D., in davčnemu organu predložil zdravniško potrdilo in navedel, da tožnica ni bila aktivna družbenica v izbrisani družbi, da sama ni ničesar urejala in to vse od ustanovitve in kasnejše kapitalizacije in ni sodelovala pri upravljanju družbe. Davčni organ je kot pričo zaslišal tudi C.C., ki je povedala, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena, ker je bila v tistem času brezposelna. Ob ustanovitvi družbe je sodeloval njen oče in mati B.B., ki se je vpisala kot družbenica. V zvezi z dokapitalizacijo družbe je navedla, da je bila ta izvedena s stvarnim vložkom in sicer z vložitvijo poslovnega objekta v lasti matere in očeta. Naknadno je pooblaščenec tožnice davčnemu organu predložil še kopije listin v zvezi s statusom tožnice kot aktivne družbenice, navedene na strani 5 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz predložene dokumentacije, ki jo je davčnemu organu posredovala družbenica izhaja, da je bila družba A. d.o.o. ustanovljena dne 30. 10. 1990, njeni soustanoviteljici sta bili B.B. in C.C., sprva vsaka do ene polovice (denarni vložek vsake po 1.000,00 SIT). V letu 1994 pa je bila družba dokapitalizirana s stvarnim vložkom B.B. v vrednosti 3.624.723,50 SIT. Tožnica je bila tako večinska družbenica v navedeni družbi, njena hči C.C. pa je bila prav tako družbenica in sicer tudi zastopnica družbe. Ne držijo trditve tožnice, da družba nikoli ni imela skupščin. V skladu z zakonom za obveznosti izbrisane družbe odgovarjajo družbeniki in ne poslovodja, ki je posle sklepal in je imel vpliv na tekoče poslovanje družbe. Družbenik ima v skladu z določbami ZGD pravico do informacij in do vpogleda v poslovne knjige, kar mu omogoča, da odgovorno sodeluje pri upravljanju družbe. Upravljanje družbe pa je temeljna članska in pogodbena pravica in tudi dolžnost družbenikov. Družbeniki imajo široke pravice, s katerimi lahko vplivajo na sprejemanje odločitev v družbi, od posameznikove skrbnosti pa je odvisno, v kolikšni meri te svoje pravice tudi uresničuje. Pravice družbenika ureja tudi predložena družbena pogodba, ki sta jo sklenili družbenici dne 31. 5. 1994. Glede na navedeno in upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-1036/00-77 z dne 9. 10. 2002 iz obrazložitve katere izhaja, da družbenik ne odgovarja za obveznosti družbe v kolikor dokaže, da ima položaj nepravega oz. pasivnega družbenika prvostopni organ meni, da družbenica B.B. davčnemu organu ni uspela dokazati svoje pasivnosti.

Drugostopni davčni organ je z odločbo št. DT-499-29-432/2007-2 z dne 28. 4. 2010 pritožbo tožnice zavrnil in v obrazložitvi navedel, da iz dokumentacije upravnega spisa izhaja, da je bila družba A. d.o.o. dne 8. 4. 2002 izbrisana iz sodnega registra, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 38/02 z dne 29. 4. 2002. Posledice izbrisa ureja določba 27. člena ZFPPod v povezavi s 1. odstavkom 394. člena ZGD. Skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD oz. 2. odstavkom 425. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, v nadaljevanju ZGD-1) lahko upniki svoje terjatve od družbenikov uveljavljajo v roku enega leta od dneva objave sklepa o izbrisu v Uradnem listu RS. Iz sklepa o izbrisu družbe A. d.o.o., objavljenem v Uradnem listu RS, št. 38 z dne 29. 4. 2002 izhaja, da je bila B.B. soustanoviteljica oz. družbenica izbrisane družbe. Družbenica je bila z obvestilom z dne 6. 6. 