Jedro

Materialnopravna podlaga za odločitev so določila o izpolnitvi pogodbe.

Sporno pogodbeno določilo predvideva sofinanciranje nakupa stanovanja, dejanski stan pa je tak, da je stanovanje že kupljeno in se od toženca zahteva le še denarni znesek, ki bi ga bil ob nakupu dolžan prispevati. Namen sporazuma o razdelitvi premoženja, v katerem je sporno določilo vsebovano, je v ureditvi premoženjskih in drugih razmerij izvenzakonskih partnerjev po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Tožnica zatrjuje namen obravnavanega pogodbenega določila skladno z namenom pogodbe, v kateri je to določilo vsebovano. Toženec pa je neprepričljiv s svojo trditvijo o obligaciji prizadevanja, saj je – iz listin in z njimi skladne tožničine izpovedi – razvidno, da je bilo financiranje najema le začasna rešitev tožničinega stanovanjskega problema. Pomembna je kavza, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje: sofinanciranje nakupa stanovanja, katerega solastnika bosta, vsak do idealne polovice, tožnica z otroci pa njegova uporabnica. Dejstvo, da je tožnica – po tem, ko se toženec ni odzval na njen poziv, da pri nakupu sodeluje – sama kupila stanovanje, zato ni ovira, da od toženca uveljavi njegov prispevek. Tudi na ta način je uresničen namen, ki sta ga pogodbenika zasledovala s spornim določilom in sporazumom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zavrnjen je primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca zahteva plačilo 81.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2019 (I. točka izreka). Podrednemu zahtevku pa je delno ugodeno. Toženec je v roku 15. dni dolžan tožnici plačati 81.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2019 dalje (II. točka izreka). Tožnica je v roku 15. dni od pravnomočnosti sodbe dolžna pri notarju A. A. deponirati zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lasninske pravice v korist toženca do 1/2 pri nepremičnini ID 0000 z navodilom notarju, da izroči deponirano dovolilo tožencu po predhodno izkazanem vplačilu zneska 81.250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.1.2019 dalje do plačila na tožničin račun (III. točka izreka). Zavrnjen je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2019 do 2.1.2019 (IV. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je toženec dolžan plačati tožnici v višini 1.798,52 EUR; zaradi prejete brezplačne pomoči v korist proračuna (V. točka izreka). Tožena stranka je dolžna plačati sodno takso za postopek (VI. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik). Izpodbija II., III., V., in VI. točko izreka. Uveljavlja dva pritožbena razloga: bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tudi podredni zahtevek v celoti zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da sta pravdni stranki dorekli nekakšen okvir skupnega nastopa pri nakupu stanovanja, vendar se nista dogovorila, da bi toženec dal tožnici denar za nakup stanovanja. Dogovor je bil, da bosta stanovanje kupila skupaj: seveda pa je to pogojeno z ustreznim finančnim stanjem. Dogovor, ki je bil sklenjen, ni iztožljiv; vsaj ne tako kot ga je izvedla tožnica. Tožnica bi lahko zahtevala, da s tožencem skupaj kupita stanovanje in da toženec prodajalcu plača svoj delež kupnine. Ni pa tožnica upravičena zahtevati, da toženec njej plača polovico kupnine stanovanja, ki ga je kupila. Dogovor ni bil tak, zato so s sodbo prekoračene meje, ki sta jih stranki dogovorili z notarskim zapisom. Zahtevano je nekaj več oziroma nekaj drugega, kot je dogovorjeno. Ker je tožnica kupila stanovanje, toženec ni več dolžan sodelovati pri nakupu in prispevati svojega deleža kupnine. Spregledan je del dogovora, da bosta stranki storili, kar je v njuni moči, da bo prišlo do zagotovitve finansiranja. To kaže na dogovor, da si bosta prizadevali. Nobena od njiju v času sklepanja dogovora ni imela zadosti sredstev. Oba sta vedela, da je zaveza rizična. Če bi bila sredstva na voljo, bi stanovanje kupila, če pa sredstev ne bo, pa nakupa stanovanja ne bo. Na strani toženca so po podpisu sporazuma razmere take, da pri nakupu stanovanja ni sposoben sodelovati. Take okoliščine so obstajale že v času sklepanja sporazuma. Skladno s sklenjenim sporazumom je toženec finansiral 18 mesečno najemnino za stanovanje v upanju, da se tožnica v tem času osamosvoji in poskrbi zase. Ni se pa toženec zavezal, da bo tožnici dal denar za nakup stanovanja, zato zahteva ni utemeljena. Predmet obveznosti v sporazumu ni določljiv. Niti sporazum niti zakon nadomestne izpolnitve ne predvidevata. Ker je tožnica kupila stanovanje, ne more izpolniti obveznosti tako, da toženec postane solastnik. Eventualen prenos lastništva na toženca je lahko le prodaja ali darilo, to pa je že drug pravni posel, ki ga ni mogoče realizirati v okviru dogovora. Pred nakupom stanovanja je tožnica imela možnost zahtevati toženčevo participacijo, pa tega ni storila. Sedaj zahteva nekaj drugega in nekaj več, saj je sama lastnica stanovanja. Dogovorjeno je bilo, da bosta stanovanje kupila skupaj in postala solastnika. Ker toženec tega finančno ni zmogel, ni postal solastnik. Tožnica, ki je stanovanje kupila, ne more zahtevati povračila denarja. Ko je našla prodajalca, bi morala tožiti na skupno sklenitev prodajne pogodbe. Sodba z materialnopravnega vidika ni obrazložena. Predpostavke toženčeve odškodninske odgovornosti niso navedene. Sklicuje se na 101. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in navaja, da toženec ni dolžan izpolniti obveznosti, dokler tudi tožnica ne bo izpolnila svoje – izstavila zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega bo toženec postal solastnik stanovanja. Nezakonita je III. točka izreka; manjka ji tudi dostavek, da mora tožnica izročiti bremen prosto stanovanje. Toženec ne odgovarja za hipoteke, s katerimi je tožnica obremenila stanovanje. Zatrjuje kršitev 14. in 15. točke drugega ostavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Obstaja nasprotje med odločitvijo, da mora tožnica izročiti zemljiškoknjižno dovolilo brez obremenitev in izvedenimi dokazi (zemljiškoknjižnimi izpiski, ki kažejo obremenitve).

