Jedro

Ker je bilo o tožnikovi zahtevi na isti dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno, je odločitev, da se njegova zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Maribor z odločbo, št. 130-1022/2007-15 (6407) z dne 21. 12. 2007 zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz točke d) 7. alineje 2. člena Zakona o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV). Pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena, odločitev pa je potrdilo tudi Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru s sodbo U 127/2008-5 z dne 20. 4. 2010. Upravni organ tako ugotavlja, da je bil postopek za priznanje statusa vojnega veterana tožniku že pravnomočno zaključen, zato je na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo zahtevo za ponovno priznanje tega statusa zavrgel z obrazložitvijo, da je bilo o isti upravni stvari, to je o priznanju statusa vojnega veterana tožniku, že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek pa se od prvotne odločitve nista spremenila.

Tožnik se je zoper prvostopni sklep pritožil, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ je ugotovil, da je bila o isti upravni stvari že izdana zavrnilna odločba, dejansko in pravno stanje, na katero se opira zahtevek, pa se ni spremenilo, zato je odločitev prvostopnega organa, da se ponovna tožnikova zahteva za priznanje statusa vojnega veterana zavrže, v skladu s četrtim odstavkom v skladu s 129. členom ZUP in torej pravilna.

Tožnik v vloženi tožbi navaja, da pri prvem odločanju ni bil v celoti seznanjen s postopkom, ki se je vodil v njegovi zadevi priznanja vojnega veterana. Šele ob drugi vlogi je dobil na vpogled celoten spis in izjave prič, katere sedaj prilaga. Zaradi psihičnih pritiskov zaradi dogodkov ob obrambi Slovenije je tudi psihično zbolel in po toliko letih še vedno doživlja travme. Ne more se strinjati s tem, da je pogoj za pridobitev statusa vojnega veterana odredba policije za postavljanje barikad, saj jih delodajalec gotovo ni na svojo roko pošiljal postavljati barikade, ampak je to sigurno opravil po nalogu policije ali vojske. Nevarnostim se ni prostovoljno izpostavljal. Upravni organ bi bil dolžan po uradni dolžnosti priskrbeti dokazilo o napotitvi delavcev A. na postavljanje barikad, česar pa ni storil. Če ne bi bile postavljene barikade na Lackovi cesti v Pekrah, tam ne bi bili zadržani tanki in potem tudi ne bi prišlo do oboroženih spopadov. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in se pri tem sklicuje na 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP glede na to, da je bilo o zahtevi tožeče stranke že pred obravnavano vlogo pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira tožnikov ponovni zahtevek, pa se od prvotne odločitve nista spremenila. Glede na to predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je prvič vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana dne 16. 11. 2007 s trditvijo, da je v času agresije na Republiko Slovenijo postavljal tovornjake podjetja A., kjer je bil zaposlen, na barikade v mestu Maribor in Pekrah. Njegov zahtevek je bil z odločbo št. 130-1022/2007-15 (6407) z dne 21. 12. 2007 zavrnjen, ker je bilo ugotovljeno, da pogoji, ki morajo biti izkazani za utemeljitev zahteve za priznanje statusa vojnega veterana na podlagi točke d) 7. alineje 2. člena ZVV niso podani. Gre namreč za to, da mora biti v skladu s citiranim določilom kumulativno podana postavitev barikad po odredbi policije ter navzočnost osebe v območju in času oboroženih spopadov. Ker to ni bilo ugotovljeno, je bila tožnikova zahteva zavrnjena, odločitev pa potrjena tudi v pritožbenem postopku in v upravnem sporu s sodbo Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru št. U 127/2008-5 z dne 20. 4. 2010. Dne 7. 11. 2014 je tožnik vnovič vložil zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana in vpis v evidenco vojnih veteranov na isti dejanski in pravni podlagi kot prvič, torej kot oseba, ki je postavljal barikade s premikanjem avtomobilov, kar pomeni na podlagi točke d) 7. alineje 2. člena ZVV. ZUP v 4. točki prvega odstavka 129. člena določa, da organ najprej preizkusi zadevo in jo s sklepom zavrže, če je bilo o isti upravni stvari že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek nista spremenila. Ker je bilo o tožnikovi zahtevi na tej dejanski in pravni podlagi že pravnomočno odločeno, je odločitev, da se njegova zahteva na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrže, pravilna.

Po obrazloženem tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami, iz katerih izhaja predvsem nestrinjanje s (prvo) odločitvijo, da pogoji za priznanje statusa vojnega veterana tožniku niso podani, ne more biti uspešna, saj pri izdaji v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa o tem ni bilo mogoče ponovno odločati.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).