Jedro

Dejanske ugotovitve, da so bili igralci med igro nogometa primerno oblečeni in obuti, ustrezno ogreti, da je bil tožnik kondicijsko pripravljen in da je šlo pri ravnanju igralca nasprotnega moštva za situacijo, ki je bil igranju nogometa tipična glede na običajen potek igre, utemeljujejo sklep, da Republiki Sloveniji ne bi bilo mogoče očitati nedopustnega ravnanja. To pomeni, da bi tožnik odškodninsko pravdo zoper njo zaradi odsotnosti enega od elementov odškodninskega delikta izgubil. Zato s tožbo na povračilo škode zoper odvetnika, ki je opustil vložitev odškodninske tožbe ne more uspeti.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 6.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2004 do plačila in rente. Odločilo je še o pravdnih stroških. Ocenilo je, da je odvetnik A. A. z opustitvijo vložitve tožbe sicer storil grobo napako, vendar pa ni izkazano, da je tožniku s tem nastala škoda, saj s tožbenim zahtevkom, tudi če bi bila tožba pravočasno vložena, zaradi neobstoja odškodninske odgovornosti Republike Slovenije ne bi uspel. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Navedbe revidenta:

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi se sodišče druge stopnje opredelilo do pritožbenih navedb tožnika, saj je zgolj povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zaključki sodišča druge stopnje, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med slabšo kvaliteto športnih copat in poškodbo, da do poškodbe ni prišlo zaradi utrujenosti in da so navedbe, ki se nanašajo na spotikanje soigralca pritožbene novote, so v nasprotju z vsebino tožbe in z vsebino zapisnikov o izpovedbi v postopku. Tožnik je 17. 1. 1996 igral nogomet v okviru služenja vojaške obveznosti ... Igranje nogometa je bilo obvezno in je spadalo v izpolnjevanje delovnih dolžnosti. Do poškodbe je prišlo po dveh do treh urah igranja nogometa in tožnik ni mogel sam odločati, kdaj bo zaključil igro. Izpovedal je, da se najverjetneje med prvo tekmo, ko še ni bil utrujen, ob kontaktu s soigralcem ne bi poškodoval, kar kaže na vzročno zvezo med njegovo utrujenostjo in škodnim dogodkom. Tožnik je ves čas pravde zatrjeval, da ga je porinil in spotaknil soigralec. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ker nista upoštevali, da ni šlo za prostovoljno rekreativno igro nogometa, temveč je tožnik moral igrati nogomet zaradi vojaške dolžnosti. Poudariti je treba, da so igralci igrali v neprimernih športnih copatih, ki jih niso sami izbrali. Krivdna odgovornost Republike Slovenije je podana zato, ker ni organizirala procesa vadbe tako, da bi bila igra organizirana le tako dolgo, da vojaki ne bi bili utrujeni, pa tudi zato, ker tožniku ni zagotovila primerne športne obutve. Končno Republika Slovenija odgovarja za krivdno ravnanje drugih vojakov.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje je nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje. Kadar pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje in iz nje izpeljane ugotovitve o odločilnih dejstvih, ni nujno, da ponovi vse dokazne argumente, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Dovolj je, da iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo in da jih ni enostavno prezrlo. Sodišče druge stopnje je v tej pravdi zavzelo stališče o bistvenemu vprašanju, to je, ali je tožniku uspelo dokazati, da je utrpel škodo zaradi grobe napake odvetnika, ki kot njegov pooblaščenec ni vložil odškodninskega zahtevka.

7. V zvezi s tem je treba opozoriti, da nestrinjanje z dokazno oceno ali materialnopravnim stališčem sodišč prve in druge stopnje, ki sta sklenili, da ni vzročne zveze med slabšo kvaliteto športnih copat in tožnikovo poškodbo oziroma med njegovo utrujenostjo in škodnim dogodkom, ne more prerasti v postopkovno kršitev. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih redkih primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba niti sodba sodišča prve stopnje nimata.

8. Tožeča stranka je v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke pravočasno, torej do konca prvega naroka za glavno obravnavo, zatrjevala, da ni bilo poskrbljeno, da bi bili vojaki pred igranjem ustrezno ogreti, primerno obuti in oblečeni za igro in da med samo igro ni bilo nikakršnega nadzora s strani odgovornih, ki bi morali skrbeti za pravilen potek vadbe (navedbe v tožbi z dne 25. 1. 2005). K temu je na prvem naroku za glavno obravnavo 7. 9. 2005 dodala še, da je do poškodbe prišlo zaradi utrujenosti in udarca soigralca po nogi. Revizijskemu sodišču ne preostane drugega, kot da ponovi, kar je zapisalo že sodišče druge stopnje, da tožnik ni navedel, da bi se poškodoval zaradi namernega nepravilnega ravnanja igralca iz nasprotnega moštva. Sicer pa tudi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere se tožnik sklicuje v reviziji, ne dopuščajo sklepa, da bi soigralec tožnika med tekmo namerno brcnil, oziroma da bi bilo dejanje storjeno na posebej predrzen ali nešporten način ali pri pretirano grobi igri.

9. Bistvene trditve, ki tvorijo dejansko podlago pri presoji, ali je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, so naslednje: tožnik se je poškodoval med služenjem vojaškega roka 17. 1. 1996 pri igranju nogometa; za zastopanje v zvezi s tem škodnim dogodkom je pooblastil odvetnika A. A.; čeprav se je večkrat zglasil v njegovi pisarni in mu dostavil vso dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko vložil odškodninsko tožbo, odvetnik ni pravočasno vložil tožbe; tožnik se je poškodoval, ko je padel, potem ko je „predriblal“ igralca nasprotnega moštva, ta pa ga je porinil in spotaknil; šlo je za situacijo, ki je pri igranju nogometa tipična glede na običajen potek igre; igralci so bili primerno oblečeni in obuti, ustrezno ogreti, tožnik je bil kondicijsko pripravljen.

10. Ob ugotovljeni, za revizijsko sodišče zavezujoči dejanski podlagi, je pravilno stališče nižjih sodišč, da niso izpolnjene vse predpostavke krivdne odgovornosti iz prvega odstavka 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, saj tožnik ni izkazal, da je zaradi grobe odvetnikove napake utrpel škodo. Ta element odškodninske odgovornosti tožene stranke bi bil podan le pod pogojem, če bi si sodišče ustvarilo prepričanje o utemeljenosti odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke zoper Republiko Slovenijo, če bi bila tožba pravočasno vložena. Dejanske ugotovitve, da so bili igralci med igro nogometa primerno oblečeni in obuti, ustrezno ogreti, da je bil tožnik kondicijsko pripravljen in da je šlo pri ravnanju igralca nasprotnega moštva za situacijo, ki je bil igranju nogometa tipična glede na običajen potek igre, utemeljujejo sklep, da Republiki Sloveniji ne bi bilo mogoče očitati nedopustnega ravnanja. To pomeni, da bi tožnik odškodninsko pravdo zoper njo zaradi odsotnosti enega od elementov odškodninskega delikta izgubil. Če pa je tako, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tudi tožnikov zahtevek iz naslova odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

11. Revizijsko sodišče je tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).