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbene razloge označuje za pavšalne in neutemeljene. Ponavlja svoje trditve o dogovorjenem sofinanciranju nakupa stanovanja. Če bi bilo dogovorjeno le prizadevanje, bi to izvotlilo smisel in interes tožeče stranke za sklepanje sporazuma. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča pravno pomembna dejstva, ki jim pritožnik ne nasprotuje: - pravdni stranki sta bivša izvenzakonska partnerja, katerih izvenzakonska skupnost je razpadla leta 2016; - dne 28.12.2016 sta v obliki notarskega zapisa sklenila Sporazum o razdružitvi skupnega premoženja SV ../16 (v nadaljevanju Sporazum); v 4.2 točki Sporazuma je tožnica potrdila, da ji je toženec že izplačal 7.800- EUR za potrebe poravnave enoletne najemnine stanovanja, v katerega se bo z otrokom preselila; 4.3. točka Sporazuma pa se glasi: „Drugo pogodbena stranka1 se zaveže do vključno 31.12.2018 sofinancirati nakup stanovanja v deležu ½, katerega solastnika bosta pogodbeni stranki – vsaka do idealnega deleža ½ in katerega uporabnik bo prva pogodbena stranka2 s svojimi otroki; pri tem se pogodbeni stranki dogovorita, da je okvirna vrednost stanovanja, katerega solastnika bosta, 150.000- EUR, možnost odstopanja do 15 % v plus ali minus. Pogodbeni stranki se zavežeta, da bosta storili vse potrebno, da bo kupna pogodba za stanovanje, katerega solastnika bosta, realizirana ter bosta storili vse, kar je v njuni moči, za zagotovitev potrebnih sredstev.“ - tožnica je s prodajno pogodbo z dne 1.7.2018 kupila stanovanje za kupnino 162.500- EUR.

