Jedro

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 782. člena OZ, ki daje naročitelju podlago za odstop od pogodbe, pri čemer je dolžan prevzemniku naročila povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa, vendar samo v primeru, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

Neskrbnost tožeče stranke (mandatarke) in kršitev njene obveznosti v kontekstu viška posekanega lesa se kaže v tem, da slednjega ni ustrezno ovrednotila in zaračunala. Število hlodov in njihova kvaliteta sta se določali zgolj okularno, kar pa ni predstavljalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke pri izvrševanju mandatne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba zoper sklepe z dne 17. 5. 2018, 24. 10. 2018, 21. 12. 2018, 23. 11. 2017 in 2. 10. 2018 se zavrne in se navedeni sklepi potrdijo.

II. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi sklepi z dne 17. 5. 2018, 24. 10. 2018 in 21. 12. 2018 je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju zavrnila predloge tožeče stranke za izločitev razpravljajoče sodnice okrožne sodnice svetnice A. A. Z izpodbijanima sklepoma z dne 23. 11. 2017 in 2. 10. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke, s katero je ta zahtevala izločitev sodnega izvedenca gozdarske stroke B. B. 2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da sta ji toženi stranki nerazdelno dolžni plačati znesek 595.293,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka I izreka). V točki II izreka je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvi toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 11.996,80 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, v točki III izreka pa, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 8.341,79 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

