Jedro

Oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina je bila v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča - Uradni list SRS, št. 42/66).

Vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da upravičena (tožena) stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena ZLNDL. Po tej določbi namreč nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine za nepremičnino v znesku 5.409.000 SIT, istočasno pa je zavrnilo tudi nasprotni glavni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka lastnica zemljišča parc. št..., vl. št.. k.o... in podrejeni nasprotni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je lastninska pravica tožnika na navedenem zemljišču neveljavna, zaradi česar naj se izbriše iz zemljiške knjige, tu pa vknjiži lastninska pravica na toženo stranko.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo glavnemu tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, medtem ko je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o tožbenem zahtevku tožeče stranke potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP s predlogom na razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje, ali pa na njeno spremembo z zavrnitvijo pritožbe tožene stranke in ugoditvijo pritožbi tožeče stranke v celoti. Po mnenju revizije je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobena od pravdnih strank namreč v postopku ni zatrjevala, da tožeča stranka pred letom 1969 oziroma pred letom 1974 na spornem zemljišču ni imela posesti. Drugačno stališče v izpodbijani sodbi je torej v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi in podatki spisa. Posest je bila tožeči stranki odvzeta šele z izgradnjo ograje. Sicer pa bi morala glede na pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo posest in pravico uporabe na spornem zemljišču najprej prevzeti občina. Zato sta sporni pogodbi iz leta 1969 in iz leta 1974 nični, saj ju je tožena stranka sklepala z nelastnikom oziroma neuporabnikom. Sicer pa je tožena stranka sama priznala lastninsko pravico na zemljišču tožeči stranki, takšno pa je bilo tudi stališče Mestne občine Ljubljana.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na podatke zemljiške knjige in se ni posebej ukvarjalo s pravnim prometom, kakor je glede spornega zemljišča opisan v pogodbi o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo z dne 9.12.1969 in pogodbi o spremembi in dopolnitvi te pogodbe z dne 30.7.1974. Zadovoljilo se je z ugotovitvijo, da pravica uporabe na zemljišču na toženo stranko oziroma njenega pravnega prednika ni bila vpisana. Štelo je, da je tako nastopil primer, ki ga ureja določba 2. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Uradni list RS, št. 44/97), zaradi česar je lastninska pravica na tožečo stranko bila utemeljeno vknjižena.

Tožena stranka naj bi namreč nikoli ne izpolnjevala pogojev za vpis svoje lastninske pravice oziroma pravice uporabe v zemljiško knjigo in tega tudi danes ne izpolnjuje.

Sodišče druge stopnje je sicer izhajalo iz dejstva, da je bilo pravni prednici tožnika sporno zemljišče nacionalizirano po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, da je sicer še vedno ostalo v posesti prejšnje lastnice, dokler ni bilo izročeno v posest občini ali komu drugemu, da sezida stavbo (prvi odstavek 38. člena zakona), vendar pa je zaradi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo z dne 9.12.1969 in spremembe te pogodbe z dne 30.7.1974 tožnikova pravna prednica J. U. pravico uporabe na zemljišču izgubila. Revizijsko sodišče se strinja z razlogi sodbe sodišča druge stopnje, da je bila oddaja v uporabo stavbnega zemljišča v družbeni lastnini, na kateri ima pravico uporabe občina, v skladu s tedaj veljavnimi predpisi veljaven način razpolaganja s stavbnim zemljiščem (Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča - Uradni list SRS, št. 42/66). Z omenjenima pogodbama je bila pravica uporabe proti odškodnini prenesena na pravnega prednika tožene stranke, ki je v določbi 2. člena pogodbe z dne 30.7.1974 imel vso podlago za vknjižbo pravice uporabe v zemljiški knjigi. Razlogom izpodbijane sodbe v navedenem obsegu ni mogoče očitati, da so v neskladju z ugotovljenimi dejstvi in listinami v spisu. Tudi vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini je bil le deklaratornega značaja, zaradi česar izostanek takega vpisa še ne pomeni, da tožena stranka ne bi mogla postati lastnica spornega zemljišča na podlagi določbe 3. člena ZLNDL. Po tej določbi namreč nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Ob takšni pravni razlagi tudi ni odločilna ugotovitev, da niti tožnik niti njegova pravna prednica spornega zemljišča po nacionalizaciji nista imela nikoli v posesti. Revizija v tem obsegu izpodbijani sodbi sicer očita nasprotje z ugotovljenimi dejstvi, vendar že sama tožbena trditvena podlaga pogojuje sklepanje o "skladnih navedbah strank" o tem, da je bilo s pogodbo iz leta 1969 zemljišče pravni prednici tožnika dejansko odvzeto iz posesti.

Po povedanem je Sklad za komunalno urejanje zemljišč Občine Ljubljana Šiška pravnemu predniku tožene stranke sporno zemljišče oddal v uporabo v skladu z veljavnimi predpisi, zaradi česar ni mogoče sprejeti revizijske razlage, ki pogodbama iz leta 1969 in 1974 očita ničnost. Zemljišče je bilo nacionalizirano na podlagi določb Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč iz leta 1958, zaradi česar bi bila vrnitev prejšnji lastnici možna le na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji; ta pa v svojih določbah postavlja roke, v katerih lahko upravičenci postavljajo zahtevke za vrnitev. Ob dejanskih ugotovitvah, posebej zaradi pogodb o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo iz leta 1969 in 1974, pa niso nastopili pogoji za uporabo določbe 2. člena ZLNDL. Primarnemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku je bilo zato utemeljeno ugodeno, pri čemer pa se sodišču druge stopnje ni bilo treba posebej ukvarjati z dejstvom, da je tožena stranka prvotno bila celo pripravljena zemljišče od tožnika odkupiti. Niti osnutek predpogodbe o nakupu, niti vsebina dopisa tožene stranke z dne 18.11.1999 ob ugotovljenih dejstvih ne moreta predstavljati podlage za drugačno pravno presojo.