Jedro

Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1).

Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni M. B. in pravno osebo S., d. o. o. (sedaj M., d. o. o. - v stečaju) se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je v I. delu izreka sodbe obsojeno M. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo kazen eno leto in osem mesecev zapora, ki se po 86. členu KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1200 ur, ki jih je obsojenka dolžna opraviti v roku največ dveh let od izvršljivosti sodbe. V II. delu izreka sodbe pa je spoznalo obsojeno pravno osebo S., d. o. o. (v nadaljevanju S.), za kazensko odgovorno na podlagi 1. in 3. točke 4. člena in 8. točke 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD) za kaznivo dejanje izneverjenja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1. Na podlagi 17. člena ZOPOKD je obsojeni pravni osebi izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po 1. točki prvega odstavka 26. člena v zvezi s 17. členom ZOPOKD določilo denarno kazen 50.000,00 evrov, ki ne bo izrečena, če obsojena pravna oseba v preizkusni dobi štirih let po pravnomočnosti sodbe ne bo kazensko odgovorna za nova kazniva dejanja. Sodišče je odločilo, da sta obsojeni M. B. in pravna oseba S. skladno s tretjim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžni nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno s posebnim sklepom, vsaka obsojenka posebej pa še sodno takso po 6. točki drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi 75. člena v zvezi s 74. in 77. členom KZ-1 je obsojeni pravni osebi odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v oškodovancem še ne povrnjenem znesku, tako da ji je naložilo v plačilo znesek 379.265,88 evrov. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je Z. K., gospodarsko družbo T., d. o. o., S. T., M. P., B. V. in E. L. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 10. 1. 2019 pritožbi okrožnega državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo tako, da je po prvem odstavku 75. člena v zvezi s 74. in 77. členom KZ-1 obsojeni pravni osebi S. odvzelo premoženjsko korist v znesku 379.265,88 evrov, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, na način, da ji je odvzelo premoženje, in sicer nepremičnine z ID znakom, na katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi: 532-1279-1 (posamezni del št. 1 v stavbi št. 1279 kat. občine ...), 532-1279-3 (posamezni del št. 3 v stavbi št. 1279, kat. občine ...), 532-1279-4 (posamezni del št. 4 v stavbi št. 1279, kat. občine ...), parc. št. 107/3 kat. občine ..., parc. št. 107/4 kat. občine 532 Lenart, parc. št. 107/5 kat. občine ... in parc. št. 95/5 kat. občine ... tako, da se jih proda na javni dražbi, del kupnine v višini 379.265,88 evrov zadrži v korist proračuna, preostanek pa izroči obsojeni pravni osebi. Pritožbi zagovornika obsojene M. B. in zagovornice obsojene pravne osebe je zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe obsojenki je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

3. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojene M. B. ter zagovornica obsojene pravne osebe S., in sicer za njenega univerzalnega pravnega naslednika, gospodarsko družbo M., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju M.). Obsojenkin zagovornik jo vlaga iz vseh treh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Meni, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o izrečeni zaporni kazni enega leta in osmih mesecev zapora, ki je tudi sicer prestroga in ne upošteva določenih olajševalnih okoliščin. Izpodbija tudi odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, s katero je sodišče vložnikom posameznih premoženjskopravnih zahtevkov nepravilno podelilo status oškodovancev in jih napotilo na pravdo. Glede na to, da je sodišče obsojeni pravni osebi že odvzelo protipravno premoženjsko korist, je odločba o napotitvi oškodovancev na pravdo napačna, ker bo na tak način dvakrat odločeno o istem temelju. Zagovornik očita tudi kršitev pravice do poštenega sojenja, ker je sodišče prekoračilo obtožbo in v izreku sodbe navajalo oškodovance ter upoštevalo obteževalne okoliščine, ki jih obtožni akt ni vseboval. Zato je bila obsojenka, predvsem z odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih, izigrana. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter kazenski postopek zoper obsojenko ustavi, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga zagovornica obsojene pravne osebe S. za njenega pravnega naslednika M. iz vseh dovoljenih razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Meni, da so bili vodenje kazenskega postopka, odločanje o kazenski odgovornosti in izrek kazenske sankcije obsojeni pravni osebi nezakoniti, ker je bila po izvedbi prvega naroka za glavno obravnavo obsojena pravna oseba S. izbrisana iz sodnega registra in na drugem naroku za glavno obravnavo oziroma ob razglasitvi sodbe ni več obstajala. Sodišče ne bi smelo sprejeti priznanja kazenske odgovornosti, niti ne nadaljevati z narokom za izrek kazenske sankcije, pač pa bi moralo postopek zoper pravno osebo ustaviti. Pravni naslednik obsojene pravne osebe, to je gospodarska družba M., ne bi smel trpeti kazenskopravnih posledic obsodilne sodbe, med katerimi je tudi ukrep odvzema premoženja, in sicer predmetnih nepremičnin, kot jih je v izreku sodbe opredelilo višje sodišče. Zagovornica vztraja, da je previsoka tudi denarna kazen, določena v izrečeni pogojni obsodbi. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in kazenski postopek zoper obsojeno pravno osebo ustavi oziroma, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Zoper zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene M. B. je vrhovni državni tožilec Hinko Jenull podal dne 10. 4. 2019 odgovor, v katerem je zahtevo ocenil kot neutemeljeno. Izpodbijana pravnomočna sodba ponuja zadostne in konkretne razloge o izrečeni zaporni kazni, v preostalem delu pa vložnik nedopustno polemizira z oceno okoliščin, ki so vplivale na njeno odmero. Prav tako je neutemeljen očitek glede zatrjevane nezakonite odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, saj je sodišče odvzelo protipravno pridobljeno premoženjsko korist, vložniki premoženjskopravnih zahtevkov pa se bodo v primeru njihove utemeljenosti lahko poplačali od odvzete premoženjske koristi po končanem pravdnem postopku. Obsojenka je bila o posledicah priznanja krivde pravilno poučena in je bila seznanjena z vsemi priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki, zato odločitev sodišča, da vložnike teh zahtevkov napoti na pravdo, zanjo ni mogla predstavljati presenečenja. Vrhovni državni tožilec predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

6. Zoper zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene pravne osebe je dne 23. 5. 2019 podal odgovor vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, v katerem je predlagal njeno zavrnitev zaradi materialnopravne neizčrpanosti.

7. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca Hinka Jenulla poslalo obsojeni M. B. in zagovorniku. Ta je v izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve z izjemo predloga, da se postopek zoper obsojenko ustavi, tako da po novem predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Obsojenka izjave ni podala. Prav tako je Vrhovno sodišče poslalo odgovor vrhovnega državnega tožilca mag. Andreja Ferlinca obsojeni pravni osebi in zagovornici, ki izjave nista podali.

B.

8. Glede na vsebino obeh zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP) in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev. Pravnomočno sodno odločbo je z zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in so konkretizirane tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. To pomeni, da je dolžnost Vrhovnega sodišča preizkušati obstoj le tistih kršitev zakona, ki jih uveljavlja vložnik, to pa je mogoče le, če je očitek kršitve jasen in določen. Načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih uveljavljajo, navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona.

9. Poleg naštetega se sme vložnik zahteve na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalnopravno (z vložitvijo pravnega sredstva), temveč tudi materialnopravno (vsebinsko). Če gre za materialnopravno neizčrpane navedbe, jih Vrhovno sodišče vsebinsko ne presoja.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene M. B. 10. Zagovornik prvi del zahteve naslovi s kršitvami kazenskega zakona, vendar v nadaljevanju nobene kršitve z vidika 372. člena ZKP ne konkretizira, pač pa smiselno očita druge kršitve zakonitosti. Vztraja pri pritožbenih trditvah, da je izrečena zaporna kazen eno leto in osem mesecev prestroga, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo le nominalni znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, premalo oziroma ni pa upoštevalo dejstva, da je obsojenka v vlogi direktorice obsojene pravne osebe po inkriminiranem obdobju določen del sredstev že vrnila etažnim lastnikom oziroma novemu upravniku, večjega zneska pa ni mogla vrniti zaradi oteženega finančnega položaja svoje gospodarske družbe. Takšne navedbe predstavljajo dovoljen pritožbeni razlog po prvem odstavku 374. člena ZKP, a nedovoljen razlog izpodbijanja pravnomočne sodbe z izrednim pravnim sredstvom, saj po vsebini vložnik izraža nestrinjanje s presojo in vrednotenjem sodišča glede ugotovljenih olajševalnih in obteževalnih okoliščin, ki so vplivale na izrečeno kazensko sankcijo.