3. Zoper prej navedene sklepe in sodbo se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).1 Predlaga razveljavitev sodbe in izpodbijanih sklepov in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje pred spremenjeni senat. Navaja, da se v celoti sklicuje na vso argumentacijo, podano v zvezi s pripombami, ugovori in zahtevami za izločitev izvedenca ter izločitev sodnice in predlaga, da naj se šteje, da jih s to pritožbo tudi uveljavlja, in sicer na podlagi petega odstavka 73. člena ZPP. Vztraja, da so odločitve sodišča ob zavrnitvi zahtev za izločitev izvedenca in sodnice nezakonite, neutemeljene, očitno plod pristranskosti, obenem pa neobrazložene. Predstavljajo kršitev pravice do obrazložitve in kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem, kar je pritožbeni razlog iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je napačno, a nedopustno ocenjevalo pomanjkljivosti sodišču nepoznanega računalniškega programa Timber, ki da ne dopušča evidentiranja drevja debelejšega od 16. debelinske stopnje. Ne obstaja niti en dokaz za neevidentiran posek niti enega kubičnega metra, kaj šele zatrjevanih neevidentiranih 64.813 m3, kar naj bi ugotovil izvedenec. Javni zavod za gozdove Slovenije (v nadaljevanju: ZGS), v njegovem imenu pa revirni gozdar, ki izvrši prevzem sečišča in v tem okviru kontrolo vzpostavitve gozdnega reda, to je sečnje in spravila lesa, tako evidentiranega, kot neevidentiranega, po sodišču ugotovljenih dejstev v vseh obravnavanih letih ni zaznal. V času prepovedi sečnje, odpovedi pogodbe, odstopa od nje, niti danes kršitve pogodbe o upravljanju niso obstajale in ne obstoje. Sodišče je odločalo preko zahtevka in celo brez zahtevka katerekoli stranke. Odločalo je o ugovorih toženih strank, o dejstvih, katerih ocenjevanje je odredilo izvedencu, ne glede na to, ali je za posamezno delo izveden ali ne. Ugovore pravne narave je v celoti dobesedno ignoriralo. Na ugovore, pripombe in pritožbe tožeče stranke preprosto ni reagiralo. Odzvalo se celo ni na opozorila, da izvaja dokazni postopek, pa ni sprejelo nikakršnega dokaznega sklepa. B. B. je na seznamu izvedencev s področja gozdarstva. Vendar je izveden le za tri podpodročja, ne pa za ostala. Še manj je izveden za področja prava, ekonomije, financ. Prodaja na panju je po prepričanju tožeče stranke opredeljena s pogodbo. Interpretacija izvedenca in sodišča je nepravna, laično pa tudi nelogična. Odreka pravico strankam, da prosto vstopajo v obligacijska razmerja. Brez vsakršnih teoretičnih in praktičnih podlag pa je predpostavka, da je vsaka prodaja gozdnih lesnih sortimentov iz gozda, v okviru katere ni izvršen prevzem na kamionski cesti, negospodarna. Ne upošteva niti dejstva prenosa rizika priprave, vzdrževanja, ali obnove gozdnih prometnic, sečnje, spravila, vzpostavitve gozdnega reda, ne v stroškovnem in ne v varnostnem smislu. Tako izvedenec kot sodišče sta v celoti odločala samovoljno, arbitrarno. Sodišče trdi, da tožeča stranka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, skrbnostjo dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja. Pri čemer pa ne razloži razlike med skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in dobrega gospodarja. Razlogov odločitve ni moč preizkusiti. Nepravilno je bila zavrnjena zahteva po imenovanju drugega izvedenca. Tožeča stranka se je pri tem sklicevala na predpravdna izvedeniška mnenja, predvsem pa na podatke, dejstva iz uradnih in upravnih postopkov in tam izdanih odločb, torej dejstva iz javnih listin. Tožeča stranka je zaprosila dr. C. C., nekdanjega predavatelja statističnih vsebin za študente gozdarstva in predmeta ... na Biotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani, za proučitev mnenj izvedenca B. B. Dne 6. 2. 2019 je tožeči stranki izročil pisni izdelek z naslovom Strokovna presoja metodologije in ugotovitev izvedenskih mnenj v zadevi „X. gozdovi“, izdelanih s strani B. B., sodnega izvedenca za gozdarstvo. Tožeča stranka ga prilaga pritožbi. V pritožbi v nadaljevanju povzame bistvene ugotovitve iz te presoje, in sicer glede tarif, programa Timber, sortimentnih tablic, neevidentiranega poseka in golosekov. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo in ni znalo oceniti dejanja prepovedi sečnje. Napačno je tudi uporabilo materialno pravo, saj za razlogovanje sodišče nima opore v določilih členov 65 do 67 Stvarnopravnega zakonika (SPZ2) in členov 17 in 21 Zakona o gozdovih (ZG3). Pristojni ZGS nima pravice izdati ustreznih in potrebnih odločb, če tega ne predlagajo ali s tem ne soglašajo solastniki, katerih solastniški deleži presegajo idealno polovico celote. Sodišče je bistveno kršilo tudi določbe pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je vpogledalo v izvedeniška mnenja v dokazne namene, in sicer v mnenja, ki sta jih toženi stranki naročili pred pravdo. Obravnavati pa bi jih smelo le kot del strankinega trditvenega gradiva. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka je sodišče storilo tudi s tem, ko je podatke, ki jih navajata izvedeniški mnenji D. D. in Biotehnične fakultete, vzel kot podatkovne podlage tudi izvedenec B. B. in mutatis mutandis dal tako tudi njim dokazno vrednost. Izvedenec je sam na naroku za glavno obravnavo dne 20. 11. 2018 izpovedal, da je nepreverjene podatke uporabil in jih ni ugotavljal, ker da to ni bila njegova naloga. Nobena izpovedba prič ali strank ne dokazuje neevidentirane sečnje, nobenih posekov na golo. Interpretacija izpovedb prič je popolnoma samovoljna, arbitrarna, lahko da tudi plod zavajanj izvedenca, ki povsem pristransko interpretira obveznost lastnika, upravitelja gozdov in položaj, pristojnost in odgovornost ZGS. Izvedenec zmotno navede, da je posek na golo enkratno dejanje, ne večkratna sečnja v odseku, redna, pa potem dve sanitarni. Popolnoma napačno je interpretirana izpovedba priče L. Sodišče ni pojasnilo, zakaj evidence o sečnji, ki jih na podlagi zakonskih pooblastil vodi ZGS v primerjavi z ugotovitvami izvedenca B. B. ne vzdrže presoje, zakaj ta dejstva niso verodostojna. S tem je sodišče tožnici preprečevalo obravnavanje pred sodiščem. Razlogov zavrnitve dokaznih predlogov se ne da preizkusiti. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedencev E. E. in F. F. iz razloga, ker da se je z njunima mnenjema seznanilo z vpogledom v njuni mnenji. Izvedenca D. D. pa je kljub temu zaslišalo kot pričo, čeprav je tudi on napravil mnenje pred pravdo. Izvedenec B. B. ni znal pojasniti razlike med drugimi mnenji izvedencev in mnenjem D. D., nepreverjene podatke slednjega pa je kot svoje uporabil. