Jedro

Pogosto je prav poškodba določenega organa vzrok, da so določene odškodninske postavke drugače ovrednotene kot če gre za kakšen drug organ. Tako so pri določenih poškodbah v ospredju duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tretjih zopet duševne bolečine zaradi skaženosti itd. Prav zato je tudi pomembno, da sodišče pri presoji odškodnine za posamezno škodo primerja predvsem tiste odškodninske primere, v katerih so bile obravnavane podobne poškodbe. Ko takšna primerjava zaradi specifičnosti posameznega primera (kombinacija več poškodb npr.) ni mogoča, je treba upoštevati tudi splošno mejo za prisojo odškodnin glede na težo poškodbe (sodna praksa uporablja metodo po Fischerju z uvrstitvijo v skupine od 1 do 6). Nato prihajajo v poštev še nadaljnje primerjave, kot so poklic, starost, spol itd.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženo stranko je obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 1.612.055,00 SIT s pripadki, za škodo, ki je tožniku nastala v škodnem dogodku dne 13.12.1996. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prisojeno odškodnino zvišalo za 200.000,00 SIT (za zmanjšanje življenjske aktivnosti), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik.

Izpodbija zavrnilni del sodbe za znesek 2,500.000,00 SIT in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da mu je sodišče odmerilo bistveno prenizko odškodnino. Ob pravilni uporabi materialnega prava in upoštevajoč čas, ko je tožnik čakal na odmero odškodnine (dve leti in deset mesecev), bi moral prejeti vso zahtevano odškodnino. Sodiščema očita, da nista pravilno opravili primerjave s podobnimi primeri. Trdi, da sodišča odmerjajo odškodnino 800.000,00 SIT za zmanjšanje življenjske aktivnosti za povsem običajen zvin vratne hrbtenice, ki zapusti zmanjšanje življenjskih aktivnosti 4 do 5 odstotkov. Poudarja, da je za višino odškodnine popolnoma vseeno, ali gre za poškodbo hrbtenice, prsta, zapestja, golena, gležnja ali vranice. Meni tudi, da primerjave s sodbami, ki so bile objavljene v delu mag. D. J. P. niso več aktualne, ker je med tem standard porasel in bi zato moralo sodišče za nekdaj prisojeno odškodnino v višini 10.000 DEM prisoditi danes vsaj 12.000 do 13.000 DEM. Trdi še, da sodno prakso ne predstavljajo samo tiste odločbe, ki so zajete v navedeni publikaciji, ampak vsa sodna praksa. Navaja odločbi opr. št. P 786/97 in P 869/97 Okrožnega sodišča v Celju in trdi, da je treba v primerjavi z navedenima odškodninama tožniku prisoditi približno 40 do 50 odstotkov odškodnine, kajti le na ta način bi bilo varovano ustavno načelo enakega varstva pred zakonom. Zaradi poteka časa bi sodišče moralo tožniku, tudi če bi ostalo pri odškodnini 1,800.000,00 SIT, prisoditi vsaj še 500.000,00 SIT, torej skupaj 2,300.000,00 SIT. Zato tožnik predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožniku prisodi poleg že prisojene odškodnine še nadaljnjo odškodnino v znesku 2,500.000,00 SIT, ter celotne po tožniku zaznamovane pravdne stroške na prvi in drugi stopnji, oboje z zamudnimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ki se na podlagi prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem postopku še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za negmotno škodo prisodilo odškodnino v skupnem znesku 1,800.000,00 SIT. V odgovor na revizijske trditve pa revizijsko sodišče še dodaja: Najprej je treba tožniku pojasniti, da nikakor ni res, da je za višino odškodnine popolnoma vseeno, ali gre za poškodbo hrbtenice, prsta, zapestja, golena, gležnja, vranice itd. Bistvenega pomena je, kateri organ je poškodovan, saj prav to dejstvo največkrat pogojuje takorekoč vse postavke odškodninskih zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode. Pogosto je prav poškodba določenega organa vzrok, da so določene odškodninske postavke drugače ovrednotene kot če gre za kakšen drug organ. Tako so pri določenih poškodbah v ospredju telesne bolečine, medtem ko so pri drugih v ospredju duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pri tretjih zopet duševne bolečine zaradi skaženost itd. Prav zato je tudi pomembno, da sodišče pri presoji odškodnine za posamezno škodo primerja predvsem tiste odškodninske primere, v katerih so bile obravnavane podobne poškodbe. Ko takšna primerjava zaradi specifičnosti posameznega primera (kombinacija več poškodb npr.) ni mogoča, je treba upoštevati tudi splošno mejo za prisojo odškodnin glede na težo poškodbe (sodna praksa uporablja metodo po Fischerju z uvrstitvijo v skupine od 1 do 6). Nato prihajajo v poštev še nadaljnje primerjave, kot so poklic, starost, spol itd. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je pri preizkusu obravnavanega primera upoštevalo odškodnine, ki so bile prisojene za podobne poškodbe vse do trenutka, ko je bila odmerjena sporna odškodnina (pri tem je kot vir uporabilo publikacijo Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001 in podatke elektronske baze vrhovnega sodišča za nepremoženjsko škodo (STAIRS-NEGM). Navedena primerjava je pokazala, da so oškodovanci za poškodbe prstov na rokah dobili prej nižje odškodnine kot višje.