11. V zvezi z izrečeno kazensko sankcijo zagovornik uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in trdi, da pravnomočna sodba ne vsebuje razlogov o presoji okoliščin, ki so utemeljevala izrek zaporne kazni eno leto in osem mesecev. Iz tega izhaja tudi naslednja kršitev sodišča prve stopnje, saj ni sledilo in posebej obrazložilo zavrnitve predloga obrambe, da se obsojenki izreče kazen zapora do enega leta, s čimer se kaže nedopustno privilegiranje tožilstva, ki mu sodišče po kaznovalnem predlogu sledi, predlog obrambe pa spregleda. Vrhovno sodišče očitka ne sprejema. Iz 4. točke obrazložitve prvostopenjske sodbe, ki jo navsezadnje citira tudi zagovornik, izhajajo razumni razlogi, zakaj se je sodišče odločilo za izrek zaporne kazni v dolžini enega leta in osmih mesecev. Med olajševalne okoliščine je štelo dejstva, da obsojenka ni bila obsojena, da je v vlogi zakonite zastopnice obsojene pravne osebe poskrbela, da je bil etažnim lastnikom oziroma zanje novemu upravniku večstanovanjskih stavb med kazenskim postopkom vrnjen del sredstev in da je obsojenka zase priznala krivdo (oziroma kazensko odgovornost za pravno osebo) prvič, ko se je izjavila o obtožnem predlogu. Med obteževalne okoliščine je sodišče štelo dejstvo, da je obsojenka povzročila premoženjsko škodo številnim etažnim lastnikom, in sicer v visokem znesku 389.047,15 evrov, kar je v bistvenem utemeljevalo izrek zaporne kazni. Posledično se sodišče ni odločilo za izrek pogojne obsodbe, na takšno odločitev pa so vplivali predvsem številčnost večstanovanjskih stavb in njihovih etažnih lastnikov, kritično obdobje slabih dveh let in pol ter visok znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi. Vrhovno sodišče zato sprejema zaključke višjega sodišča, da so okoliščine, ki so vplivale na izbiro in odmero zaporne kazni, jasno in razumno opredeljene, zato uveljavljana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Utemeljitev točno določene dolžine izrečene zaporne kazni sama po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu obrambe za izrek milejše kazenske sankcije oziroma krajše zaporne kazni. S pomočjo logične razlage kot metode za ugotavljanje prave vsebine pravnega pravila oziroma posamezne odločitve sodišča, je po nasprotnem razlogovanju (_argumentum a contrario_) mogoče zaključiti, da kadar sodišče utemelji z razumnimi, dovolj obširnimi in življenjsko prepričljivimi razlogi svojo odločbo o kazenski sankciji oziroma o dolžini izrečene zaporne kazni, ni treba posebej utemeljevati, zakaj ni (v celoti) sledilo kaznovalnemu predlogu strank.1 Pomanjkanje razlogov o tem, zakaj se v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni odločilo za izrek zaporne kazni, nižje od enega leta, zato ne predstavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Ne drži niti zagovornikova navedba, da je sodišče privilegiralo tožilstvo in sledilo le njegovemu kaznovalnemu predlogu, saj je tožilstvo na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2018 za primer obsojenkinega priznanja krivde predlagalo izrek zaporne kazni v dolžini enega leta in desetih mesecev. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo in je v 4. točki obrazložitve sodbe tudi pojasnilo razloge za takšen odstop.