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo tudi predlog za zaslišanje prič J. M., D. K. in M. M., ker da so vsa za odločitev relevantna dejstva v zvezi z načinom prodaje lesa in obračunavanjem le tega v spornem obdobju razvidna iz že preostalih dokazov. Katera po mnenju sodišča relevantna dejstva so to, iz katerih razlogov jih sodišče šteje za dokazana, ni razvidno. Prav na trditvi, da je prodaja lesa na panju per se negospodarna, ker da a priori prodajalec prodaja manjšo količino in manjvredno, kot bi jo, če bi opravil prevzem na kamionski cesti, prav tako na trditvi, da je to tudi v nasprotju s pogodbo, sloni vse izračunavanje izvedenca B. B. Zato ni resnično, da se sodišče ni posebej opredeljevalo do navedb v zvezi z načinom prodaje lesa, saj da je za odločitev v predmetnem postopku zadoščala že ugotovitev obstoja drugih, s strani tožene stranke navedenih kršitev pogodbe. Ni torej jasno, koliko in ali se je sodišče posredno ukvarjalo s to očitano kršitvijo, to je prodajo na panju ali ne. Zaslišane priče bi namreč izpovedale, kako so se sklepale prodajne pogodbe, kaj so same in kaj prodajalec upoštevali v kalkulaciji cene, kako so prišli do podatkov o količini in vrednosti sečnje ter kubičnih metrov posameznih gozdno lesnih sortimentov. Izpovedale bi tudi, kako se je izvrševal nadzor nad sečnjo, spravilom, odvozom, vzpostavitvijo gozdnega reda, tako s strani tožnice, kot s strani pooblaščenih iz ZGS. V zvezi s tem je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba zaradi tega ne more preizkusiti oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Napačno je sodišče zavrnilo tudi dokazni predlog tožeče stranke za postavitev izvedenca finančne stroke. Izvedenec ne bi ugotovil le višine, temveč tudi pravno priznano prikrajšanje po posameznih elementih, to je tako navadno škodo kot izgubljeni dobiček. Sodišče je navedlo, da se z višino zahtevka ni ukvarjalo, ker je iz razlogov utemeljenega odstopa od pogodbe zahtevke po temelju zavrnilo. Po drugi strani pa je evidentno, da je prav v dokazne namene sodišče izvajalo dokaze in jih tudi izvedlo. Sodišče je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, ker interpretacija prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe, kot jo razlaga sodišče, ni skladna z vsebino listin in iz njih izhajajočih vsebin. Napačno presodi tudi pravno naravo dejanske prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe z dne 13. 1. 2012. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po vpogledu v dokumentacijo, to je poslovno dokumentacijo, ki se je nahajala na ODT Z. Glede dokaznega predloga za vpogled poslovne dokumentacije M. d.o.o. in zaslišanja njenega zastopnika J. M., sodišče navede, da poslovanje in upravljanje z gozdovi s strani prve tožene stranke ni predmet tega pravdnega postopka. Takšna interpretacija in argumentacija sodišča je napačna. Prvenstveno je želela s tem dokazati neresničnost in neutemeljenost posameznih očitkov in razlogov odstopa od pogodbe. Prva toženka je namreč upravljala in gospodarila z gozdovi na enak način kot tožeča stranka. Sodišče se napačno sklicuje na določilo 7. člena pogodbe, čeprav le ta vsebuje institut dobrega gospodarja. Najmanj, kar bi toženi stranki, na katerih je dokazno breme, morali storiti, je konkretizacija instituta dobrega gospodarja v tej dejavnosti in pri izpolnjevanju tovrstne pogodbe. Sodišče razloguje, zakaj da ni opravilo poizvedb na ZGS in Gozdarski inšpekciji glede ugotovitev izvedenca B. B. Sodišče se moti, ko predlog tožnice interpretira kot sklicevanje na edicijsko dolžnost. Ker sodišče ni uporabilo določila 224. člena ZPP in je odločitev oprlo na napačno pravno podlago, ni upoštevalo, da se štejejo dejstva iz teh javnih listin za dokazana. Niti ni poskusilo razjasniti, od kod in kako razlike med podatki, kot izhajajo iz javnih listin, in podatki izvedenca, temveč je samovoljno, arbitrarno, brez kakršnekoli podlage poklonilo vero izvedencu, zavrnilo pa je tudi v tej zvezi predlog tožnice za postavitev drugega izvedenca. Obstoji torej nasprotje med dejstvi, kot izhajajo iz javnih listin, in dejstvi, ki naj bi jih ugotovil izvedenec B. B. Sodišče je kot prepozen tudi napačno zavrnilo dokazni predlog tožnice, podan z vlogo z dne 15. 11. 2018, in sicer tudi ogled odsekov 45C in 45D GGE P., s čimer naj bi se ugotovilo, da v odseku 45C ni 1643 panjev, še manj pa, da so le-ti označeni po zatrjevanjih D. D., katerega podatke je brez preverjanja uporabil izvedenec B. B. To predstavlja novo bistveno kršitev določb ZPP po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pooblaščenec tožnice namreč ni vedel, da je izvedenec uporabil nepreverjene podatke, izjavljal pa tudi nepreverjena in neresnična dejstva. Kako je mogoče v sklopu dokazovanja istega dejanskega stanja v istem časovnem in krajevnem okvirju dva dokaza izvesti (vpogled v fotografije, izpovedba izvedenca), za tretjega pa trditi, da je prepozen. Sodišče ne bi smelo dopustiti, da toženi stranki v pobot uveljavljata sporne terjatve, ki ne izpolnjujejo minimalnih zakonskih pogojev po 311. členu Obligacijskega zakonika (OZ4). Sodišče drugače razlaga in navaja temelje zahtevkov zoper toženi stranki v točki 3 obrazložitve in v točkah 35 in 70 obrazložitve sodbe. To predstavlja bistveno kršitev določb ZPP po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožeča stranka ponovno uveljavlja. Sodišče je vodilo postopek po ugovorih toženih strank in ne po zahtevku tožeče stranke. Iz obrazložitve v točki 36 sodbe je razumeti, da je sodišče štelo, da je R. S. še solastnica predmetnih nepremičnin, prvotna prva toženka pa njena pooblaščenka, čeprav temu ni tako. R. S. je namreč svoj celotni enotretjinski solastniški delež X. gozdov z darilno pogodbo z dne 25. 11. 2008 podarila prvotni prvi toženki. Prvotna prva toženka torej glede prepovedi sečnje in ne glede odpovedi pogodbe ni mogla nastopati tudi kot pooblaščenka R. S. Dejstvo je, da je prvotna prva toženka dne 23. 11. 2011 in 13. 1. 2012 razpolagala s 34/75 solastninskim deležem nepremičnin. Iz dopisa prvotne prve toženke z dne 23. 11. 2011 naj bi jasno izhajalo, da je bila prepoved sečnje izdana zgolj v gozdovih, ki so v njeni solasti. Prepoved in odpoved pogodbe se tako ni nanašala na gospodarjenje z gozdovi v lasti preostalih solastnikov, torej tudi z gozdovi, ki so bili v solasti tožeče stranke. Gre za nerazumevanje osnovnih pojmov lastninske in solastninske pravice. S solastninskim deležem enega solastnika nerazdeljene nepremičnine v solasti ni moč upravljati, ne da bi istočasno upravljal, gospodaril tudi z drugimi solastninskimi deleži. Določilo drugega odstavka 67. člena SPZ določa, da je za posle v zvezi z rednim upravljanjem potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti. Tožeča stranka se sprašuje, kolikšen delež do več kot polovičnega deleža manjka tožeči stranki, če razpolaga sama s 16/75 solastninskim deležem. Bi lahko nadalje upravljala z X. gozdovi? Je zato kriva, ker ne razpolaga z vsaj 51/100 solastninskim deležem? Nadaljnja trditev sodišča, da prepoved sečnje na veljavnost pogodbe ni imela vpliva, kaže na nepoznavanje prava in nepoznavanje dejstev. Z enostransko izjavo volje, to je prepovedi sečnje in upravljanja, sta toženi stranki odvzeli tožeči stranki moč in pooblastila po zakonu in pogodbi. Sodišče je zanemarilo pomembno specifičnost pravne ureditve gospodarjenja z gozdovi, ko je potrebno za izdajo odločb v upravnem postopku po ZG izkazati voljo solastnikov z več kot 50 % solastninskim deležem. Iz izpovedbe prve tožene stranke izhaja, da sta obe toženki odstopili od pogodbe. Gre za nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih. Če tožeča stranka prav razume razloge sodišča, je zahtevek tožeče stranke zavrnilo le v odnosu do prve tožene stranke. Sodišče zmotno zatrjuje, da sta odstop od pogodbe dne 28. 6. 2012 podali obe toženi stranki za razliko od prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe. V nadaljevanju pa ni jasno, ali sodišče ponavlja navedbe toženk ali svojo argumentacijo konkluzij. V nadaljevanju pritožbe se tožnica sprašuje, kateri so pravi razlogi prepovedi sečnje, odpovedi in odstopa od pogodbe. Tožnici ni jasno, ali sodišče v točki 39 obrazložitve navaja posamezne utemeljene razloge odstopa od pogodbe ali morda navaja razloge, ki vsi skupaj pomenijo utemeljen razlog za odstop. Gre za očitno samovoljno, nezakonito odločitev. Odpoved pogodbe po 782. členu OZ in odstop od pogodbe po 783. členu OZ imata za spor v pogledu prenehanja pogodbe enak pravni učinek. V obeh primerih preneha pogodba ex nunc. Po prepričanju tožeče stranke je treba šteti, da je pogodba o upravljanju prenehala dne 16. 