2003 pozvana, da plača zapadle davčne obveznosti izbrisane družbe, vendar jih ni plačala. Davčni organ je v skladu s 40. členom ZDavP na podlagi navedenih določb v enoletnem prekluzivnem roku ob upoštevanju njegovega podaljšanja za 150 dni (sklep Ustavnega sodišča RS, št. št. U-I-135/00), ki bi se v danem primeru iztekel dne 26. 9. 2003, pravočasno začel postopek prisilne izterjave z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja št. 47500-28/02-35-03-93/80 z dne 24. 7. 2003. V času reševanja pritožbe je davčni organ ugotovil, da je tožnica dne 24. 7. 2003 davčni dolg v celoti poravnala in zato postopek prisilne izterjave s sklepom št. 47500-28-02-45-03-93/80 z dne 22. 9. 2003 ustavil. Drugostopni organ je pritožbi tožnice z odločbo z dne 24. 7. 2003 ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek z obrazložitvijo, da mora davčni organ v ponovnem postopku izdati sklep o prisilni izterjavi v skladu z določbami 43. in 44. člena ZDavP ob upoštevanju 97. člena ZDavP in odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00-77 z dne 9. 10. 2002. V ponovnem postopku je davčni organ preveril morebitno absolutno zastaranje pravice do izterjave in ugotovil, da do zastaranja pravice do prisilne izterjave ni prišlo, ker je dolžnica svoj dolg poravnala dne 12. 9. 2003. Absolutno zastaranje pravice pa bi nastopilo šele dne 31. 12. 2004. Tako je na podlagi določil 40. člena ZDavP v povezavi s 27. členom ZFPPod in 394. členom ZGD v ponovnem postopku zoper družbenico B.B. izdal sklep št. 47500-28/02-55 (03-93/73) z dne 10. 10. 2005, s katerim je začet postopek prisilne izterjave dolga izbrisane družbe A. d.o.o. ustavil, glede na to, da je bil dolg v celoti poplačan (47. člen ZDavP). Zoper ta sklep se je tožnica pritožila, drugostopni organ je pritožbi dne 16. 10. 2006 ugodil in davčnemu organu naložil, da mora popolnoma ugotoviti dejansko stanje glede vloge družbenice kot aktivne družbenice oz. pasivne družbenice. Davčni organ je družbenico pozval k predložitvi dokazil, 19. 4. 2007 je davčni organ prejel vlogo družbenice, v kateri navaja, da je potrebno postopek davčne izvršbe ustaviti, saj je bila v izbrisani družbi neaktivna pasivna družbenica. Na ustno obravnavo se družbenica iz zdravstvenih razlogov ni odzvala, vendar je pooblaščenec navedel, da tožnica ni bila aktivna družbenica. Iz predložene dokumentacije sledi, da je bila tožnica družbenica družbe A. d.o.o., ustanovljene dne 30. 10. 1990. Družbo sta ustanovili B.B. in njena hči C.C. Družba je bila v letu 1994 dokapitalizirana s stvarnim vložkom B.B. v vrednosti 3.624.723,50 SIT. Tako je bila v času izbrisa tožnica večinska družbenica. Tožnica je družbo tudi dokapitalizirala s svojim stvarnim vložkom. Uskladitev višine osnovnega kapitala družbe z določili ZGD o minimalnem kapitalu družbe je bila sprejeta na skupščini družbe A. d.o.o. na zakonit način. Ne držijo trditve tožnice, da družba nikoli ni imela skupščine. Iz predložene družbene pogodbe izhaja, da je imela tožnica možnost vplivanja na upravljanje in odločanje družbe. Tožnica davčnemu organu ni uspela dokazati svoje pasivne vloge v družbi. S tem, ko je imela večinski delež v družbi, bi po ugotovitvah organa druge stopnje lahko vplivala na poslovanje v izbrisani družbi in s svojim aktivnim delovanjem preprečila izbris družbe iz sodnega registra. Tako ni uspela dokazati, da je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da do izbrisa ne bi prišlo. Dejanska neaktivnost tožnice pa je ne more tožnice razbremeniti odgovornosti za obveznosti izbrisane družbe. Davčni organ je pred uvedbo ponovnega postopka tudi dal tožnici možnost dokazovanja svoje pasivne vloge v izbrisani družbi na ustni obravnavi. Pravice tožnice je v postopku varoval pooblaščenec, ki je sicer predlagal zaslišanje tožnice, vendar njeno zaslišanje ne bi odločilno vplivalo na odločitev ali jo razbremenilo odgovornosti kot družbenice izbrisane družbe. Glede ugovorov tožnice, da je pravica do izterjave dolga izbrisane družbe že zastarala, drugostopni organ pojasnjuje, da je tožnica dne 1. 