14. Tudi odločba o premoženjskopravnih zahtevkih je predmet zagovornikovega izpodbijanja, saj meni, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe o njih nezakonito odločilo, ker je s pravnomočnostjo kazenske obsodilne sodbe, s katero je odločeno tudi o odvzemu premoženjske koristi, že podan izvršilni naslov upravičencem, to pa so skupno vsi etažni lastniki večstanovanjskih stavb. Ker je sodišče prve stopnje oškodovance napotilo na pravdo, jim je s tem dalo možnost, da bodo brez pravnega naslova in temelja uveljavljali to, kar je bilo obsojeni pravni osebi že odvzeto, tako da bo dvakrat odločeno o istem zahtevku. Sodišče prve stopnje je poimensko določenim vložnikom premoženjskopravnih zahtevkov podelilo status upravičencev in jim nezakonito podelilo sodno varstvo. O premoženjskopravnih zahtevkih bi smelo sodišče izdati le ugotovitveno odločbo, da o njih ne sme odločati, ker je bila pravni osebi že odvzeta premoženjska korist. 15. S takšnim stališčem zagovornik spregleda bistvo subsidiarnega položaja, ki ga zavzema odvzem premoženjske koristi v odnosu do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče odvzame premoženjsko korist le pod določenimi pogoji, in sicer če oškodovanec ni znan, ali če ni prijavil svojega zahtevka, ali če sodišče premoženjskopravnega zahtevka oškodovancu ni prisodilo, ali mu ga ni prisodilo v celoti, ali če premoženjska korist, pridobljena s kaznivim dejanjem, ni v celoti obsežena s premoženjskopravnim zahtevkom in ga presega (prvi odstavek 76. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru oškodovance napotilo na pravdo, zato je ravnalo zakonito, ker je obsojeni pravni osebi odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zakonska določba drugega odstavka 74. člena KZ-1 ne določa, da se premoženjska korist sme vzeti, temveč poudarja, da se odvzame, kar pomeni, da je odvzem v vsakem primeru obvezen in ga mora sodišče izreči vedno po uradni dolžnosti, če ni s tem prizadeta pravica oškodovanca pod predhodno navedenimi pogoji.2

16. Z odločitvijo sodišča, da vložnike premoženjskopravnih zahtevkov napoti na pravdo, tudi ni prejudicirano vprašanje njihove aktivne stvarne legitimacije v pravdnem postopku, kot to skuša neutemeljeno prikazati zagovornik. O tem, ali so v kazenskem postopku postavljeni premoženjskopravni zahtevki tudi utemeljeni, se odloča po pravilih civilnega materialnega prava, vendar le, če podatki kazenskega postopka dajejo zanesljivo podlago za takšno razsojo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Sodišče prve stopnje s takšno odločitvijo oškodovancem ni podalo statusa upravičencev po civilnem materialnem pravu, temveč je (samo) zavarovalo njihove premoženjskopravne interese, ki izvirajo iz storjenega kaznivega dejanja. Če bo njihovim premoženjskopravnim zahtevkom v pravdnem postopku ugodeno, se bodo lahko poplačali iz odvzete premoženjske koristi po pravilih drugega odstavka 76. člena KZ-1. Gre za ugodnost, da se bodo oškodovanci na preprost način lahko poplačali neposredno iz premoženjske mase, pridobljene z ukrepom odvzema protipravne premoženjske koristi. Zagovornikovo zavzemanje za izrek ugotovitvene odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih kot nedopustnih je zato na podlagi nespornega teoretičnega izhodišča in usklajene sodne prakse neutemeljeno. Sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila, da takšen zahtevek zavrne, pač pa mu lahko samo v celoti ali delno ugodi, če ima zanesljivo podlago v podatkih kazenskega spisa in je storilcu kaznivega dejanja izrečena obsodilna sodba, sicer pa mora oškodovanca napotiti na pravdo.

17. Zagovornik očita tudi kršitev obsojenkinih pravic do poštenega sojenja in do učinkovite obrambe, ker je sodišče prve stopnje navkljub obsojenkinemu priznanju krivde po obtožnem predlogu v izreku sodbe dodelilo status oškodovanca določenim osebam, ki v takšni vlogi niso omenjeni v obtožnem predlogu. Tega obsojenka ni mogla pričakovati in krivde ne bi priznala, če bi vedela, da bo izrek sodbe vseboval tudi odločbo o premoženjskopravnih zahtevkih oziroma o dodelitvi statusa oškodovanca posameznim osebam, s čimer je bila na nedopusten način izigrana.