12. 2011 oziroma najkasneje dne 16. 1. 2012. Sodišče ne pove, katera znanja mora imeti mandatar, da bi zadostil standardu profesionalne skrbnosti. Prav tako ne pove, katere naloge, ravnanja, mora konkretno izvrševati, jih strokovno obvladovati. Enako velja za pogoje, ki jih mora pravna oseba, ustanovljena za upravljanje in gospodarjenje z gozdovi, izpolnjevati. Odločitve sodišča, da tožeča stranka ni ravnala s profesionalno skrbnostjo, ni mogoče preizkusiti. Zato tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je trditve iz predpravdnih mnenj izvedencev upoštevalo kot dejstva, brez dokazov in jih upoštevalo tudi pri dokazni oceni. Tožnica je naročila tudi izdelavo strokovnega mnenja izvedencema G. G. in H. H. Ker pa obravnavata obdobje od leta 2012 do 2015, po mnenju sodišča nista relevantni za predmetni postopek, zato se do njiju ni opredeljevalo. Že iz tega je razbrati, da je pristop sodišča pristranski, selektiven. Ne navede namreč večine konkretnih opredelitev in očitkov, temveč zgolj, da šteje za bistvene le nekatere, ne pove pa zakaj. Tudi s tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, oziroma so ti razlogi nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Vsi izračuni so fikcije, hipoteze, statistične ocene stanj za nazaj, česar nihče na svetu ne dela. Take metode strokovno ne vzdržijo, saj ne dajejo uporabnih, relevantnih podatkov. Ker so bili očitki v zvezi z delom izvedenca B. B. veliki, bi sodišče moralo imenovati novega izvedenca, izvedenec B. B. pa je bil tudi žaljiv do strank. Izvedenec B. B. nikoli ni ugotovil dejanskega stanja. Tega tudi ni mogel ugotoviti. Vse njegove meritve, kontrolne meritve, uporaba različnih statistično matematičnih metod merjenja pripelje vedno lahko le do cilja, ki se imenuje ocena. Kako je izvedenec prišel do podatkov, ni preverljivo. Izvedenec ni povedal, sodišče pa tožnice ni hotelo slišati, da je kontrolne meritve, na podlagi katerih naj bi ugotovil potrebo po drugačnih tarifah, izvedenec opravil zavestno strokovno pomanjkljivo, torej na strokovno nedopusten način. Sodišče je v zvezi s tem storilo kršitev po 341. členu ZPP. Izvedenec je meritve opravljal na zelo poenostavljen način, ne glede na veljavne stroge in natančne metodološke priprave in pristope. Če sodišče povzema nekritične ugotovitve, ocene, ne glede na dejstva, korektnost, strokovnost, potem je odločanje lahko samo arbitrarno. Stališče dr. C. C. je, da osebno sortimentnih tablic, ki jih je uporabljala tožeča stranka, ne bi mogel presojati, ker so lokalnega značaja ter verjetno povsem empiričnega nastanka. Ni res, da ne obstoje tablice Z. in Y., le v prilogah GGN GGOj nista. Pri ugotavljanju poseka na podlagi stalnih vzorčnih ploskev velja opozoriti na statistično dejstvo, da so ploskve z velikostjo 500 m2 relativno majhne, saj gre pri poseku za pojav, ki je statistično gledano redek. Pri ugotavljanju poseka preko meritev panjev ne poznamo zanesljive starosti panjev. Pri opisu vzorčenj s pomočjo 136 ploskev v 10 naključno izbranih odsekih manjkajo pomembni metodološki opisi. Kako so bile položene plošče? Kje se je sekalo, kje so koordinate sečišč? Kje so stalne vzorčne plošče in koliko jih je? Kako je izvedenec datiral panje? Kako je vedel, da panj ni iz leta 2002, ampak iz leta 2005, iz leta 2012 in ne iz leta 2011? Podatki preprosto ne dajejo osnove za kakršnokoli realno ocenjevanje, načrtovanje, kaj šele ugotavljanje neevidentirane sečnje. Glede golosekov je dr. C. C. opozoril, da uporabljena metodologija ni jasna. Nenazadnje pa izbira 10 odsekov za vzorec ni dovolj reprezentativna, ob vseh drugih že navedenih pomanjkljivostih pa ocenjuje, da so ugotovljeni rezultati neprimerni za ugotavljanje dejstev, na katerih bi lahko počivale sodne odločitve. Dosedanje študije so morda uporabne za pripravo strokovnih študij, pri diplomskih nalogah, za resne postopke pa je nujno uporabljati modele z mnogo višjo stopnjo gotovosti. Tožnica nato povzame vsebino svojih vlog iz meseca junija 2016 in meseca novembra 2017. Glede zavrnitve zahtevka za plačilo nematerialne škode navaja, da v kolikor bi sodišče korektno, skladno z načeli kontradiktornosti, materialne resnice, proste presoje dokazov, vsaj tehtalo dokaze, bi ugotovilo drugače. Dokazi in njih tehtanje namreč kažejo drugačno dejansko stanje. Ker sodišče svojega dela ni opravilo, je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nesporno med pravdnimi strankami je, da sta izvedensko mnenje D. D. naročili prav toženi stranki in ga tudi plačali, kar je potrdila tudi priča I. G. na zaslišanju. Nesporno je tudi, da je bilo mnenje D. D. gledano za tožečo stranko neugodno, iz česar sledi logičen zaključek, da tožeča stranka ni imela prav nobenega interesa takšne insinuacije in očitke posredovati medijem. Še toliko bolj ne, ker z izvedenskim mnenjem razen pravdnih strank ni razpolagal nihče, zatorej so informacije iz samega mnenja do novinarja lahko prišle le s strani toženih strank. Tudi zaslišani A. J. je izpovedal, da je imel pooblastilo prvotne prve toženke le za postopek denacionalizacije, medtem ko je bil M. Š. odgovoren za gozdove. Razen tega, da je kdaj na kakšno novinarjevo vprašanje tudi odgovoril, iz njegove izjave izhaja, da spornih člankov ni naročil. Takšnega interesa navsezadnje niti ni imel. Edini, ki sta imeli interes, da se zgodba posreduje javnosti ter s tem oblati ugled in dobro ime M. Š. in posledično družbe X. d.o.o., sta zgolj in samo toženi stranki. Samo oni dve sta bili seznanjeni s celotnim poslovanjem družbe in le oni dve sta imeli interes, da z medijsko objavo ustvarita afero in tako vršita pritisk na tožečo stranko in njene pooblaščene osebe, da od njih odkupita poslovne deleže v družbi X. d.o.o., za kar je tožeča stranka še danes prepričana, da je bil povod za vse, kar je sledilo za tem. Tožeča stranka, še manj pa z njo povezane osebe, niso imele prav nobenega interesa, da bi kaj takega posredovale medijem, še manj, da bi svoja družbeniška in druga poslovna razmerja s toženima strankama reševali v medijih. Glede zavrnitve zahtevka za vračilo založenih sredstev tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče sicer najprej ugotovilo, da je tožeča stranka za predmetne stroške v letu 2011 porabila 266.065,00 EUR, kot izhaja iz poslovnega poročila. Na pavšalen ugovor toženih strank pa je stališče spremenilo. Sodišče je najprej enostransko spremenilo odločitev, saj se to vprašanje ni pojavljalo tekom pravde, temveč je morala tožeča stranka izkazovati založena sredstva v vtoževani višini. Predmetni strošek ni in ne more biti sporen. Je celo potrjen s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 493/2012, z dne 30. 1. 2018, ki jo tožnica priloži k pritožbi. Gre torej za razsojeno stvar. Sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka nedvomno dokazala plačilo 90.002,86 EUR. In najmanj za toliko bi moralo zahtevku ugoditi. Ker pa je bilo v citiranem sodnem sporu ugotovljeno, da so bila vsa sredstva porabljena (266.065,00 EUR), od tega lastna sredstva 138.397,00 EUR, tudi ni in ne more biti več sporno, da je bil tudi znesek 124.900,00 EUR, ki ga vtožuje tožeča stranka, zvišan za del sredstev v znesku 2.768,00 EUR, plačan, zato je terjatev tožeče stranke nesporna.

