Jedro

Dedno nevreden je torej tisti, ki je oporoko ponaredil, po stališču sodne prakse pa tudi tisti, ki uveljavi oporoko, za katero ve, da je ponarejena oziroma ne odraža resnične zapustnikove volje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica in dedinja M. A. krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju po pokojnem A. A. ugotovilo obseg zapustnikovega premoženja (I. in II. točki izreka), nato pa na podlagi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 54219/2013 z dne 8. 7. 2015 po uradni dolžnosti ugotovilo, da je zapustnikova zunajzakonska partnerka B. B. dedno nevredna, kar pomeni, da ne more dedovati ne po oporoki ne po zakonu (III. točka izreka). Za zakonito dedinjo prvega dednega reda je razglasilo zapustnikovo hči M. A. do celote zapuščine (IV. točka izreka).

2. Dedinja B. B. se proti temu sklepu pritožuje, izpodbija ga v III. in IV. točki izreka zaradi kršitev določb nepravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sklepa tako, da jo pritožbeno sodišče spozna za zakonito dedinjo po zapustniku v deležu 1/2, podredno pa predlaga razveljavitev sklepa. Opozarja, da je sklep v izpodbijani III. točki nejasen in nedoločen, saj na splošno ugotavlja njeno dedno nevrednost in nezmožnost dedovanja po oporoki in po zakonu, dedna nevrednost pa se vselej lahko ugotavlja zgolj v razmerju do konkretnega zapustnika. Sodišče bi moralo, ker je spor o dedni nevrednosti, dedinjo M. A. napotiti na pravdo, v kateri bi morala dokazati obstoj razlogov za dedno nevrednost. Zmotno je stališče sodišča, da je pritožnica zaradi obsodilne kazenske sodbe avtomatično tudi dedno nevredna. Pri presoji izpolnjenosti pogojev po 3. točki 126. člena ZD je potrebno izhajati iz namena te določbe, in sicer je dedno nevreden tisti, ki vedoma uveljavi ponarejeno oporoko oziroma oporoko, ki ne odraža resnične zapustnikove volje. Pritožnica se s predložitvijo oporoke v tem zapuščinskem postopku ni pregrešila zoper zapustnika, saj to ravnanje ni bilo usmerjeno zoper zapustnika samega in uveljavitev njegove poslednje volje. Po pregledu vsebine oporoke pa je potrebno zaključiti, da pritožnica z uveljavitvijo oporoke niti ne bi prišla do nobenega drugega ali dodatnega premoženja, kot ji gre po samem zakonu kot zakoniti dedinji po zapustniku. Zato ob restriktivni razlagi določb zakona pritožnici ni mogoče očitati, da je bilo njeno ravnanje usmerjeno v preprečitev uveljavitve dejanske poslednje volje zapustnika, kar je za obstoj razloga dedne nevrednosti po 3. točki 126. člena ZD nujno potrebno.

3. Dedinja M. A. v odgovoru na pritožbo trdi, da so neutemeljene vse pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 163. člena Zakona o dedovanju (ZD) ni bila storjena. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne bi dalo preizkusiti. Za jasnost in razumljivost izreka sklepa zadostuje ugotovitev v III. točki izreka o dedni nevrednosti pritožnice, saj ne more biti dvoma, da se ta ugotovitev nanaša na dedovanje po pokojnem A. A. in na zavržno ravnanje v odnosu do njega.

6. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, med ostalim tudi v primeru spornih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost razdedinjenja nujnih dedičev ali utemeljenost razlogov za nevrednost (4. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Ker v tej zadevi niso sporna dejstva, pomembna za odločitev o obstoju razlogov za dedno nevrednost dedinje B. B., zapuščinsko sodišče ni imelo podlage za prekinitev postopka in napotitev dedinje M. A. na pravdo. Sporno vprašanje zadeva samo uporabo prava, ki ga reši zapuščinsko sodišče samo (tretji odstavek 210. člena ZD).

7. Zapuščinsko sodišče je ugotovitev dedne nevrednosti pritožnice oprlo na pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 54219/2013 z dne 8. 7. 2015, s katero je bila pritožnica spoznana za krivo kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, s tem, da je v predmetnem zapuščinskem postopku kot dokaz prave oporočne volje pokojnega A. A. predložila njegovo oporoko z dne 1. 12. 2003, na kateri je bil ponarejen podpis, pri tem pa je vedela, da to ni njegova oporoka in da je tudi ni podpisal. Glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo (14. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pritožnica ne zanika, da je v zapuščinskem postopku predložila ponarejeno oporoko in tega, da je vedela, da to ni zapustnikova oporoka. Meni pa, da to še ne zadostuje za odločitev o njeni dedni nevrednosti, pač pa da je ključno vprašanje, ali je imela namen preprečiti izpolnitev zapustnikove volje, za kar pa bi moralo sodišče presojati vsebino oporoke.

8. ZD v 126. členu taksativno našteva razloge dedne nevrednosti, med ostalim je nevreden, da deduje, tako na podlagi zakona kot na podlagi oporoke, tisti, kdor je uničil ali skril zapustnikovo oporoko z namenom, da bi preprečil izpolnitev zapustnikove poslednje volje, kakor tudi, kdor je ponaredil zapustnikovo oporoko (3. točka). Navedenih razlogov dedne nevrednosti praviloma sodišče ne sme ekstenzivno razlagati niti analogno uporabljati1. Dedno nevreden je torej tisti, ki je oporoko ponaredil, po stališču sodne prakse pa tudi tisti, ki uveljavi oporoko, za katero ve, da je ponarejena oziroma ne odraža resnične zapustnikove volje2. ZD je pri naštevanju razlogov dedne nevrednosti v 3. točki jasen: v primeru predložitve ponarejene zapustnikove oporoke se ne zahteva ugotavljanje namena preprečitve izpolnitve zapustnikove volje, kot se to zahteva v primeru, če je nekdo uničil ali skril oporoko, ki jo je zapustnik naredil. Sklicevanje pritožbe, da je namen določbe v tem, da je lahko kaznovan le tisti dedič, katerega ravnanje je usmerjeno k preprečitvi uveljavitve dejanske poslednje volje zapustnika, ni pravilno. V primeru ponareditve oporoke oziroma zavestne predložitve ponarejene oporoke za dedno nevrednost zadostuje že samo takšno zavržno ravnanje dediča in ni potrebno ugotavljati njegovega namena oziroma hotenja. Zato je pravilen zaključek sklepa, da pritožnica ne more dedovati po zapustniku niti na podlagi zakona niti na podlagi oporoke.

9. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 174. člena ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med zapuščinskim postopkom ali zaradi postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo okoliščin, ki bi bile podlaga za odločitev o stroških postopka na podlagi 3. točke 174. člena ZD.

1 Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, Dedno pravo, Uradni list, Ljubljana 2009. 2 Odločba VSL I Cp 1601/2015.