18. Glede na jasne določbe ZKP in glede na spisovne podatke so tudi te trditve neutemeljene. Obsojenka je bila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 23. 8. 2018 pred pozivom o priznanju krivde obveščena o tožilskem kaznovalnem predlogu za primer priznanja krivde in kazenske odgovornosti, o premoženjskopravnih zahtevkih in o tem, da bo odvzeta protipravna premoženjska korist, če ne bo odločeno o premoženjskopravnih zahtevkih oziroma če jih ne bo pripoznala. Obsojenka je krivdo priznala, prav tako tudi kazensko odgovornost svoje pravne osebe, ni pa pripoznala prebranih premoženjskopravnih zahtevkov. Odločitvi o napotitvi oškodovancev s premoženjskopravnimi zahtevki na pravdo in o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi sta logični posledici sprejetega priznanja kazenske odgovornosti ter ne predstavljata predmeta obtožbe, pač pa obvezni del kazenske obsodilne sodbe. Z odločitvijo o napotitvi oškodovancev na pravdo sodišče ni v ničemer poseglo v konkretni del opisa kaznivega dejanja, zato tudi ni bilo „prekoračeno besedilo tenorja obtožbe“, kot večkrat neutemeljeno v zahtevi ponovi zagovornik. Vrhovni državni tožilec v odgovoru pravilno ugotavlja, da takšna odločitev za obsojenko ni predstavljala presenečenja, zagovornik pa v zahtevi ne konkretizira, zakaj naj bi bila kršena obsojenkina pravica do poštenega sojenja, zato s takšnim splošnim očitkom ne more uspešno izpodbiti pravnomočne sodbe.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obsojene pravne osebe

19. Težišče zagovorničine zahteve je v nestrinjanju s sprejetim priznanjem kazenske odgovornosti pravne osebe S. ter z izrečenim ukrepom odvzema premoženjske koristi obsojeni pravni osebi, ker je bila dne 28. 8. 2018 že izbrisana iz sodnega registra na podlagi pogodbe o pripojitvi z dne 23. 8. 2018. Na podlagi omenjene pogodbe je bila pravna oseba S. pripojena pravni osebi M., tako da na dan razglasitve sodbe dne 30. 8. 2018 obsojena pravna oseba ni več obstajala. Vodenje kazenskega postopka, odločanje o njeni kazenski odgovornosti ter izrek kazenske sankcije obsojeni pravni osebi S. so bili zato nezakoniti. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi predhodnega izbrisa pravne osebe iz sodnega registra kazenski postopek zoper njo ustaviti. Priznanje obsojenkine krivde in priznanje kazenske odgovornosti njene pravne osebe sta si v koliziji, zato ju sodišče ne bi smelo sprejeti. Ker je sodišče nadaljevalo postopek, bi zato kvečjemu moralo postaviti zakoniti zastopnici pravne osebe začasnega zastopnika ali določiti drugo fizično osebo, ki bi se izrekla o priznanju kazenske odgovornosti pravne osebe oziroma bi moralo o drugem naroku za glavno obravnavo dne 30. 8. 2018 obvestiti pravnega naslednika M., ki bi se lahko izjasnil o kazenski odgovornosti. Opustitev preverjanja sodišč prve in druge stopnje o tem, ali obsojena pravna oseba sploh še obstaja, zato ne sme iti v škodo njenega pravnega naslednika M. 20. Za obravnavo zagovorničine zahteve so bistvena naslednja procesno relevantna dejstva: ‒ zakonita zastopnica pravne osebe S. ter njena zagovornica sta bili vabljeni na prvi narok za glavno obravnavo dne 23. 8. 2018, na katerem je zakonita zastopnica priznala kazensko odgovornost za svojo pravno osebo, ‒ istega dne, po opravljenem naroku, sta se pri notarki I. C. zglasili stranki pravni osebi S. po svoji zakoniti zastopnici M. B. ter M. po svojem zakonitem zastopniku F. V., ‒ stranki sta v notarskem zapisu sestavili pogodbo o pripojitvi, po kateri sta bili soglasni, da se pravna oseba S. kot prevzeta družba pripoji pravni osebi M. kot prevzemni družbi, pripojitev predstavlja prenos celotnega premoženja in vseh obveznosti ter pravic prevzete družbe S. na prevzemno družbo M., za dan veljavnosti pripojitve se šteje dan vpisa pripojitve prevzete družbe k prevzemni družbi v sodni register, prevzemna družba pa v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) kot univerzalni pravni naslednik vstopa v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba, ‒ v sodnem registru je bila dne 28. 8. 2018 vpisana pripojitev prevzete družbe S. k prevzemni družbi M., prevzeta družba pa je zaradi izvedbe pripojitve prenehala, ‒ na drugem naroku za glavno obravnavo dne 30. 8. 2020 se je dokazovanje nadaljevalo skladno s 330. členom ZKP samo glede okoliščin, pomembnih za izbiro in odmero kazenske sankcije, ‒ na tem naroku niti navzoča zakonita zastopnica niti njena zagovornica nista razkrili, da je bila po prvem naroku pred notarjem sklenjena pogodba o pripojitvi, na njeni podlagi pa pravna oseba S. izbrisana iz sodnega registra, tako da ob razglasitvi sodbe več ni obstajala, v njen položaj pa je kot univerzalni pravni naslednik vstopila pravna oseba M., ‒ tematiko statusnega preoblikovanja omenjenih dveh gospodarskih družb in učinkovanja priznanja kazenske odgovornosti neobstoječe pravne osebe S. nista izpostavljali zakonita zastopnica pravne osebe in njena zagovornica niti v končni besedi.

