Jedro

Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 10. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik in dolžniki krijejo vsak sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo: ugovor drugo dolžnice, tretje dolžnice in četrtega dolžnika z dne 10. 12. 2019 zoper sklep o začasni odredbi, opr. št. P 141/2019 z dne 22. 11. 2019 (točka I izreka) in ugovor prvo dolžnika z dne 20. 12. 2019 zoper navedeni sklep o začasni odredbi, opr. št. P 141/2019 z dne 22. 11. 2019 (točka II izreka).

2. Zoper citirani sklep sodišča prve stopnje se s skupno pritožbo pritožujejo vsi dolžniki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ter predlagajo, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugovoroma dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi ugodi, slednjega razveljavi in upnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico za upnika.

Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, saj v primeru izostanka odgovora na ugovor ni upoštevalo pravila o domnevni resničnosti trditev iz ugovora zoper sklep o začasni odredbi, kot to določa prvi odstavek 58. člena ZIZ. Prav tako je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo okoliščine glede nevarnosti in neznatne škode, ki jo dolžniki trpijo zaradi izdane začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo tudi s tem, ko je sklenilo, da ni dolžno ugotavljati, katero materialno pravo (domače ali tuje) je potrebno uporabiti v predmetnem postopku. Nazadnje pritožba uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb izvršilnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da v izreku izpodbijanega sklepa ni odločilo o stroških ugovornega postopka.

3. Upnik se v odgovoru na pritožbo dolžnikov zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega sklepa, vse s stroškovno posledico za dolžnike, pri čemer priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Upnik mora v skladu z drugim odstavkom 272. člena ZIZ verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 272. člena v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ); - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Sodišče sme za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa odredbe, ki so primeroma naštete v prvem odstavku 273. člena ZIZ.

7. Pregled zadeve pokaže, da je bil nad upnikom kot samostojnim podjetnikom "S., S.S. s.p." s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti, opr. št. St 2691/2017 z dne 26. 2. 2018, začet postopek osebnega stečaja, ki ga vodi stečajni upravitelj M.Z. Slednji je v skladu s pododdelkom 5.3.4. Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) zoper dolžnike vložil tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, in sicer: hipotekarne pogodbe z dne 16. 3. 2014, darilne pogodbe z dne 9. 2. 2016, cesije hipotekarne pravice z dne 7. 1. 2017, pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 15. 2. 2016 in pogodbe o priznanju dolga ter ustanovitvi hipotekarne pravice z dne 19. 4. 2017, kot je to podrobneje razvidno iz navedene tožbe, predmetnega predloga za izdajo začasne odredbe, sklepa o začasni odredbi oziroma izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

8. Hkrati z vložitvijo tožbe na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika je stečajni upravitelj v imenu upnika vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, kateremu je sodišče prve stopnje ugodilo s sklepom, opr. št. P 141/2019 z dne 22. 11. 2019. Zoper navedeni sklep o začasni odredbi so dolžniki vložili dva ugovora (ločen ugovor prvo dolžnika in skupen ugovor drugo dolžnice, tretje dolžnice in četrtega dolžnika), ki ju je sodišče prve stopnje zavrnilo z izpodbijanim sklepom.

9. Pritožbeno nesporno je, da gre v obravnavanem primeru za spor z mednarodnim elementom, saj se nepremičnine, ki so predmet izpodbijane hipotekarne pogodbe z dne 16. 3. 2014, darilne pogodbe z dne 9. 2. 2016 in cesije hipotekarne pravice z dne 7. 1. 2017 nahajajo na Madžarskem. Prav tako ima na Madžarskem sedež gospodarska družba "L.-P.", ki je predmet izpodbijane pogodbe o prenosu poslovnega deleža z dne 15. 2. 2016 in pogodbe o priznanju dolga ter ustanovitvi hipotekarne pravice z dne 19. 4. 2017. Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 20. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).

10. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje, da je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe podana pristojnost sodišča prve stopnje za sojenje v predmetnem pravdnem postopku oziroma postopka zavarovanja z začasno odredbo.

11. Pritožbeno sporno pa je, ali je v predmetnem postopku, v skladu s točko (m) drugega odstavka 7. člena Uredbe, potrebno uporabiti pravo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) ali Madžarsko pravo.

12. V skladu s prvim odstavkom 7. člena Uredbe se za postopek v primeru insolventnosti (postopek osebnega stečaja) in njegove učinke, uporablja pravo države članice, na ozemlju katere je bil uveden takšen postopek (RS). V skladu s točko (m) drugega odstavka citiranega člena, pravo države, v kateri je bil uveden postopek, določa tudi pogoje za uvedbo, vodenje in končanje postopka insolventnosti ter pravila v zvezi z ničnostjo, izpodbojnostjo in neizvršljivostjo pravnih dejanj, ki so v škodo vsem upnikom.

