Jedro

Terjatve societete napram tretjim osebam imajo značilnost kolektivnih terjatev. To pomeni, da nobeden od družbenikov praviloma ne more terjati dolžnikov družbe neodvisno od drugih družbenikov, temveč lahko to storijo samo vsi skupaj. Vendar pa je v pravni teoriji zastopano stališče, da je treba to splošno pravilo omiliti v tistih primerih, ko se večina družbenikov odloči, da ne bo vložila tožbe za izpolnitev dolga. V takšnem primeru je tožba posameznega družbenika dopustna, če poprej ostalim družbenikom predlaga vložitev tožbe in mu drugi družbeniki tudi ne dajo varščine za škodo, ki mu utegne nastati zaradi te opustitve. Škoda družbi s tem ne more nastati. Če je pravda dobljena, imajo vsi družbeniki od pravde koristi. Če družbenik pravdo izgubi, mora nositi stroške sam (Cigoj, Institucije obligacij, str. 281). Na to stališče se je pri svoji pravni presoji oprlo tudi sodišče druge stopnje. Izrecnih določb o tem vprašanju namreč ODZ nima, poleg tega pa tudi analogija s primeri drugih skupnoročnih premoženjskih skupnosti (na primer premoženjsko skupnostjo zakoncev), glede vprašanja nujnega sosporništva na aktivni strani, ne da nedvomljivih rezultatov.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna vrniti znesek v višini 36.728,50 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14/3-1990 dalje do plačila, v roku 15 dni.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe tožene stranke, po katerem je enak denarni znesek in v enakem paricijskem roku, kot je v tožbenem zahtevku tožeče stranke, dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki.

Glede stroškov postopka je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Zoper del prvostopne sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen tožbeni zahtevek, se je pritožila tožeča stranka. V pravočasni pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tč. 2 prvega odstavka čl. 353 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

V pritožbi se sklicuje na obširno dokumentacijo, iz katere naj bi bilo razvidno, da zastaralni rok naj ne bi začel teči na dan, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, temveč kasneje, kot je tudi družbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo kasneje.

Tožena stranka se zoper del prvostopne sodbe, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek iz nasprotne tožbe ni pritožila. Vložila pa je odgovor na pritožbo tožeče stranke, v katerem njena pritožbena izvajanja zavrača in vztraja na ugovoru zastaranja, poleg tega pa še smiselno navaja - kot že v postopku na prvi stopnji, da ni podlage za zahtevek tožeče stranke, ker tudi zatrjevane terjatve napram njej tožeča stranka nima.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka iz tožbe in nasprotne tožbe iz razloga, ker so medsebojne terjatve med pravdnima strankama zastarale, in sicer po preteku splošnega 5-letnega zastaralnega roka od dneva prenehanja societetnega razmerja (14/3-1990 oziroma 14/3-1995, tožba pa je bila vložena 20/7-1995). Zavrnitev tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja pa zahteva poprejšnjo ugotovitev obstoja vtoževane terjatve, na kar pravilno v svojem odgovoru na pritožbo opozarja tožena stranka. Če se sodišče o obstoju terjatve ne prepriča, je odločanje o ugovoru zastaranja te terjatve brezpredmetno.

Razlogi prvostopne sodbe o obstoju vtoževanih terjatev niso ravno izčrpni. Da sodišče prve stopnje obstoj medsebojnih terjatev priznava, obrazloži s tem, da je družbeno razmerje med pravdnima strankama prenehalo. Z ozirom na ugotovljeno dejansko stanje - stranki sta skupno vlagali v nepremičnino tretje osebe, vendar do izterjave vloženih sredstev ni prišlo - je torej že samo prenehanje societete podlaga za nastanek medsebojnih terjatev med družbenikoma v višini vloženih sredstev vsakega od njiju. Takšna materialno-pravna presoja obstoja medsebojnih terjatev prvostopnega sodišča pa je zmotna. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, namreč pravdni stranki - z ozirom na dejanske ugotovitve prve stopnje - nimata terjatev ena nasproti drugi in bi bilo pravilno tožbena zahtevka zavrniti že iz tega razloga. Ker je o zastaranju terjatev nesmiselno govoriti, če le-te sploh ne obstajajo, je že sedaj treba povedati, da so pritožbena izvajanja tožeče stranke, ki gredo v smeri izpodbijanja ugotovitev prve stopnje o nastanku zastaranja terjatev neutemeljena, ker dejstva, zaradi katerih nastopi zastaranje terjatev za rešitev tega spora niso pomembna. Pritožbeno sodišče se zato v svoji odločitvi, ki temelji na drugačni materialno-pravni presoji opira na prvostopne dejanske ugotovitve, v pravilnost katerih z vidika svoje materialno-pravne presoje ne dvomi in jih tudi tožeča stranka v svoji pritožbi ne napada, poleg tega pa je večina dejstev, ki so pomembna za odločitev v tej zadevi med strankama nespornih.