4. Na pritožbo sta odgovorili toženki in predlagali zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

5. Pritožba zoper sodbo in prej navedene sklepe ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklepe

6. Tožeča stranka v pritožbi ne navede konkretnih razlogov, s katerimi izpodbija sklepe sodišča prve stopnje, s katerimi je le to zavrnilo zahteve tožeče stranke za izločitev sodnice in izvedenca B. B. Sklicevanje na vso argumentacijo, podano v teh zahtevah, ni dopustno, saj je pritožba samostojno pravno sredstvo, v katerem mora stranka navesti vse razloge, s katerimi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, česar pa tožeča stranka ni storila. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da vsi izpodbijani sklepi vsebujejo vse razloge o odločilnih dejstvih, zato je odločitve mogoče preizkusiti, tožeči stranki pa tudi ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Prav tako je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče potem, ko ni našlo razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke zoper sklepe zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP), saj se strinja z razlogi v izpodbijanih sklepih, da izločitveni razlogi niso podani.

O pritožbi zoper sodbo

7. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki si tudi niso v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti. Zatrjevane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane, prav tako ne kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj tožeči stranki z nobenim dejanjem ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem.

8. Sodišče prve stopnje je za vsakega izmed dokaznih predlogov, ki ga je zavrnilo, obrazložilo, zakaj ga je zavrnilo. Pritožbeno sodišče sprejema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje v zvezi s tem navedlo v točkah 21 do 29 obrazložitve. Glede na pritožbene navedbe pritožbeno sodišče še dodaja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka s tem, ko je prebralo tudi predpravdna izvedenska mnenja, ki sta jih predložili pravdni stranki, saj se je le tako lahko seznanilo z njihovo vsebino. Pravilno pa je nato obrazložilo, da je ta mnenja upoštevalo kot trditve obeh pravdnih strank. Zato ne drži pritožbena trditev, da jih je upoštevalo kot dokaz, saj je to iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno razvidno. Glede na navedeno pa je pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog za zaslišanje izvedencev, ki so takšna mnenja pred pravdo izdelali. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni zaslišalo izvedenca D. D., kot zmotno trdi pritožba. Ta izvedenec je sicer prav tako izdelal predpravdno mnenje, ki sta ga v spis vložili toženki. Pravilno je tudi zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo že po temelju, zato ni bilo nobenega razloga, da bi takšen izvedenec ugotavljal navadno škodo in izgubljeni dobiček, ki naj bi ju utrpela tožeča stranka. Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo preko zahtevka ali brez zahtevka, kot zmotno trdi pritožba. Moralo pa je obravnavati tudi vse ugovore, ki jih je postavila tožena stranka, saj je bila od tega odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje izvedenca dr. C. C. je tožeča stranka predložila šele pritožbi, ni pa navedla opravičljivega razloga, zakaj tega ni storila že prej. Zato je navedbe iz tega mnenja, ki so podane prvič, pritožbeno sodišče štelo za nedovoljene pritožbene novote in jih ni upoštevalo (1. odst. 337. člena ZPP). Tudi v tem primeru gre za mnenje, pridobljeno izven pravde, ki predstavlja zgolj navedbe stranke. Pravilno se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do predpravdnih mnenj izvedencev G. G. in H. H. glede količin posekanega lesa in vodenja evidenc o izvršenih posekih v obdobju od leta 2012 do 2015, ko tožnica z gozdovi ni več gospodarila, saj ta dejstva za odločitev niso relevantna, prav tako ne dejstvo, kako je gospodarila prva tožena stranka preko družbe I. d.o.o. Zato je bil dokazni predlog za vpogled poslovne dokumentacije M. d.o.o. in zaslišanje priče J. M. pravilno zavrnjen. Kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ko je le to v 29. točki obrazložitve kot prepozna zavrnilo dokazna predloga tožeče stranke, podana z vlogo z dne 15.11.2018. Dejstvo, da je sodišče izvedenca zaslišalo na več narokih in vpogledalo v fotografije, ki jih je ta na ogledu posnel, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Za presojo pravočasnosti dokaznega predloga je namreč bistven časovni trenutek, ko je stranka podala dokazni predlog za izvedbo dokaza z izvedencem, ne pa, kdaj ga je sodišče dejansko izvedlo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da se je tožeča stranka z ugotovitvijo izvedenca B. B., da je bilo posekanih vsaj 650 dreves, debelejših od debelinske stopnje 16, seznanila že s prejemom izvedenskega mnenja z dne 28.8.2017, dokazna predloga pa je podala šele z vlogo z dne 15.11.2018, že po naroku za glavno obravnavo dne 29.3.2018, ki je kot prvi sledil prejemu izvedenskega mnenja z dne 28.8.2017. Ni pa izkazala, da navedenih dokaznih predlogov brez svoje krivde ni mogla navesti že na naroku dne 29.3.2018. Takšno izkazovanje šele v pritožbi pa je prepozno in ga ni mogoče upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

10. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega nasprotja glede navajanja temeljev zahtevkov zoper obe toženi stranki v točkah 3, 35 in 70 obrazložitve, kot to navaja tožeča stranka, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Pritožnica podrobneje ne obrazloži zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ko na strani 16 pritožbe, v točki 19, navede, da interpretacija prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe, kot jo razlaga sodišče, ni skladna z vsebino listin samih, torej iz njih izhajajočih vsebin. Zato pritožbeno sodišče na takšno navedbo ne more odgovoriti.

12. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek že po temelju zavrnilo, o pobotnih ugovorih toženk sploh ni odločalo, zato so pritožbene navedbe v zvezi z naravo v pobot uveljavljanih terjatev nerelevantne in se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne vidi nobenega nasprotja med obrazložitvijo sodišča v točkah 24, 37 in 70 sodbe. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ker je tožbeni zahtevek zoper obe toženki že po temelju zavrnilo, se z višino škode, ki naj bi nastala tožeči stranki, ni ukvarjalo. Odločilo je o tožbenem zahtevku zoper obe toženki in svojo odločitev tudi obrazložilo z zadostnimi razlogi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

14. Glede predlaganih poizvedb o izdanih odločbah ZGS za leto 2012 in 2013, je sodišče prve stopnje v točki 26 obrazložitve sodbe pojasnilo, da jih je opravil izvedenec B. B. kot pomočnik sodišča pri pripravi izvedenskega mnenja, nekatere odločbe pa se nahajajo tudi v prilogah spisa, ki jih sodišče prve stopnje našteje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tovrstni dokazni predlog tožeče stranke neupravičeno zavrnilo, bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni podana.

15. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb glede podatkov o plačilih letnih subvencij, ki sta jih v letih 2012 in 2013 po MKGP prejeli toženki. Takšen predlog je tožeča stranka podala v okviru vprašanj izvedencu v vlogi z dne 13.6.2016, kjer je navedla, da naj izvedenec pridobi te podatke, ni pa navedla, zakaj so ta dejstva pravno pomembna, zato je bil dokazni predlog pravilno zavrnjen.

16. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo 782. člena OZ, ki daje naročitelju podlago za odstop od pogodbe, pri čemer je dolžan prevzemniku naročila povrniti škodo, ki mu je nastala zaradi odstopa, vendar samo v primeru, če za odstop ni bilo utemeljenih razlogov.

17. Pred odstopom od pogodbe s strani obeh toženk (izjava z dne 28.6.2012) je bila po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje le prva toženka tista, ki je tožeči stranki dne 23.12.2011 prepovedala sečnjo in dne 13.1.2012 podala še odpoved pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da takšna prepoved sečnje ni predstavljala razloga, da bi tožnica morala s sečnjo in ostalimi posegi prenehati, saj je za izvrševanje nalog v zvezi z upravljanjem imela podlago v Pogodbi o upravljanju s premoženjem, sklenjeni dne 30.9.2004 (v nadaljevanju: Pogodba). Prepoved sečnje tako ni imela nobenega učinka na veljavnost pogodbe in izvrševanje nalog upravljanja. Enako velja za kasnejšo odpoved pogodbe, saj je Pogodba v času odpovednega roka, ki sta ga stranki s Pogodbo dogovorili, še veljala in jo je bila tožeča stranka dolžna izpolnjevati. Odpoved torej ni predstavljala razloga za prenehanje izvrševanja del. V zvezi s tem je zmotno stališče pritožbe, da je šlo pri prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe dejansko za odstop od pogodbe, saj kaj takšnega iz vsebine prej navedenih dopisov ne izhaja. Pravilno je materialnopravno stališče pritožbe glede večine, ki je potrebna za redno upravljanje stvari v solastnini (67. člen SPZ). Vendar je takšna večina glede na veljavnost Pogodbe obstajala tudi še v času po prepovedi sečnje in po odpovedi pogodbe, vse do odstopa od pogodbe z dne 28.6.2012. Že to dejstvo zadostuje za zavrnitev zahtevka tožeče stranke za to obdobje. Zato ni odločilnega pomena materialnopravno napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bila prepoved sečnje izdana zgolj v gozdovih, ki so v solasti prve toženke in se ni nanašala na gospodarjenje z gozdovi v lasti preostalih solastnikov. Pritožnica pravilno izpostavlja, da ima solastnik v skladu s 1. odstavkom 66. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. V skladu z 2. odstavkom 66. člena SPZ se plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži. V skladu s 3. odstavkom 66. člena SPZ solastnik lahko razpolaga s svojo pravico brez soglasja drugih solastnikov. Pritožnica utemeljeno izpostavlja, da dopustno samostojno razpolaganje solastnika z njegovim idealnim delom pomeni le pravno razpolaganje, ker se idealni del v pravnem prometu obnaša kot stvar.5 Samostojno je torej mogoče odtujiti idealni del, pri bremenih obstajajo omejitve. Dokler stvar ni razdeljena v naravi oziroma ni dogovora o uporabi, drugačna razpolaga ni dopustna. Vsak izmed solastnikov je namreč upravičen do uporabe in posesti celotne stvari v sorazmerju z njegovim solastniškim deležem. Vendar je v obravnavanem primeru tovrstno zadostno soglasje solastnikov kljub prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe v spornem času (do 28.6.2012) še obstajalo, kot je bilo predhodno že obrazloženo. Pa tudi, če bi veljalo stališče pritožnice, da je bila prepoved sečnje in odpoved prve toženke učinkovita, bi tožnica upoštevajoč njen solastni delež (16/75) in solastni delež druge toženke (25/75) imela zadostno večino (nad polovico) za redno upravljanje s spornimi nepremičninami. V zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, kdo je prepovedal sečnjo, podal odpoved Pogodbe in odstop od Pogodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nista podani zatrjevani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