13. Izjema od navedenega splošnega pravila iz 7. člena Uredbe je določena v 16. členu Uredbe, ki določa, da se točka (m) drugega odstavka 7. člena Uredbe ne uporablja, če oseba, ki je imela koristi od dejanja, ki je v škodo vsem upnikom dokaže, da se za dejanje uporablja pravo države članice, ki ni država, v kateri je bil uveden postopek in pravo te države članice v zadevnem primeru ne dopušča nobenega sredstva za izpodbijanje navedenega dejanja.

14. Upoštevajoč citirana določila Uredbe in jezikovno razlago izjeme iz 16. člena Uredbe, sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da so dolžniki tisti, ki bi kot osebe, ki so imele korist od izpodbijanih pravnih dejanj stečajnega dolžnika (upnika), morali dokazati, da je v danem primeru potrebno uporabiti Madžarsko pravo, ki v konkretnem primeru ne dopušča nobenega sredstva za izpodbijanje spornih dejanj stečajnega dolžnika. Slednjega pa dolžniki niso ne zatrjevali, ne dokazali. Izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje tako ne morejo spremeniti pavšalne pritožbene navedbe v smeri, da "strankam ne more biti naloženo pridobivanje in plačevanje dragih pravnih mnenj tujih odvetnikov, samo zato, da bi si zagotovile dokaz v postopku". Ali je določba 16. člena Uredbe v skladu z Ustavo RS (pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS) pa ni in ne more biti predmet predmetnega postopka zavarovanja z začasno odredbo.

15. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da šele, ko bi dolžniki v skladu z 16. členom Uredbe uspeli dokazati, da je v danem primeru potrebno uporabiti Madžarsko pravo, bi sodišče prve stopnje, v skladu z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, v nadaljevanju: ZMZPP), po uradni dolžnosti ugotavljalo vsebino tega prava. Sodišče prve stopnje tako ni kršilo načela "iura novit curia" in ni zmotno uporabilo materialnega prava, kot to neutemeljeno graja pritožba.

16. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje, v skladu s prvim in tretjim odstavkom 58. člena ZIZ, šteti, da so navedbe dolžnikov v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi resnične, saj upnik ni vložil odgovora na ugovor. Res je, kot to izpostavlja pritožba, da upnik na ugovor dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi ni vložil odgovora, vendar pritožba ob tem spregleda, da sodišče prve stopnje ugovora upniku sploh ni vročilo v odgovor (57. člen ZIZ) in ga ni opozorilo na posledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ, kot to v odgovoru na pritožbo pravilno pojasnjuje upnik.

17. V tej zvezi sodišče druge stopnje uvodoma izpostavlja, da se določbe 57. člena in 58. člena ZIZ v postopku zavarovanja uporabljajo zgolj smiselno (239. člen ZIZ) in da mora sodišče v postopku izvršbe in zavarovanja postopati hitro (11. člen ZIZ). Upoštevajoč citirana materialnopravna izhodišča in sodno prakso1 v tovrstnih primerih, sodišče druge stopnje zaključuje, da gre v danem primeru za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč kontradiktornost postopka zagotovilo že s tem, ko je predlog za izdajo začasne odredbe, skupaj s sklepom o začasni odredbi, vročilo dolžnikom, ki so zoper slednjega vložili pravočasen ugovor. Upnik pa je na navedbe dolžnikov v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi odgovoril v odgovoru na obravnavano pritožbo.

18. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo, da so navedbe dolžnikov v ugovoru zoper sklep o začasni odredbi resnične, saj so slednje v nasprotju z navedbami upnika v predlogu za izdajo začasne odredbe in nenazadnje tudi v nasprotju z navedbami upnika v odgovoru na pritožbo. Upniku pa ni mogoče pripisati negativnih posledic napake, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje in s katero do prejema pritožbe dolžnikov zoper izpodbijani sklep sploh ni bil seznanjen. Ker je sodišče z izpodbijanim sklepom v celoti ugodilo predlogu upnika za izdajo sklepa o začasni odredbi, slednji namreč tudi ni imel pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper presojani sklep, tako da mu ni mogoče očitati kakršnekoli napake, ki bi se lahko negativno odrazila v njegovem pravnem položaju.