21. Pregled pritožbe zagovornice obsojene pravne osebe S. pokaže, da je izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje (samo) glede odločbe o izrečeni pogojni obsodbi, znotraj katere je izpodbijala določeno denarno kazen v višini 50.000,00 evrov, ter glede odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih. Ni pa zagovornica niti omenila vprašanja glede izbrisane pravne osebe S. na dan razglasitve sodbe in učinke njenega priznanja kazenske odgovornosti na pravnega naslednika M. To pomeni, da zagovorničina zahteva za varstvo zakonitosti v uvodoma predstavljeni 19. točki obrazložitve te sodbe ni materialnopravno izčrpana. Vrhovno sodišče zato zaradi neizpolnjene procesne predpostavke po petem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni vsebinsko presojalo.

22. Težišče drugega dela zagovorničine zahteve predstavlja izpodbijanje odločbe o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi. Kot je mogoče razumeti njene navedbe, oporeka takšni odločitvi že na splošni ravni s trditvijo, da pravni naslednik M. ne bi smel trpeti nobenih kazenskopravnih posledic obsodilne sodbe, torej tudi ne izrečenega odvzema premoženjske koristi. Posebej pa izpodbija tudi način odvzema te koristi, za katerega se je odločilo višje sodišče, ko je poseglo po nadomestnem premoženju in odvzelo določene nepremičnine v lasti pravne osebe S., na katerih je bil med postopkom začasno zavarovan zahtevek za odvzem premoženjske koristi. Zagovornica meni, da takšna odločitev višjega sodišča predstavlja nezakonit poseg v že pridobljene pravice drugih upnikov pravnega naslednika M., saj je na teh nepremičninah, ki jih je odvzelo višje sodišče, že vknjiženih več hipotek in imajo sedanji upniki prednost pred državo. Če bo prišlo do realizacije odvzema predmetnih nepremičnin, sedanji upniki ne bodo poplačani, kar bo družbi M. pozvročalo dodatno škodo.

23. Predstavljena očitka Vrhovno sodišče ne sprejema, ker je bistvo konkretne zadeve v tem, da je s sklenjeno pogodbo o pripojitvi v notarskem zapisu in vpisom v sodni register na mesto pravne osebe S. v vseh njenih pravnih razmerjih v obliki univerzalnega pravnega nasledstva stopila prevzemna družba M. S pripojitvijo je prešlo na družbo M. vse premoženje ter vse pravice in obveznosti družbe S., družba M. pa je vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila družba S. (4. člen notarskega zapisa v zvezi s 580. členom ZGD-1). To pomeni, da je tudi na nepremičninah, na katerih je bil začasno zavarovan zahtevek za odvzem premoženjske koristi in so bile v lasti družbe S. s pripojitvijo prešla lastninska pravica na odvzetih nepremičninah na pravnega naslednika M., kot že zapisano, pa je M. odgovarjal za obveznosti družbe S. z vsem svojim premoženjem. Zagovorničina trditev, da družba M. ne bi smela trpeti nobenih kazenskopravnih posledic obsodilne sodbe in posledično tudi ne odvzema premoženjske koristi, je zato neutemeljena.