6. Da je določilo 4.3 člena Sporazuma veljavno, da ni nično3, v pritožbeni fazi postopka ni več sporno. V pritožbenem postopku se toženec omejuje na vsebino določila oz. dogovora, njegovo naravo, iztožljivost. 7. Po določbi prvega odstavka 82. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Z drugim odstavkom 82. čl. OZ pa je določeno, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Skupni namen strank je ugotovljiv na osnovi dogovarjanj in motivov za sklenitev pogodbe, ciljev, pričakovanj, ki sta jih pogodbenika drug drugemu razkrila v tem procesu. Pri tem so odločili vzroki, brez katerih stranki pogodbe ne bi sklenili oz. je vsaj ena od njiju ne bi sklenila, druga pa je za to odločilno voljo drugega vedela. Ugotavljanje skupnega namena strank je treba opraviti na podlagi celovite presoje predloženih dokazov, vključno z izpovedma strank in listinskimi dokazi.

8. Obravnavano določilo 4.3 Sporazuma je sporno. Tožnica je izpovedala, enako pa tudi zatrjevala, da sta s tožencem s tem določilom uredila njeno stanovanjsko vprašanje po prenehanju življenjske skupnosti oziroma po izteku obdobja, za katerega ji je toženec izročil finančna sredstva za najem stanovanja. Njuna volja je bila trajna rešitev stanovanjskega problema tožnice in otrok. Toženec pa je izpovedal, enako pa tudi zatrjeval, da z navedenim določilom nista imela resnega namena, saj niti on niti tožnica nista imela sredstev za nakup stanovanja. Točko 4.3. Sporazuma ocenjuje za dogovorjeno obligacijo prizadevanja. Zavrača, da iz tega določila zanj izhaja iztožljiva obveznost. Trdi, da se je zavezal le k prizadevanju, ne pa k rezultatu

9. Volja je subjektivno dejstvo. Za ugotovitev njenega obstoja zato ni nekih neposrednih dokazov. Subjektivnih dejstev ni mogoče ugotavljati na podlagi neposrednih dokazov, ampak s pomočjo indičnega dokazovanja.

10. Indic, na osnovi katerega je mogoče sklepati, na pogodbeno voljo, izraženo v sporazumu, je komunikacija med pravdnima strankama pred sklenitvijo sporazuma. Ta komunikacija (listine A28 do A35) dokazuje, da sta pravdni stranki pred sklenitvijo Sporazuma reševala tožničin stanovanjski problem, nastal po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Preigravala se je možnost začasnega najema stanovanja in trajne rešitve z nakupom ter skupnim financiranjem nakupa.

11. Eden od indicev oz. dejstvo, s pomočjo katerega je mogoče sklepati o obstoju drugega dejstva – pogodbene volje (kot subjektivnega dejstva) je tudi ravnanje strank (objektivno zaznavno dejstvo) v času po sklenitvi pogodbe. Tudi to dejstvo govori v prid tožnici, saj je neposredno po sklenitvi pogodbe svojo aktivnost usmerila v nakup stanovanja. Obsežna komunikacija glede nakupa je vsebovana v listinah A4 do A8, A10. Dopis z dne 28.8.2017 vsebuje povzetek možnosti nakupa treh stanovanj in poziv tožencu, da nakaže svoj del kupnine na tožničin račun. Dne 17.4.2018 je bil toženec obveščen o sklepnih dejanjih pred podpisom pogodbe (posredovan mu je bil osnutek pogodbe). Z dopisom z dne 5.7.12018 je bil toženec obveščen o sklenitvi pogodbe in dana mu je bila možnost, da pristopi k sklenjeni pogodbi.

12. Ovrednotiti je treba tudi dejstvo, da tožnica ob prenehanju izvenzakonske skupnosti ni imela niti stanovanja niti prihrankov. Nesporno je, da je toženec ob prenehanju izvenzakonske skupnosti tožnici izročil 7.800- EUR, naknadno pa še 3.900- EUR za plačilo leto in pol trajajočega najema stanovanja. Toženčeva razlaga, da je denarni znesek za plačilo izplačal zato, da se tožnica v tem času znajde in sama reši svoj stanovanjski problem, ni prepričljivo, saj sta rešitev njenega stanovanjskega problema predvidela v 4.3 točki Sporazuma in v pogajanjih za sklenitev tega Sporazuma (listine A28 - A35). Tožničina izpoved, da se je po tem, ko so bila ta sredstva izčrpana, preselila k prijateljici, potrjuje njeno prizadevanje, da vsa prosta denarna sredstva usmeri v trajno rešitev stanovanjskega problema.

13. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje prvostopenjskemu, da je s Sporazumom toženec prevzel obveznost sofinanciranja stanovanja, ki ga bo po prenehanju izvenzakonske skupnosti uporabljala tožnica. Sporazum je veljavno sklenjen tudi, če toženec sam pri sebi ni imel resnega namena (miselni pridržek), pa tega tožnici iz kakršnegakoli razloga ni razkril. Da bi obstajala volja obeh, da do nakupa stanovanja ne pride, pa dokazni postopek ni potrdil. 14. Toženec tudi v pritožbenem postopku vztraja, da dogovorjeno sofinanciranje ne vključuje načina nakupa stanovanja, kakor ga je izvedla tožnica. Tudi to je razlog, da zgolj na osnovi jezikovne razlage spornega določila ni mogoče odločiti. Obravnavanega pogodbenega določila ni mogoče enostavno uporabiti, ampak ga je treba šele razložiti; poleg interpretacije tega določila z uporabo znanih metod razlage (jezikovna, logična …) je treba iskati skupen namen pogodbenikov tudi s pomočjo drugih dokazov (listine, zaslišanje strank). Sporno določilo predvideva sofinanciranje nakupa stanovanja, dejanski stan pa je tak, da je stanovanje že kupljeno in se od toženca zahteva le še denarni znesek, ki bi ga bil ob nakupu dolžan prispevati. Namen sporazuma o razdelitvi premoženja, v katerem je sporno določilo vsebovano, je v ureditvi premoženjskih in drugih razmerij izvenzakonskih partnerjev po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Tožnica zatrjuje namen obravnavanega pogodbenega določila skladno z namenom pogodbe, v kateri je to določilo vsebovano. Toženec pa je neprepričljiv s svojo trditvijo o obligaciji prizadevanja, saj je – iz listin in z njimi skladne tožničine izpovedi – razvidno, da je bilo finansiranje najema le začasna rešitev tožničinega stanovanjskega problema. Pomembna je kavza, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje: sofinanciranje nakupa stanovanja, katerega solastnika bosta, vsak do idealne polovice, tožnica z otroci pa njegova uporabnica. Dejstvo, da je tožnica – po tem, ko se toženec ni odzval na njen poziv, da pri nakupu sodeluje – sama kupila stanovanje, zato ni ovira, da od toženca uveljavi njegov prispevek. Tudi na ta način je uresničen namen, ki sta ga pogodbenika zasledovala s spornim določilom in Sporazumom.

15. Izpolnitev s hrambo zemljiškoknjižnega dovolila pri notarju pomeni obliko sočasne izpolnitve. Notar je zaupanja vredna oseba in nevtralni pravni strokovnjak; v okviru skrbniškega razmerja bo poskrbel, da bo tožencu zemljiškoknjižno dovolilo izročeno, ko bo izkazal izpolnitev svoje obveznosti.

16. Materialnopravna podlaga za odločitev so odločila Obligacijskega zakonika o izpolnitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje se sklicuje na 9., 15, 100., 101., drugi odstavek 299 čl. OZ. Odškodninska odgovornost, ki jo je tožnica v svojih trditvah sicer tudi omenjala, ni materialna podlaga odločitve.

17. Sodba vsebuje jasne in vseobsegajoče razloge, ki so prvostopno sodišče vodili do odločitve v tej zadevi. Pavšalnih pritožbenih trditev o pomanjkljivostih, nasprotju in napačni interpretaciji ni mogoče preizkusiti, ker niso obrazložene. Pritožba se sklicuje na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, ki ne obstoji. Niti v izreku niti v obrazložitvi se ne navaja, da bi morala tožnica tožniku izročiti zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na neobremenjenem stanovanju. S III. točko izreka je tožnici naložena obveznost deponiranja zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice do ½ na njej lastnem stanovanju. V 25. točki prvostopenjske sodbe je argumentirano, da sta oba obremenjenost nepremičnine s hipoteko – zaradi slabih gmotnih razmer – lahko pričakovala. Sodba je razumljiva in preverljiva; očitek o absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP ni utemeljen.

18. Ker odločitev v pritožbenem postopku ni bila spremenjena, ni treba posegati v stroškovni del odločitve in v odločitev o plačilu sodne takse za postopek, plačila katere je bila tožnica oproščena.

19. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

1 V obravnavani zadevi toženec 2 V obravnavani zadevi tožnica 3 To je v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala tožena stranka.