Jedro

Neutemeljene so trditve pritožnika o privilegiranju terjatev davčne uprave, ker te sodijo med tekoče poslovanje podjetja (1. točka drugega odstavka 15. člena ZFPPod). Zato tudi ugotavljanje pogojev v zvezi z nelikvidnostjo, glede na trditve pritožnika o priviligiranju davčne uprave iz naslova obveznosti plačila davkov, niso relevantne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine vl. št. 1313 k.o. ... do pravnomočnosti sodbe v tem gospodarskem sporu z vpisom prepovedi v Zemljiško knjigo Okrajnega sodišča na Jesenicah.

Tožeča stranka je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in predlogu ugodi. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da je neutemeljena in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe po 270. členu ZIZ - A, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pritožnik izpodbija tisti del razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji po drugem in tretjem odstavku 270. člena ZIZ - A. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in da trditve pritožnika, da ni upoštevalo, da so nepremičnine tožene stranke, na katere posega začasna odredba, obremenjene in da niso več prosto v prometu, niso utemeljene. Iz izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke o tem, da so nepremičnine že obremenjene, ni štelo kot relevantne za presojo pogoja iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ - A. Pritožbeno sodišče pa na pritožnikove trditve, da obstoji možnost, da se nepremičnina v izvršbi proda, odgovarja da te trditve samo potrjujejo neupravičenost predloga za izdajo začasne odredbe s prepovedjo prodaje. Sodišče namreč v tem postopku ne more preprečiti izvršilnih dejanj drugega sodišča, ki bi jih to opravilo na predlog drugega upnika. Pravilno pa je tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, da prepovedi nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine pa tožeča stranka ni z ničemer konkretizirala.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi razloge sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljilo zavrnitev predloga po pogojih iz drugega odstavka 270. člena ZIZ - A. Dikcija prvega odstavka 270. člena ZIZ - A o nevarnosti, da bo dolžnik onemogočil ali otežil uveljavitev terjatve tožeče stranke, implicira zaključek, da mora upnik verjetno izkazati, da bodo zaradi konkretnih dejanj dolžnika, ki jih je potrebno z intervencijo sodišča preprečiti, možnosti za izterjavo v prihodnosti slabše od možnosti v času, ko vlaga predlog za izdajo začasne odredbe. Objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivno slabe možnosti za izterjavo pa ni tista okoliščina, ki sama po sebi zadostuje za zaključek, da dolžnik tudi subjektivno ravna v tej smeri, da bi tožniku preprečil izvršbo zaradi izterjave vtoževane terjatve. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da dolžnik ob slabem finančnem stanju naklanja posebne ugodnosti drugemu upniku in krši načelo enakega obravnavanja upnikov po določilih Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur. list RS št. 54/99 - v nadaljevanju ZFPPod). Neutemeljene so trditve pritožnika o priviligiranju terjatve davčne uprave, ker te sodijo med tekoče poslovanje podjetja (1. točka drugega odstavka 15. člena ZFPPod). Zato tudi ugotavljanje pogojev v zvezi nelikvidnostjo, glede na trditve pritožnika o priviligiranju davčne uprave iz naslova obveznosti plačila davkov, niso relevantne. Zato tudi ni podana očitana bistvena postopkovna kršitev, ker naj bi sodišče v nasprotju z listinami v spisu sprejelo zaključek, da tožeča stranka ni predložila dokazov, da tožeča stranka nima denarnih sredstev na transakcijskem računu. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe res sklicevala na AJPES obrazec BON 2 z dne 5.9.2003, ki pa ga ni priložila saj se ne nahaja med vpisanimi prilogami od A1/10. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ - A).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ - A. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (38. člen ZIZ - A).