18. Iz točke 36. obrazložitve sodbe ni mogoče šteti, da bi sodišče R. S. še v času prepovedi sečnje in odpovedi pogodbe štelo za solastnico spornih gozdov. Povzelo je le vsebino odpovedi pogodbe, ki je bila podana dne 13.1.2012, kjer je bila omenjena tudi R. S. Pri prepovedi sečnje R. S. ni omenjalo. Navedeno pa na pravilnost odločitve ni vplivalo in tako ni odločilnega pomena, zato bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da sta odstop od Pogodbe dne 28.6.2012 podali obe toženki skupaj. Iz točke 39 obrazložitve je nato jasno razvidno, da je sodišče povzelo navedbe toženk v zvezi z njunimi razlogi za odstop od pogodbe. Tožeča stranka se zato v pritožbi neupravičeno sprašuje, ali gre v točki 39. obrazložitve za ugotovitve sodišča glede tožničinih kršitev pogodbe ali za povzemanje navedb toženk s tem v zvezi, saj je to iz obrazložitve sodbe v točki 39 popolnoma jasno. Pritožnica v nadaljevanju pritožbe opiše tudi dogajanje v zvezi s poslovnimi deleži tožnice, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča ni bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi.

20. Pritožnica navaja tudi, da sodišče vztraja na pristranskem ocenjevanju preteklih stanj izvedenca B. B., katerega „ugotovitve“ naj bi v enem delu temeljile na podatkih in trditvah D. D. in Biotehnične fakultete, katerih rezultatov izvedenec B. B. naj ne bi preverjal, temveč je nepreverjene uporabil (točka 45 pritožbe). Pritožnica v pritožbi ne pove konkretno, katere podatke naj bi izvedenec uporabil, pa jih sam ni ugotovil. Zato takšno pavšalno zatrjevanje ne more biti uspešno. Glede na zapis v pritožbi na strani 12, točka 6, da je izvedenec B. B. tako izpovedal na obravnavi dne 20.11.2018, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenec B. B. ni izpovedal tega, da bi povzemal podatke izvedencev D. D. in Biotehnične fakultete. Pritožnica ne pojasni, iz katerega dela izpovedbe in katere podatke navedenih izvedencev naj bi izvedenec B. B. uporabil pri izdelavi svojega mnenja, zato podrobneje na takšno pritožbeno navedbo ni mogoče odgovoriti.

21. Sodišče prve stopnje je ravnanja tožeče stranke pri upravljanju pravilno presojalo po standardu profesionalne skrbnosti, saj je tožnica kot gospodarska družba profesionalno opravljala dejavnost upravljanja z gozdovi, za katero se takšno znanje predpostavlja. Pravilno je tudi presodilo, da njeno upravljanje s spornimi gozdovi temu standardu ni ustrezalo, prav tako pa ni ustrezalo niti standardu dobrega gospodarstvenika. Zato ni odločilnega pomena razpravljanje v pritožbi, ali sta pojma dobrega gospodarstvenika in dobrega gospodarja identična in kakšna je razlika med njima. Sodišče prve stopnje je navedlo, kakšna so bila dolžna ravnanja tožnice po Pogodbi in da ugotovljena ravnanja temu ne ustrezajo. Odločitev sodišča prve stopnje o tem je mogoče preizkusiti, v sodbi so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

22. Za razjasnitev spornih vprašanj je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca B. B. Kot je razvidno iz imenika sodnih izvedencev, je bil izvedenec B. B. dne 6.4.2004 imenovan za izvedenca za strokovno področje gozdarstva, za podpodročja gozdarstvo splošno, gozdna zemljišča, gozdovi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ta izvedenec ustrezno usposobljen za nalogo, kot mu jo je naložilo sodišče, in za ugotovitve, na podlagi katerih temelji odločitev sodišča. Brez znanja s področja gozdarstva ne bi bilo mogoče odgovoriti na vprašanja sodišča, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec finančne stroke ni ustrezen za izvršitev te naloge. Izvedenec B. B. je v zvezi s tem na naroku dne 29.3.2018 pojasnil, da imajo v okviru študija na fakulteti predmet ekonomika gozdarstva in je zato usposobljen za podajo mnenja glede vprašanj, ki se tičejo določitve cen, vrednosti lesa, prodaje, gospodarnosti, gospodarjenja z gozdom in gozdnim prostorom, zato pritožbeno sodišče o usposobljenosti izvedenca za opravo konkretne naloge ne dvomi.

23. Na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca B. B. je tudi po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je prišlo do odstopanja med uradnimi podatki v evidencah o poseku lesa in dejanskim posekom drevja. Do tega je prišlo zaradi neustreznih (prenizkih) tarif in neobračunane kubature iglavcev, debelejših od 80 cm premera (11.007 m3), ter zaradi neevidentiranega poseka lesa (53.831 m3).

24. Glede tarif je izvedenec prepričljivo pojasnil, da njegove ugotovitve glede neustreznosti tarif niso bile namenjene temu, da bi se na podlagi le teh spreminjalo tarife, temveč je želel opozoriti na dejstvo, da je na območju GGE P. dejanska kubatura dreves odstopala od kubature, predpisane s tarifami. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil metodo svojega dela, ki jo sodišče prve stopnje opiše v točki 48 obrazložitve sodbe. Izvedenec je sam opravil kontrolne meritve, ki so bile zgolj ocena, ali je potrebno opraviti podrobno študijo primernosti tarif glede na dejansko stanje. Do tega, kolikšna je razlika, pa je izvedenec prišel z uporabo že pridobljenih podatkov iz leta 2009, ko je bilo na 278 stalnih vzorčnih ploskvah, ki so postavljene po celotnem GGE P., izmerjenih 700 dreves. Na podlagi teh podatkov je izmerjenim drevesom določil kubaturo in jo primerjal z veljavnimi tarifami, ter prišel do ugotovitve, da je bila dejansko količina posekanega drevja in s tem prodanega lesa višja za 5,09% oziroma za 9.707 m3. Ugotovil je tudi, da ugotovljeno odstopanje v takšnem obsegu na nivoju GGE pomeni zanemarljivo razliko, pri čemer sodišče pojasni, da slednjega ni moč trditi v primeru obračuna količine lesa pri prodaji le tega. Sodišče je v zvezi s tem pravilno interpretiralo izpovedbo priče L. in so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni, poleg tega pa deloma nerazumljivi, saj pritožnica stavka na strani 12 pritožbe spodaj ne dokonča. 25. Pravilne so tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede neobračunane kubature dreves iglavcev v primeru, ko le ti presegajo 16. debelinsko stopnjo oziroma premer 80 cm. Tudi v tem delu se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na jasno in popolno izvedensko mnenje izvedenca B. B. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo v GGE P. med leti 2005 in 2011 posekanih 1.330 dreves iglavcev, od katerih je bilo vsaj 650 dreves iglavcev debelejših od 16. debelinske stopnje, torej je bila kubatura posekanih iglavcev za vsaj 1.300 m3 večja od tiste, ki je bila s strani GZS označena za posek. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v točki 49 obrazložitve in so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Izvedenec je tudi prepričljivo pojasnil, kako je prišel do ocene obstoja 650 dreves, debelejših od premera 80 cm, kar je sodišče prve stopnje povzelo na koncu točke 49 obrazložitve. Tako ne drži trditev pritožbe, da je nepreverljivo, kako je izvedenec prišel do svojih ugotovitev.

26. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju tudi pojasnilo (točka 50 obrazložitve), da tožeči stranki ni moč očitati dejstva neustreznosti tarif in manjka v funkcionalnosti programa Timber, v posledici česar je prišlo do poseka, ki je odstopal od evidenc. Neskrbnost tožeče stranke in kršitev mandatarjeve obveznosti v kontekstu viška posekanega lesa pa se kaže v tem, da slednjega, zaradi odsotnosti natančne izmere pred prodajo kupcem, ni ustrezno ovrednotila in zaračunala. Število hlodov in njihova kvaliteta sta se določali zgolj okularno, kar pa ni predstavljalo profesionalne skrbnosti tožeče stranke pri izvrševanju mandatne pogodbe, s čimer se pritožbeno sodišče strinja. Zaradi neustreznih tarif in manjka programa Timber je bilo posekanega več drevja od evidentiranega. Ker pa tožeča stranka ni opravila natančne izmere količine posekanega drevja, tudi ni mogla ugotoviti viška posekanega drevja, pri čemer le tega posledično tudi ni zaračunala kupcem lesa. Zato ni pomembno zgolj dejstvo, kakšna je vsebina evidenc ZGS, kar trdi pritožnica in se pri tem sklicuje na 224. člen ZPP, temveč dejanska količina posekanega lesa, ki bi jo morala ugotoviti tožeča stranka, pa je ni. Tožeča stranka se torej neutemeljeno sklicuje na evidence ZGS kot na tisto edino merilo, na katero bi svojo odločitev moralo opreti sodišče. Pritožnica se tudi neutemeljeno sprašuje, ali je sodišče prve stopnje ugotovilo prodajo lesa na panju ali ne, saj iz obrazložitve sodišča v točki 50 jasno izhaja, kaj je štelo kot kršitev mandatarjeve obveznosti. Pritožnica tudi konkretno ne pojasni, med katerimi dejstvi iz javnih listin, in dejstvi, ki jih je ugotovil izvedenec B. B., je podano nasprotje, zato na takšno navedbo ni mogoče odgovoriti.

27. Poleg že navedenega pa je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca B. B. ugotovilo tudi, da je med leti 2005-2011 prišlo do neevidentiranega poseka 53.831 m3 lesa. Ta številka predstavlja 28,2% več lesa, kot ga izkazujejo evidence. Kako je izvedenec prišel do tega rezultata, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo v točki 52 obrazložitve, v točkah 53 do 62 obrazložitve pa je odgovorilo na pripombe tožnice glede metode dela izvedenca in navedlo druga dejstva, iz katerih izhaja, da je do neevidentirane sečnje prišlo. Pritožbeno sodišče sprejema navedene razloge sodišča prve stopnje v teh točkah, ne strinja se z oceno tožeče stranke o nestrokovnosti izvedenca B. B. Na vse pravočasne pripombe tožeče stranke je izvedenec prepričljivo odgovoril v dopolnitvah mnenja in ob zaslišanjih. Izvedenec je čas oprave ogledov jasno zapisal v 1. poglavju izvedenskega mnenja z dne 28.8.2017, iz mnenja in prilog pa je tudi jasno razvidno, kje in na kakšen način so bile meritve izvedene. Izvedenec je tudi pojasnil, da je za izračun nedovoljenega poseka uporabil v odnosu do vseh strank korektno statistično primerjavo podatkov, to je sredinsko vrednost intervalne ocene poseka (zaslišanje izvedenca na naroku dne 12.4.2018, str. 86, 87 prepisa zvočnega posnetka).

28. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede uporabe sortimentnih tablic iz GGN GGO R. pri dejanski sortimentaciji posekanega lesa. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da je te tablice uporabil zato, ker gre v primeru GGO R., tako kot v GGO P., za alpske gozdove z visokim deležem smreke. Tablic iz GGN GGO Z. oziroma GGN GGO Y. pa ni mogel uporabiti, ker slednji nista nikjer objavljeni. Pritožbena trditev, da je dr. C. C. pri preverjanju avtorstva ocenil, da gre očitno za tablice avtorja Sklad KKZG, narejene za območje cele Slovenije, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto. Tudi sicer pa je izvedenec B. B. pojasnil, da sama sortimentacija lesa ni vplivala na ugotovitev o tem, koliko je bilo neevidentirane sečnje, temveč bi vplivala na ugotovitev pravilnosti prodajne cene (strani 44 in 45 prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 20.11.2018), česar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v razlogih sodbe kot kršitev Pogodbe, saj se je v sodbi ukvarjalo le z določenimi zatrjevanimi kršitvami Pogodbe, saj so že te zadostovale za presojo, da je bil odstop toženk od Pogodbe utemeljen.

29. Glede tega, kako je prišel do zaključka o neevidentirani sečnji, je izvedenec na obravnavi 12.4.2018 opisal, da je do tega prišel na dva načina. Prvi način je evidenca po stanju na vzorčnih ploskvah, ki jo je natančno opisal (str. 84 prepisa zvočnega posnetka), za dve leti, to je 2010 in 2011, pa je izvedenec izbral odseke, kjer je opravil meritve, in sicer vzorčno. Izvedenec je tudi navedel, da so njegovi zaključki o neevidentiranem poseku narejeni s stopnjo gotovosti, pa čeprav gre za oceno. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da take metode strokovno ne vzdržijo, da ne dajejo uporabnih podatkov, ker gre za statistične ocene za nazaj. Izvedenec je povedal tudi, da gre pri številki 53.831 m3 lesa za najmanj takšno količino. Pritožbeno sodišče se ne strinja z navedbo pritožbe, da je bil izvedenec žaljiv do tožeče stranke, saj glede na podatke v spisu tega ne more zaključiti. Prav tako ne drži, da bi navedeni izvedenec vodil postopek ali omalovaževal stranke in druge izvedence. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno naložilo izvedencu B. B., da se opredeli do predpravdnih izvedenskih mnenj drugih izvedencev (ker se ta mnenja štejejo za trditve strank) in je te ugotovitve v razlogih sodbe povzelo in prepričljivo pojasnilo, zakaj so nastale posamezne razlike v izvedenskih mnenjih. Upravičeno je zavrnilo zahtevo tožeče stranke po postavitvi drugega (novega) izvedenca, saj je bilo njegovo mnenje jasno in popolno, dvom o pravilnosti mnenja pa se ni pojavil (3. odst. 254. člena ZPP). Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, pa tožeča stranka mnenja dr. C. C. ni predložila v času sojenja na prvi stopnji, da bi se do teh navedb izvedenec B. B. lahko opredelil, temveč je te navedbe podala šele v pritožbi, kar je prepozno (1. odst. 337. člena ZPP).