19. Upnik v odgovoru na pritožbo sicer pojasnjuje, da je Ustavno sodišče RS v sklepu, opr. št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002, že nakazalo, da iz Ustave RS ne izhaja zahteva, da se dolžnikov ugovor zoper začasno odredbo vroči upniku, da bi ta nanjo odgovoril. Slednje pa ne drži povsem, saj je Ustavno sodišče RS v navedenem sklepu pojasnilo zgolj, da "ni v nasprotju s pravico do izjave v postopku niti splošno z zahtevo po enakopravnem obravnavanju strank, če sodišče po tem, ko je začasno odredbo izdalo brez predhodne možnosti nasprotne stranke, da se izjavi (da je s tem hitro in učinkovito zavarovalo položaj predlagatelja), po ugovoru te stranke ne zagotovi osemdnevnega roka za odgovor na ugovor, pač pa v primeru, ko začasna odredba predstavlja hud poseg v položaj domnevnega dolžnika, zagotovi hitro obravnavanje ugovora. Ker je pritožniku možnost odgovora na ugovor bila zagotovljena (skrajšani rok pa, kot je obrazloženo zgoraj, glede na naravo postopka ni v nasprotju s kakšno ustavno pravico), se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati do vprašanja, ali iz ustavne pravice do izjave v postopku pravica do odgovora na ugovor sploh izhaja ali pa je zadostna kontradiktornost v pisnem postopku vzpostavljena že s tem, da se je predlagatelj lahko izjavil v predlogu za začasno odredbo, nasprotna stranka pa v ugovoru". V primeru, ki ga je obravnavalo Ustavno sodišče RS je bila tako pritožniku zagotovljena možnost odgovora na ugovor, sodišče je le skrajšalo sicer 8 dnevni rok za odgovor (drugi odstavek 57. člena ZIZ).

20. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da se je sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa obširno opredelilo do vprašanja verjetnosti obstoja upnikove terjatve zoper dolžnike, in sicer za vsak izpodbijani pravni posel posebej. Pritožba dejansko (vsebinsko in argumentirano) navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne izpodbija, temveč v bistvenem ponavlja zgolj, da upnik ni vložil odgovora na ugovor dolžnikov zoper sklep o začasni odredbi, zaradi česar bi moralo sodišče navedbe dolžnikov iz ugovora šteti za resnične. Posledično sodišče druge stopnje, v izogib nepotrebnemu ponavljanju, zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z izpolnjevanjem pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ v celoti povzema kot pravilne in se nanje sklicuje.

21. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno presodilo, da je upnik izkazal tudi nadaljnjo predpostavko za izdajo sporne začasne odredbe, to je nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Za izkaz navedenega pogoja namreč zadostuje že verjeten objektiven izkaz nevarnosti, da spornega premoženja ne bo mogoče vrniti v stečajno maso upnika. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so dolžniki sporno premoženje v obdobju izpodbojnosti po ZFPPIPP (391. člen v zvezi z 269. členom ZFPPIPP) odtujevali in obremenjevali (pogodba o priznanju dolga in ustanovitvi hipotekarne pravice z dne 19. 4. 2017, cesija hipotekarne pravice z dne 7. 1. 2017), čeprav so kot njegovi ožji družinski člani vedeli za slabo premoženjsko stanje upnika. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo tudi nevarnost nadaljnje prodaje spornega premoženja oziroma njegove obremenitve, kar nenazadnje potrjujejo tudi pritožbene navedbe, iz katerih izhaja, da se bodo dolžniki zaradi situacije, povezane z epidemijo Covid-19, morebiti soočili z likvidnostnimi težavami, zaradi katerih bi bili primorani prodati ali zastaviti sporno premoženje.

22. Upnik je tako že z do sedaj obrazloženim izpolnil vse zakonske pogoje po 272. členu ZIZ za izdajo izpodbijane začasne odredbe, zato se je sodišče prve stopnje v nadaljevanju brezpredmetno ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali bi dolžniki z izdajo začasne odredbe, če bi se ta tekom postopka izkazala za neutemeljeno, utrpeli hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ).

23. Nazadnje pritožba neutemeljeno uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, saj je odločitev, da je stranka, ki v postopku s pravnimi sredstvi ni uspela, dolžna sama kriti svoje stroške postopka, zajeta že z izrekom o zavrnitvi pravnega sredstva2, kot to pravilno izpostavlja upnik. Nenazadnje pa lahko sodišče prve stopnje, v skladu z 325. členom v zvezi z 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ, izda tudi dopolnilni sklep o stroških, o katerih je vsebinsko že odločilo (17. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

24. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ).

25. Dolžniki s pritožbo niso uspeli zato so dolžni sami kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

26. Navedbe upnika v odgovoru na pritožbo niso v ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi z 15. členom ZIZ) 1 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 3409/2011 z dne 19. 10. 2011. 2 Primerjaj sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 115/2017 z dne 22. 11. 2018 (15. točka obrazložitve odločbe).