24. Kolikor zagovornica zaradi takšnega načina odvzema premoženjske koristi (z odvzemom nepremičnin), kot ga je s sodbo določilo višje sodišče, uveljavlja nedopustno, nezakonito in neustavno poseganje v že pridobljene pravice drugih upnikov pravnega naslednika M. kot sedanjega lastnika odvzetih nepremičnin, pa izpostavlja vprašanja, ki se niti ne tičejo zakonitosti pravnomočne kazenske sodbe. Odločitev o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi (ne glede na način njenega odvzema po KZ-1) temelji na načelu, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Namen tega instituta je v restituciji stanja, ki je bilo spremenjeno v posledici kaznivega dejanja oziroma v vzpostavitvi pravnega stanja, ki je bilo prekinjeno zaradi storilčeve kršitve pravnih pravil. Če je povečanje premoženja na strani pravne osebe (v konkretnem primeru obsojene družbe S.) nastalo kot posledica izvršenega kaznivega dejanja, ne bi smelo predstavljati dela njenega premoženja (oziroma dela premoženja pravnega naslednika M.), na katerega bi v izvršilnem postopku lahko segli drugi upniki oziroma ne bi smelo postati takšno premoženje del stečajne mase v stečajnem postopku. Na pravilnost odločitve o načinu odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi v kazenskem postopku določbe drugih procesnih zakonov, ki varujejo položaj ostalih upnikov (v konkretnem primeru države, ki ima do obsojene pravne osebe oziroma njenega naslednika terjatev iz naslova odvzete premoženjske koristi), ne morejo vplivati. Sodišče je namreč ob ugotovitvi, da si je pravna oseba s kaznivim dejanjem pridobila premoženjsko korist, to po izrecni zakonski določbi dolžno odvzeti.3

25. Zagovornica neutemeljeno očita tudi kršitev določil o načinu odvzema premoženjske koristi v drugostopenjski sodbi. Višje sodišče je pravilno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno odvzelo obsojeni pravni osebi S. sredstva, ki jih je prejela na svoj transakcijski račun in jih ni nakazala na transakcijske račune rezervnih skladov posameznih večstanovanjskih stavb. S temi sredstvi obsojena pravna oseba namreč ni več razpolagala. Je pa imela v času razglasitve sodbe sodišča prve stopnje v lasti določene nepremičnine, glede katerih je bilo odrejeno začasno zavarovanje zahtevka za odvzem premoženjske koristi (v času razglasitve sodbe je bilo zavarovanje s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 30. 5. 2018 podaljšano do dne 2. 12. 2018). Upoštevaje obstoječe nadomestno premoženje obsojene pravne osebe je višje sodišče zato zakonito uporabilo subsidiaren način odvzema premoženjske koristi in po prvem odstavku 75. člena v zvezi s 74. in 77. členom KZ-1 odvzelo tiste nepremičnine, ki so bile že med postopkom predmet začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi.

C.

26. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zagovornikova zahteva pa je vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

27. Glede na podatke kazenskega spisa odločba o stroških kazenskega postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, zato je Vrhovno sodišče obsojeno M. B. in obsojeno pravno osebo S., sedaj njenega pravnega naslednika M., oprostilo plačila sodne takse.

1 Podobno tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 41/99 z dne 18. 2. 1999, I Ips 254/2006 z dne 24. 8. 2006, XI Ips 37014/2015 z dne 9. 11. 2015 in XI Ips 6284/2017 z dne 16. 3. 2017. 2 dr. Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, stran 522 in dr. Ljubo Bavcon in drugi, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list RS, Ljubljana, 2009, stran 450. 3 Podobno sodba Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 27777/2016 z dne 27. 3. 2018.