8. 2003 pri davčnemu uradu pripoznala dolg (zapisnik v spisu – družbenici nista oporekali izvršilnim naslovom in sta izjavili, da bi dolg že prej poravnali, če bi zanj vedeli). Zapisnik sta družbenici tudi lastnoročno podpisali. Do zastaranja pravice do prisilne izterjave še ni prišlo, ker je dolžnica dolg poravnala dne 12. 9. 2003, absolutno zastaranje pravice do prisilne izterjave pa bi nastopilo šele 31. 12. 2004, torej po datumu plačila in je zato ugovor zastaranja neutemeljen. Glede neizdanega sklepa o vračilu plačanega zneska pa je davčni organ tožnici pojasnil, da organ prve stopnje odloča o takšnih zahtevkih v samostojnem postopku. Dejstvo pa je, da je za vračilo plačanih zneskov potrebna pravna podlaga, ki pa je v konkretnem primeru ni bilo. Za že plačano obveznost je organ prve stopnje v postopku izkazal izvršilne naslove, ki so pravna podlaga za izdajo sklepa o prisilni izterjavi. Poleg tega pa sta družbenici dolg tudi pripoznali.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in meni, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Prav tako ni bil uporabljen pravilen materialni predpis, prišlo pa je tudi do kršitev določb postopka. Tožnica je v postopku zahtevala, da se jo zasliši. Na ustno obravnavo dne 19. 9. 2007 iz zdravstvenih razlogov ni mogla pristopiti in je svojo odsotnost tudi upravičila, vendar jo upravni organ ni ponovno povabil na zaslišanje, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 3. točki 2. odstavka 237. člena v povezavi z 9. členom ZUP. Zmotna je ugotovitev organa, da je tožnica pravna naslednica izbrisane družbe, ki odgovarja za dolgove izbrisane družbe po določbah ZFPPod. Bila je zgolj družbenica na papirju in ni imela nikakršne vloge pri upravljanju in delovanju družbe. Z možem sta ustanovila družbo zato, da bi pomagala svoji hčerki C.C. Tožnica je le podpisala nekaj listin v zvezi z družbo, nikoli pa ni upravljala njeno poslovanje in ji ni bilo znano in ni odločala prav v ničemer z delovanjem družbe. Res je da je prišlo do povečanja osnovnega kapitala z dokapitalizacijo s stvarnim vložkom v obliki poslovnega prostora, vendar tudi s tem v zvezi tožnica ni ničesar urejala. Po mnenju tožnice je bila ta pasivna družbenica v izbrisani družbi A. d.o.o. Tudi morebitna izterjava dolga izbrisane družbe A. d.o.o. je že zastarala. Davčni organ bi moral ugotoviti absolutno zastaranje. Plačilo dolga je bilo dne 12. 9. 2003 nepotrebno in zato ni bilo nobene pravne podlage, ki bi tožnico zavezovala k plačilu. Tožnica je večkrat v tem postopku zahtevala od organa, da izda sklep o vračilu plačanega zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar upravni organ tega ni storil. Tudi to postopanje davčnega organa pomeni bistveno kršitev določb postopka oz. napačno uporabo materialnega prava. V skladu z navedenim tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, davčnemu organu pa naloži, da je dolžan tudi povrniti stroške postopka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku paricijskega roka dalje do plačila pod izvršbo.

