Jedro

Tožnikova tožba je bila zavržena, ker sta sodišči ugotovili, da je tako pomanjkljiva, da o njej ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 109.čl. ZPP večkrat poskušalo doseči, da bi tožnik tožbo dopolnil. V ta namen ga je vabilo na naroke, katerih se ni udeležil, tožbo pa mu je tudi s sklepom dvakrat poslalo v dopolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo vlogo z dne 2.4.1991 (tožbo). Tožnikovo pritožbo proti temu sklepu je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Po ugotovitvah obeh sodišč tožnikova vloga z dopolnitvami ne izpolnjuje pogojev iz 186.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in je zato sodišče ni moglo obravnavati.

Tožnik je vložil proti sklepu sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo njegovega predloga za združitev te pravdne zadeve z zadevo P 73/95. Na ta način bi se lahko ugotovilo dejansko stanje in bi se zadeva pravilno rešila. Tožnik je v svoji vlogi navedel, da zahteva revizijo ali obnovo postopka po 421.čl. ZPP, ne da bi navedel kakšen zakonit obnovitveni razlog.

Revizija je bila vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnik v reviziji ni navedel nobenih takih okoliščin, zaradi katerih bi revizijsko sodišče dvomilo v pravilnost odločitve na prvi in drugi stopnji. Tožnikova tožba je bila zavržena, ker sta sodišči ugotovili, da je tako pomanjkljiva, da o njej ni mogoče odločati. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 109.čl. ZPP večkrat poskušalo doseči, da bi tožnik tožbo dopolnil. V ta namen ga je vabilo na naroke, katerih se ni udeležil, tožbo pa mu je tudi s sklepom dvakrat poslalo v dopolnitev. Tožnik v reviziji poudarja zlasti neupoštevanje njegovega predloga za združitev dveh pravdnih zadev, kar pa ne more predstavljati kršitev določb pravdnega postopka, ki so po 385.čl. ZPP revizijski razlog. Z uveljavljanim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zaradi zavrženja tožbe sodišči prve in druge stopnje nista presojali utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

Ker tožnik v svoji vlogi ni navedel razlogov za obnovo postopka, je revizijsko sodišče upoštevalo njegovo vlogo kot revizijo in je samo o njej odločalo (1.odst. 429.čl. ZPP).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).