Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno (pogodbeno) pravo, ko sta določbo drugega odstavka 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb razumeli tako, kot se glasi (ker je jasna, tudi ni bilo potrebe po uporabi posebnih razlagalnih pravil - 100. člena ZOR), se pravi, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. Stanje, kakršno je bilo po tem časovnem mejniku, se pri izračunavanju višine zavarovalne vsote zato ne upošteva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 212.102 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.6.1997, višji tožbeni zahtevek (tožnica je zahtevala skupaj 3.043.386 SIT) pa je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožnici povrniti 193.137 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper to sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v obsodilnem delu razveljavilo glede dosojenih 165.000 SIT, odločbo o stroških pa spremenilo tako, da mora tožnica toženi stranki povrniti 3.504,46 EUR (prej 839.811 SIT) pravdnih stroškov. Tožničino pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je še, da mora tožnica toženi stranki povrniti 230,00 EUR stroškov pritožbenega postopka. Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sodba nima razlogov za odločitev ter da le na kratko povzema razloge prvostopenjske sodbe, ne da bi sodišče navedlo, zakaj niso utemeljene obsežne pritožbene navedbe. Nato oporeka dokazni oceni, zlasti mnenj izvedencev ter meni, da ni prav, ker sta sodišči prve in druge stopnje sledili zgolj izvedencu dr. A. N.. Tudi ta je svoje mnenje podal šele 18.7.2000, torej več kot šest let po poškodbi, izvedenec dr. A. B. pa je pojasnil, da za nazaj, na določeno časovno točko, invalidnosti ni mogoče ocenjevati. Revidentka tudi meni, da Tabela invalidnosti in Splošni pogoji za nezgodno zavarovanje oseb nikjer ne določajo, da je ob različnih izvedenskih mnenjih treba določiti invalidnost ob upoštevanju povprečne ocene. Tudi določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) določajo, da je v primeru dveh ali več različnih izvedenskih mnenj treba nesoglasja odpraviti, morebiti z zaslišanjem in soočenjem izvedencev ali s pridobitvijo novega mnenja. Nikjer pa ni določeno, da lahko sodišče sodi na podlagi povprečne vrednosti ali ob upoštevanju različnih ugotovitev dveh ali več izvedencev. Dokazna ocena izvedenskih mnenj ni v skladu z določbami ZPP, saj je od mnenj dr. A. B. in dr. M. V. sodišče vselej vzelo zgolj najnižjo oceno invalidnosti in s tem utemeljevalo mnenje izvedenca dr. A. N.. Tožnica ne sprejema ugotovitve, da pri njej ni podana invalidnost po 38. točki Tabele invalidnosti, ker da je njeno odpiranje ust povsem normalno in brez funkcionalnih motenj. Izvedenca dr. M. V. in dr. A. B. sta namreč ugotovila, da ima zaradi zloma čeljusti funkcionalne motnje . Manjka ji tudi en zob spredaj, spodaj levo, mogoče gre za dvojko ali trojko, ob njem pa je na kostnem delu 1 cm dolga pogreznjena brazgotina. Dr. A. B. je pojasnil, da gre v tem primeru za 10 % invalidnost po točki 38.a Tabele invalidnosti. Izvedenec dr. M. V. ni navedel, da bi po pregledu pri dr. A. N. lahko nastale kake spremembe. Tudi izvedenec dr. A. B. je podal enak odgovor in celo navedel, da so se leta 2000 pri tožnici pojavile težave z levim kolenom, vendar pa da teh težav ni upošteval. Sodišči sta tudi zmotno uporabili drugi odstavek 14. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-88 in NE-93). To določbo bi bilo treba razlagati v korist zavarovancev in zato upoštevati tudi poslabšanje, do katerega pride po treh letih od nezgode. Razen tega bi bilo treba upoštevati, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla točke, po katerih je ugotovila invalidnost in na podlagi tega tožnici izplačala del zavarovalne vsote. Če je tožena stranka svojo obveznost izpolnila na podlagi tistih točk tabele, ki jih izvedenec ni upošteval, to ne more iti v škodo tožnice. Končno tožnica graja tudi odločbo o stroških postopka. Revizija ni utemeljena. Določba tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pomeni troje:1. da so revizijske navedbe, s katerimi revident izpodbija dejansko stanje, ali zatrjuje, da je nepopolno ugotovljeno (vendar ne zaradi zmotne pravne presoje spornega materialnopravnega razmerja), neupoštevne, 2. da revident ne more s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji; očitek procesne kršitve v takih primerih je le navidezen: pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno, in 3. da je (zato) revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Revizijsko sodišče se tako ni ukvarjalo z vsemi tistimi (obsežnimi in v napačno smer izčrpujočimi se) revizijskimi trditvami, s katerimi tožnica oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (in ki so prestale pritožbeni preizkus), na primer, da bi moralo sodišče sprejeti izvedenski mnenji izvedencev dr. M. V. in dr. A. B., ker sta njuni mnenji "precej" skladni in ker sta "precej skladno ugotovila in opisala tudi posledice, ki so trajno ostale na tožničinem zdravju", da se sodišče ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca dr. A. N. in da je narobe, ko sodišči prve in druge stopnje "ugotovitve ostalih dveh izvedencev primerjata vedno z izvedencem dr. N.ter na ta način prisodita invalidnost ob upoštevanju povprečne ugotovljene invalidnosti vseh treh izvedencev". Enako velja glede revidentkinega stališča, da "zgolj dejstvo, da je izvedenec dr. N. v predmetni pravdi prvi izdeloval mnenje ne pomeni, da je mnenje tudi najbolj strokovno in verodostojno", da je izvedenec dr. A. B. pojasnil, "da izvedenci za nazaj na določeno časovno točko invalidnosti nikakor ne morejo ocenjevati", in da zato "tega ni sposoben narediti ne izvedenec dr. B., kot tudi ne izvedenec dr. V. in dr. N.", ter da potem sodišče prve stopnje "ne bi smelo dovoliti, da se opravijo številne nadaljnje glavne obravnave in s tem nerazumno višajo pravdni stroški, ko pa na koncu odloči, da je za sojenje edino merodajno mnenje, ki je bilo pridobljeno najbližje datumu 3 let po poškodbi." Nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja predstavlja tudi očitek, da sodišče "vedno vzame zgolj najnižjo oceno invalidnosti in s tem utemeljuje mnenje izvedenca dr. N. ter tako zaključi, da so dejansko vsa tri mnenja skladna oz. so skladna tako, da je določena ocena invalidnosti dr. V skladna z oceno invalidnosti dr. N., to se potem vzame kot nesporno dejstvo, spet pri drugi točki se invalidnost določi tako, da je mnenje izvedenca dr. N. skladno z mnenjem izvedenca dr. B.." Prav tako očitek, da je "napačno Š...Ć tudi ocenjevanje višine invalidnosti iz vidika povprečne ocene invalidnosti", tako, da "se pri tem dejansko ne upošteva nobeno izvedensko mnenje Š...Ć temveč se ugotovitve izvedencev uporabijo zgolj kot pripomoček za izračun povprečne vrednosti" in da je napačno ravnanje sodišča, ki je "isto izvedensko mnenje v določenem delu Š...Ć vzelo v podlago za sojenje, spet v drugem delu pa mu Š...Ć te strokovnosti ne prizna." Revizijsko sodišče se tudi ni posvečalo nadaljnji revizijski kritiki dejanskega stanja, ko revidentka oporeka ugotovitvam glede omejene gibljivosti kolka in defekta čeljusti s funkcionalnimi motnjami, in ko v drugem odstavku na sedmi strani revizije ponovno graja sprejeto dokazno oceno in jo prikazuje kot bistveno kršitev postopka. Revizijsko sodišče je torej vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih je kot pravilne sprejelo tudi pritožbeno sodišče) tako glede vrste in opisa trajnih posledic poškodb kot glede tega, da tožnica ni dokazala, da bi prišlo do omejene gibljivosti levega kolka že pred tremi leti od nezgode in v tem času tudi do omejene gibljivosti komolca, da lahko kljub deformiranemu ugrizu usta normalno odpira ter da nima defektov čeljusti s funkcionalnimi motnjami. Iz teh naslovov zato tožnica ne more zahtevati višje zavarovalne vsote. Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno (pogodbeno) pravo, ko sta določbo drugega odstavka 14. čl. Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb razumeli tako, kot se glasi (ker je jasna, tudi ni bilo potrebe po uporabi posebnih razlagalnih pravil - 100. čl. ZOR), se pravi, da se stopnja invalidnosti določi po končanem zdravljenju, ko se posledice poškodbe ustalijo, vendar najkasneje po preteku treh let. Stanje, kakršno je bilo po tem časovnem mejniku, se pri izračunavanju višine zavarovalna vsote zato ne upošteva. Revizijsko sodišče zavrača revidentkino stališče, da če se sodišči prve in druge stopnje že "zavzemata, da je mnenje dr. N. narejeno v skladu s pravili stroke, pa bi morala pri svojem sojenju tudi upoštevati točke tabele invalidnosti, po katerih je tožena stranka tožnici nesporno izplačala invalidnost, torej Š...Ć 17% invalidnosti". Po mnenju revidentke je pomembno to, da je tožena stranka "v odgovoru na tožbo navedla točke, po katerih je pri tožnici ugotovila invalidnost in ker je za sojenje edino sprejemljivo mnenje izvedenca dr. N., bi moralo sodišče v skladu z njegovimi ugotovitvami tožnici prisoditi invalidnost oz. vsaj izračunati povprečne vrednosti invalidnosti upoštevaje ugotovitve izvedenca dr. N. in izvedenca cenzorja tožene stranke." To, da je tožena stranka plačilo dela zavarovalne vsote utemeljila z drugimi postavkami tabele invalidnosti, kot jih je za presojo (izračun) višine zavarovalne vsote uporabilo sodišče, ne pomeni, da je tožena stranka tožnici plačala kako drugo obveznost od te, ki je predmet te pravde. Tudi če se je ob plačilu svoje obveznosti sklicevala na kako drugo postavko iz tabele invalidnosti, za katero je potem sodišče ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne pride v poštev (ampak da je treba namesto nje upoštevati drugo postavko), tožnica ni upravičena (tudi) do dela zavarovalne vsote, ki bi bil odmerjen po postavkah, na katere se je tožena stranka (nepravilno) sklicevala v utemeljitev plačila svoje obveznosti iz pogodbe o nezgodnem zavarovanju. Ker je tako materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi niso podane očitane bistvene kršitve postopka (revizijski očitek, da izpodbijana sodba "nima razlogov za odločitev", ni utemeljen - razlogi sodbe pritožbenega sodišča so sicer skopi, a zadostni, da jo je mogoče preizkusiti(1); očitek, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, "zakaj niso utemeljene obsežne tožničine pritožbene navedbe, kjer je tožnica podrobno povzela vsa tri izvedenska mnenja in opisala po njenem mnenju napake v sodbi prvostopnega sodišča", pa je premalo konkretiziran, da bi ga revizijsko sodišče obravnavalo - glede na to, da na bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti, mora revident vselej navesti, na katere konkretne pritožbene navedbe, ki jih ni uveljavljal že v prvostopenjskem postopku, ni dobil odgovora), je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (ob tem ni obravnavalo revizijske kritike odločbe o stroških, ker pač te odločbe niso revizibilne - prim. prvi odst. 384. čl. ZPP). Op. št. (1): Pritožbenemu sodišču namreč ni treba ponovno in v celoti obrazlagati dejanskih ugotovitev in pravnih stališč, ki jih je zavzelo že sodišče prve stopnje, in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja (A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 400, 401).