Davčni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, razvidnih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da sodišče lahko odloča v senatu treh sodnikov ali po sodniku posamezniku. Na podlagi določil 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zadevo obravnaval sodnik posameznik, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje, Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani plačilni nalog pravilen in zakonit. Ministrstvo je za svojo odločitev navedlo tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno ali je tožnica v danem primeru imela možnost vplivanja na sprejem odločitev izbrisane družbe A. d.o.o. kot večinska družbenica te družbe in s tem vlogo aktivne družbenice navedene družbe. Davčni organ je dne 24. 7. 2003 izdal sklep št. 47500-28/02-35-03-93/80 o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja tožnice kot družbenice izbrisane družbe A. d.o.o. za dolg navedene družbe. Po prejemu sklepa o prisilni izterjavi se je tožnica - družbenica B.B. z soustanoviteljico družbe hčerko C.C. dne 1. 8. 2003 zglasila na Davčnem uradu Brežice, da bi preverila obstoj in višino dolga izbrisane družbe. O navedenem je bil sestavljen zapisnik iz katerega izhaja, da obe družbenici ne ugovarjata izvršilnim naslovom in izjavljata, da bi dolg že prej poravnali, če bi zanj vedeli. Zapisnik sta družbenici tudi lastnoročno podpisali. Kot je tožnici pravilno pojasnil že davčni organ je tožnica z opisanim ravnanjem, ki je listinsko dokumentirano, dolg pripoznala.

Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je davčni organ v skladu z določbo 40. člena ZDavP v enoletnem prekluzivnem roku skladno z 2. odstavkom 394. člena ZGD oz. 2. odstavkom 425. člena ZGD-1, ob upoštevanju njegovega podaljšanja po sklepu Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 pravočasno začel postopek prisilne izterjave z izdajo sklepa o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja, št. 47500-28/02-35-03-93/80 z dne 24. 7. 2003. Ker je tožnica dne 12. 9. 2003 davčni dolg v celoti poravnala, je davčni organ sklepom, št. 47500-28-02-45-03-93/80 z dne 22. 9. 2003 postopek prisilne izterjave ustavil. Po presoji sodišča je v postopku davčni organ tudi pravilno preveril morebitno absolutno zastaranje pravice do izterjave in pravilno ugotovil, da do zastaranja pravice do prisilne izterjave ni prišlo, ker je dolžnica svoj dolg poravnala dne 12. 9. 2003, absolutno zastaranje pravice pa bi nastopilo dne 31. 12. 2004. Zastaranje se namreč presoja po dejanskem stanju, ki obstaja v času izdaje sklepa o izvršbi ter izvršilnih naslovov, ki so bili podlaga za plačilo tožnice, ki je davčni dolg v celoti poravnala dne 12. 9. 2003. Tako tudi po presoji sodišča ugovor tožnice glede zastaranja prisilne izterjave davčnega dolga ni utemeljen.

V ponovnem postopku je davčni organ ponovno ugotavljal dejansko stanje glede vloge družbenice (aktivne oz. pasivne družbenice) izbrisane družbe A. d.o.o.. Tožnica ugovarja, da ni odgovorna za obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. za katere je bila dovoljena davčna izvršba, saj ni mogla imeti vpliva na poslovanje družbe in ne na nastanek njenih obveznosti, ker o poslih družbe ni ničesar vedla. Tem ugovorom pa sodišče ne more slediti. Tudi po presoji sodišča iz družbene pogodbe podjetja A. d.o.o. izhaja, da je bila tožnica ena od dveh družbenic navedene družbe, v času izbrisa družbe dne 8. 4. 2002 pa celo njena večinska družbenica. Tožnica je imela na podlagi 92. člena ZGD kot družbenica možnost poučiti se o vseh zadevah družbe in tudi pravico vpogledati v poslovne knjige, listine in dokumentacijo družbe. Kot družbenica je imela možnost upravljanja z družbo in vplivanja na sprejete odločitve tudi glede poslovanja družbe, kakor tudi glede izbrisa družbe iz sodnega registra. Tudi po presoji sodišča dejstvo, da tožnica kot večinska družbenica izbrisane družbe A. d.o.o. svojega vpliva in možnosti upravljanja družbe dejansko ni izvajala, ne more vplivati na pravilnost ugotovitve davčnega organa, da je imela tožnica kot večinska družbenica v danem primeru vso možnost vplivanja na sprejemanje odločitev družbe in je bila tako aktivna družbenica družbe A. d.o.o. Sodišče tudi ni zasledilo kršitev določb postopka in se v tem delu v celoti strinja z navedbami davčnega organa.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.