30. Zgolj zatrjevano dejstvo, da je revirni gozdar izpovedal, da se mu takšna količina lesa zdi smešna in da bi takšno količino posekanega lesa prav gotovo opazil, pritožbenega sodišča ne prepriča. Sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki navedeni priči ni verjelo glede na to, da so bile slednjemu očitane in ugotovljene določene nepravilnosti v zvezi z načrtovanjem gospodarjenja z X. gozdovi in bi zato lahko imel interes po zavrnitvi izvedenčeve ugotovitve. Ta priča je tudi povedala, da je kot disciplinski ukrep prejela opomin. Zato je sklicevanje tožeče stranke na njegovo izpovedbo neutemeljeno.

31. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na območju GGE P. v obravnavanem obdobju nastalo več nezakonitih golosekov, pri čemer skupna površina le teh za odločitev v zadevi ni bistvena. Na podlagi mnenja izvedenca je sodišče prepričljivo ovrglo tezo tožnice, da so goloseki nastali kot posledica sanitarne sečnje, pa tudi tezo, da so bila vsa dela opravljena v skladu z usmeritvami ZGS, saj je bilo v vseh gozdovih GGE P. predpisano postopno gospodarjenje, v visokogorskih bukovih gozdovih tudi malopovršinsko zastorsko gospodarjenje, v jelovo bukovih gozdovih pa skupinsko prebiralno gospodarjenje, pri čemer je za vse navedene sisteme, razen pri smrekovju, značilno, da pomlajevanje poteka pod zastorom odraslega sestoja. Glede metode dela je izvedenec na naroku 12.4.2018 prepričljivo pojasnil, da je izbral 30 odsekov, kjer je bila sečnja opravljena predvsem od leta 2005 do 2011. Nato se je odločil za ogled 10 odsekov, ki so kazali, da bi lahko bili končni poseki, velike sečnje, nato pa je doma izžrebal odseke. Upošteval pa je tista dva odseka, katerih upoštevanje je zahtevalo sodišče. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti metode dela izvedenca, saj kaj drugega s strani tožeče stranke ni bilo izkazano. Da so nastali goloseki, pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo tudi na podlagi ugotovitev gozdarske inšpektorice K. K. in pisnega mnenja inšpektorja L. L. z dne 3.10.2013. Ne drži torej trditev pritožbe, da nihče od pristojnih ni zaznal kršitev. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka morala tovrstne poseke na golo ugotoviti in v nadaljevanju preprečiti. Zagotoviti bi morala takšno kadrovsko zasedbo, da bi bila tako veliko površino sposobna obvladovati in nadzorovati. Ker ni tako ravnala, je kršila Pogodbo, kar je eden od utemeljenih razlogov za odstop tožene stranke od Pogodbe. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na mnenje dr. C. C., ki ga ni predložila v času sojenja na prvi stopnji, da bi se do teh navedb izvedenec B. B. lahko opredelil, temveč je te navedbe podala šele v pritožbi, kar je prepozno (1. odst. 337. člena ZPP).

Glede zahtevka za povračilo nematerialne škode

32. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da sta bili toženki tisti, ki sta bodisi objavili ali posredovali medijem izvedensko mnenje izvedenca D. D. z naročilom objave. Iz priloženih člankov v N. dne 24.8.2012 in O. dne 13.8.2012 namreč ni razvidno, da sta bili toženki tisti, ki sta aktivno ravnali v smeri objave člankov. Kot podajalca informacij se v članku N. omenjata zgolj A. J. in M. Š. Prav tako aktivno ravnanje toženk ne izhaja iz članka O., je pa v delu navedenega članka kot podajalec informacij omenjen zastopnik pokojne prve toženke. Pritožba sicer izpostavlja, da sta izvedensko mnenje naročili toženki in ga tudi plačali, da sta le onidve razpolagali s tem mnenjem, da je to mnenje za tožečo stranko neugodno in da sama za objavo ni imela interesa, interes za objavo pa sta imeli toženki, z namenom doseči odkup poslovnih deležev v družbi X. d.o.o., vendar s takšnimi navedbami dokazne ocene sodišča prve stopnje ne omaje. Sodišče mora o tem, da sta toženki naročili objavo spornih člankov, odločiti na podlagi stopnje prepričanja, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti ob dejstvu, da so v člankih omenjene še druge osebe kot podajalci informacij.

33. Pritožbeno sodišče v tem delu odločitve ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ki jo zgolj pavšalno očita pritožba. Pritožba namreč ne navede, v čem naj bi bilo podano nasprotje v razlogih o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je tudi popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Glede zahtevka tožeče stranke iz naslova založenih stroškov

34. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da zgolj dejstvo, da so bili računi s strani upnikov izdani, še ne vodi v prepričljiv zaključek, da so bili le ti poravnani oziroma da so bili poravnani iz denarnih sredstev tožnice. Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v izpise prometa na transakcijskem računu tožeče stranke za obravnavano obdobje pravilno ugotovilo, da je bilo iz sredstev tožeče stranke za potrebe investicij gradnje ceste v M. in elektrifikacije planine D. skupno izplačanih 90.002,86 EUR. Preostanka zahtevka za povračilo vlaganj v višini 176.061,78 EUR pa tožnica ni uspela dokazati. Ni res, kar trdi pritožba, da je sodišče ugotovilo, da je tožnica za stroške v letu 2011 porabila 266.065,00 EUR, temveč je ugotovilo, da je porabila zgolj 90.002,86 EUR. Pritožba tožeče stranke torej v delu, ko zatrjuje, da je iz lastnih sredstev za toženo stranko založila znesek 266.064,64 EUR, ni utemeljena. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je sodišče najprej enostransko spremenilo odločitev, saj se to vprašanje ni pojavljalo tekom pravde, temveč je morala tožeča stranka izkazovati založena sredstva v vtoževani višini. Tožena stranka je ugovarjala, da predložene kontne kartice ne izkazujejo dejanskega toka denarja, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo tudi to dejstvo, tudi sicer pa je bilo na strani tožeče stranke trditveno in dokazno breme, da je iz svojih sredstev založila stroške tudi za toženo stranko in v kakšni višini. Iz priložene sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I Pg 493/2012 z dne 30.1.2018 ne izhaja, da bi glede tega vprašanja šlo za že razsojeno stvar.

35. Ker je imela tožnica po lastnih navedbah za investicije v letu 2011 na voljo 138.397,00 EUR denarnih sredstev, porabila pa je zgolj 90.002,86 EUR, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je v letu 2011 opravila investicije v korist toženk, katerih vrednost bi bila višja od vrednosti sredstev, ki jih je imela zagotovljene s strani toženk, zaradi česar bi morala sredstva založiti. Pritožba z ničemer ne omaje pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje tako glede višine porabljenih sredstev kot glede višine sredstev, ki jih je imela tožnica že na voljo od toženk za navedene investicije.

36. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu odločitve ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih pavšalno zatrjuje pritožba. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

37. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v pritožbi sodišču prve stopnje večkrat očita nekritičen, pristranski in arbitraren odnos in odločanje, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo korektno, nepristransko, v sodbi pa je svojo odločitev utemeljilo s prepričljivimi razlogi.

38. Če pritožbeno sodišče na katero od obširnih pritožbenih navedb ni odgovorilo, je to zato, ker niso bile odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP), ali pa so bile premalo konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti.

39. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

40. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP), toženki pa z odgovoroma na pritožbo nista prispevali k razjasnitvi zadeve, zato sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi z 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 26/1999 s kasnejšimi spremembami 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 3 Ur. l. RS, št. 30/1993 s spremembami 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami 5 V. Rijavec v: M. Juhart in drugi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 337.