Tako je med pravdnima strankama nesporno, da sta se v letu 1989 ustno dogovorili, da bosta sodelovali pri projektu posodobitve gostinskega lokala R. d., ki je v lasti S. k. š. M., z namenom, da ga po adaptaciji najameta in si z opravljanjem gostinske dejavnosti ustvarjen dobiček delita. Takšen ustni dogovor sta kasneje (16/3-1995) potrdili še v pisni obliki, in sicer kot sporazum, ki sta ga sklenili v odvetniški pisarni pooblaščenca tožene stranke. V njem sta sporazumno ugotavili in se dogovorili tudi o naslednjem: - da sta sodelovali pri projektu "R. d." - obnovitev in posodobitev gostinskega lokala R. d.; - da je po dogovoru med strankama vse zadeve s S. a. š. M. oziroma S. k. š. M., V. (), vodil toženec; - da sta stranki v vsa dela, ki so bila opravljena na objektu R. d. (gradbena in druga dela) vložili vsaka eno polovico sredstev; - da sta soglasni, da je polovico vseh sredstev v zvezi z objektom R. d. prispeval tožnik in da mu pripada polovico sredstev, ki bodo izterjana od S. k. š.

M; - da je ta sporazum istočasno tudi potrditev ustnega sporazuma oziroma dogovora, ki sta ga stranki sklenili v letu 1989 in po katerem bosta skupno vlagali v projekt "R. d." in si vse stroške, kakor tudi eventuelni dobiček do katerega bi prišlo iz projekta "R. d.", delili na polovico; - da se toženec strinja, da lahko tožnik dogovore in izterjavo vloženih sredstev sklepa oziroma izterja od S. k. š. M. za svojo eno polovico tudi sam, enako pravico pa priznava tožnik tožencu (čl. 4 sporazuma).

Takšno med pravdnima strankama nastalo pravno razmerje je sodišče prve stopnje pravilno kvalificiralo kot družbeno oziroma societetno razmerje, za katero se pri nas še zmeraj uporabljajo pravna pravila Občega državljanskega zakonika - ODZ. Za družbeno pogodbo je značilno sodelovanje, bodisi v obliki vlaganja samo premoženja, bodisi samo dela, ali pa obojega, v skupen namen, ki je lahko kakšna premoženjska ali nepremoženjska korist (čl. 1175 ODZ).

Skupen namen in sodelovanje med pravdnima strankama pri projektu "R. d." sta iz dejanske podlage spora dovolj jasno razvidna. Stranki sta skupno vlagali v objekt R. d. z namenom, da ga vzameta v najem in si z opravljanjem gostinske dejavnosti delita ustvarjen dobiček. Za pravno kvalifikacijo razmerja med strankama kot societetnega razmerja ni pomembno, da je vse razgovore s S.K.Š. vodil le toženec in je tožnik samo prispeval določen premoženjski vložek. Po pravnem pravilu iz čl. 1190 ODZ se družbeniki lahko dogovorijo tudi o tem, da samo eden od njih prevzame vodenje poslov in zastopanje družbe navzven. Takšen dogovor pa je med strankama obstajal, na kar kaže tudi zg. cit. sporazum z dne 16/3-1995. Svojo pravico voditi posle družbe, ki je hkrati tudi družbenikova dolžnost, je torej tožnik realiziral na način, da je poslovodenje in zastopanje družbe prepustil tožencu. Za societeno razmerje pa ne bi šlo, če med strankama ne bi obstajal skupen namen (motiv) in bi bil na primer tožnik z določenim premoženjskim vložkom le udeležen pri poslu toženca, ne da bi imel možnost na ta posel vplivati (parciarni posel). V obravnavani zadevi tudi ne gre za posojilo z elemeni societetnega razmerja (parciarno posojilo), na podlagi katerega bi imel tožnik poleg pravice biti udeležen na koristih (dobičku) toženca tudi pravico zahtevati vračilo v projekt vloženega denarnega zneska. Slednji element namreč kot bistvena sestavina posojilne pogodbe iz prvega odstavka čl. 557 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v postopku na prvi stopnji ni bil ugotovljen.