Višja odškodnina je bila prisojena za poškodbe več prstov in sicer za poškodbo desne roke ob ugotovljenem dejstvu, da je bil oškodovanec desničar.

Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno poudarja dejstvo, da je morala čakati na odškodnino nesorazmerno dolgo. Poudariti je treba, da je bil škodni dogodek 13.12.1996 in da je revident odškodninski zahtevek naslovil na toženo stranko 30.07.1997, ki je bil po višini nerealno visok, medtem ko je tožbo vložil 15.09.1997. Ob dejstvu, da je bila sodba prve stopnje izdana 09.03.1999, obdobje čakanja na odškodnino ne pomeni tako dolge dobe, da bi bilo treba zaradi tega odškodnino zvišati. Toda sodišče druge stopnje je, v nasprotju z drugačno trditvijo v reviziji, v korist tožnika to vendarle storilo. Prav zaradi tega razloga je odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zvišalo za 200.000,00 SIT. Višja odškodnina iz tega naslova tožniku ne gre.

Povsem nekorektno pa je sklicevanje revidenta na zadevi Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 786/96 in P 869/97, saj poškodbe, ki sta jih utrpela navedena oškodovanca, niso primerljive s poškodbo, ki jo je utrpel tožnik. Tudi primerjava na način, kot jo ponuja revident (da bi tožnik moral prejeti približno 40 do 50 odstotkov odškodnine prisojene tema dvema oškodovancema), ni mogoča. Uveljavljanje ustavnega načela enakega varstva pred zakonom v takšni povezavi ne more biti utemeljena in je tudi v nasprotju z 200. in 203. členom ZOR. Še več, revident s tem nekorektno bagatelizira navedena odškodninska primera in oškodovanca (katerih pooblaščenec je bil) za doseganje boljšega rezultata v sedanjem postopku.

Nekorekten je nadalje revidentov očitek, da se sodišče druge stopnje sklicuje na individualizacijo, "ko je treba izničiti primere, ki jih je navedel tožnik". Sodišče druge stopnje mora poleg objektivnih meril in primerjav z drugimi podobnimi primeri upoštevati specifičnost obravnavanega primera, saj ta zahteva prav tako izhaja iz že navedenega 200. člena ZOR. Revident je ponudil v primerjavo primere, ki jih vrhovno sodišče ni obravnavalo, ali primere, ki ji v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti.

Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe na revizijski stopnji je pokazal, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo vsa merila iz 200. in 203. člena ZOR. Ponavljanje korektno in obsežno povzetih dejstev v zvezi s škodo, ki jo je tožnik pretrpel, in odškodnin zanje, ni potrebno, saj je tožnik tako v prvostopenjski kot drugostopenjski sodbi dobil odgovore na vsa vprašanja, ki so za uporabo materialnega prava odločilna.

Revizijsko sodišče končno tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena ZPP 1977). Revizija tožnika je tako v celoti neutemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP 1977 moralo zavrniti.