Nadalje je bilo treba odgovoriti na vprašanje, ali ima tožnik kot družbenik pravico sam vložiti tožbo za povrnitev vloženih sredstev, ali pa lahko to stori samo toženec kot poslovodja in zastopnik družbe oziroma le oba skupaj. Od tega je namreč odvisno, ne samo ali ima tožnik napram tožencu odškodninski zahtevek, zaradi opustitve dejanj za izterjavo skupno vloženih sredstev, temveč tudi ali in pod kakšnimi pogoji in v kakšni obliki lahko tožnik zahteva vrnitev v družbo vloženih sredstev, če se izkaže, da namena družbene pogodbe ne bo mogoče uresničiti.

Terjatve societete napram tretjim osebam imajo značilnost kolektivnih terjatev. To pomeni, da nobeden od družbenikov praviloma ne more terjati dolžnikov družbe neodvisno od drugih družbenikov, temveč lahko to storijo samo vsi skupaj. Vendar pa je v pravni teoriji zastopano stališče, da je treba to splošno pravilo omiliti v tistih primerih, ko se večina družbenikov odloči, da ne bo vložila tožbe za izpolnitev dolga. V takšnem primeru je tožba posameznega družbenika dopustna, če poprej ostalim družbenikom predlaga vložitev tožbe in mu drugi družbeniki tudi ne dajo varščine za škodo, ki mu utegne nastati zaradi te opustitve. Škoda družbi s tem ne more nastati. Če je pravda dobljena, imajo vsi družbeniki od pravde koristi. Če družbenik pravdo izgubi, mora nositi stroške sam (Cigoj, Institucije obligacij, str. 281).

Na to stališče se je pri svoji pravni presoji oprlo tudi sodišče druge stopnje. Izrecnih določb o tem vprašanju namreč ODZ nima, poleg tega pa tudi analogija s primeri drugih skupnoročnih premoženjskih skupnosti (na primer premoženjsko skupnostjo zakoncev), glede vprašanja nujnega sosporništva na aktivni strani, ne da nedvomljivih rezultatov.

Ker torej tožnik lahko zahtevek na povračilo vloženih sredstev tudi samostojno uveljavlja, ni mogoče govoriti, da mu je zaradi nasprotovanja vložitvi tožbe s strani toženca nastala škoda v višini neizterjanih sredstev.

Zaradi možnosti samostojne tožbe, tožnik napram tožencu tudi nima zahtevka za povračilo v družbo vloženih sredstev, ne glede na to ali je družbeno razmerje prenehalo ali ne. Takšen zahtevek bi tožniku šel samo v primeru, če bi poleg tega, da je družbeno razmerje prenehalo, toženec v objekt SKŠ vložena sredstva tudi že izterjal. Tako pa, ne samo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje o času prenehanju družbenega razmerja dvomljiva - in v tem je pritrditi pritožbi - dejstvo, da toženec skupno vloženih sredstev nikoli ni izterjal, je bilo pravzaprav ves čas postopka na prvi stopnji nesporno.

O tem kakšen dodaten razlog v smeri možnosti tožnikove samostojne tožbe predstavlja čl. 4 sporazuma med strankama z dne 16/3-1995, pa po vsem povedanem niti ni potrebno nadalje razpravljati.

Ker pritožbeno sodišču tudi ni ugotovilo kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka čl. 354 ZPP, je bilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na dol. prvega odstavka čl. 166 ZPP. Ker tožeča stranka s svojo pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve, zato mora tudi ona sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.