Jedro

Tožnica je navajala, da je delala prvotno po avtorskih pogodbah, nato pa od 1. 1. 2012 po s. p. na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju, nato pa je 26. 2. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 3. 2008 dalje. Tožnica je najkasneje takrat, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi imela urejeno delovno razmerje, torej bi morala vložiti tožbo za prejšnje obdobje najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je njeno pogodbeno razmerje prenehalo, lahko pa tudi ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej med trajanjem takšnega razmerja (opr. št. VIII Ips 16/2018 z dne 6. 2. 2019). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo (v delu tožbe) o zavrženju tožbe za čas od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2008 in posledično priznanje pravic iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sklep, s katerim je odločilo, da se tožba v zvezi z zahtevki: - za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki za čas od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2018 za nedoločen čas v polnem delovnem času, - da je tožena stranka dolžna tožeči stranki priznati za obdobje od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2018 vse pravice iz naslova delovnega razmerja, ji v vsakokratni mesečni višini obračunati mesečno bruto plačo skladno z mesečno izplačanimi neto plačami ter tožnico za ta čas prijaviti v obvezna socialna zavarovanja in zanjo plačati za ta čas zahtevane prispevke in davke iz naslova osebnega dohodka, - za plačilo zneskov še neplačane prehrane iz naslova delovnega razmerja v času od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2018 v skupnem znesku 15.699,44 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi, zavrže. 2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sklep zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 338 ZPP, točka 1 v zvezi s členom 339/I in II, točka 14 in 15 ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki 338. člena ZPP v zvezi s členom 340 ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 338. člena ZPP v zvezi s členom 341 ZPP. Sklep izpodbija kot nepravilen v celoti in navaja, da je sodišče svojo odločitev zmotno oprlo na določbo 274. člena ZPP, predvsem pa v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. Zatrjuje, da je sklenitev pogodbe o zaposlitvi dne 26. 2. 2018 štela za uspeh, tožena stranka pa ji je v nadaljevanju zatrjevala, da bodo njene zahteve po ureditvi preostalih vprašanj in njenih pripomb obravnavane v nadaljevanju po sklenitvi te pogodbe. Delovno razmerje ni vezano na "pogodbeni dogovor", ki tudi sicer služi izrecno in samo izkazovanju obstoja delovnega razmerja državnim organom, kot so primeroma ZPIZ in ZZZS ali v primeru spora sodišču. Dejansko je skladno z določbo 4. in 18. člena ZDR-1 delovno razmerje odvisno izključno in samo od obstoja elementov delovnega razmerja, ki vsebino medsebojnih pravic in obveznosti določajo skladno z določbami ZDR-1. Delovno razmerje se je med strankama izvajalo od 1. 1. 2017, kjer je bilo dogovorjeno, da bo tožnica po navodilih in pod nadzorom tožene stranke se prostovoljno vključila v organiziran delovni proces. Sodišče je napačno zaključilo, da je delovno razmerje vzpostavila pogodba o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018. Tožnica izpostavlja, da je tožena stranka tožnici povrnila stroške prevoza v višini 421,64 EUR kljub temu, da se na delo ta mesec ni vozila, kar potrjuje navedba tožnice, da je ta del dejansko predstavljal dogovorjeno delo za plačilo. Navaja, da tretji odstavek 200. člena ZDR-1 ne predpisuje prekluzivnega 30-dnevnega roka za uveljavljanje ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Kršitev določbe 8. člena ZPP se nanaša tudi na skrbnost dokazne ocene sodišča, popolne presoje vsakega dokaza posebej ter vseh dokazov skupaj, končno tudi celovite dokazne ocene.

3. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži v plačilo pritožbene stroške postopka. Sodišče je odločitev o zavrženju tožničine tožbe sprejelo na podlagi dejstev, ki so med strankama nesporna, pri čemer je pri pravočasnosti tožbe izhajalo iz predpostavk, da so tožničine dejanske navedbe resnične. Pri domnevnih ustnih dogovorih po 1. 3. 2018 ni šlo za nič drugega, kot za izplačevanje dela plače v obliki stroškov prevoza na delo, kar pa ne more vzpostaviti nikakršnega dodatnega faktičnega delovnega razmerja. Tožnica je bila dne 17. 2. 2020, ko je prejela dopis tožene stranke z dne 14. 2. 2020 izrecno seznanjena s tem, da tožena stranka njene zahteve za odpravo kršitev zavrača ter izrecno opozorjena na to, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev delovnega razmerja pričel teči že z dnem sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 2. 2018 in je tako že potekel. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba zoper sklep ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je pritožbeno sodišče sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V tožbi je tožnica navajala, da je delala pri toženi stranki vse od leta 2008, pri čemer je do 1. 1. 2012 delo opravljala na podlagi avtorskih pogodb, odtlej pa kot s. p. na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju. Dne 6. 2. 2018 je sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 3. 2018 dalje.

7. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1) v 200. členu ureja uveljavljanje pravic pri delodajalcu in sodno varstvo, pri čemer tretji odstavek 200. člena ZDR določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnica je navajala, da je delala prvotno po avtorskih pogodbah, nato pa od 1. 1. 2012 po s. p. na podlagi pogodb o produkcijsko programskem sodelovanju, nato pa je 26. 2. 2018 sklenila pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 3. 2008 dalje. Tožnica je najkasneje takrat, ko je sklenila pogodbo o zaposlitvi imela urejeno delovno razmerje, torej bi morala vložiti tožbo za prejšnje obdobje najkasneje v roku 30 dni od dneva, ko je njeno pogodbeno razmerje prenehalo, lahko pa tudi ob pogojih iz prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1 tudi prej med trajanjem takšnega razmerja (opr. št. VIII Ips 16/2018 z dne 6. 2. 2019). Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo (v delu tožbe) o zavrženju tožbe za čas od 1. 1. 2008 do 28. 2. 2008 in posledično priznanje pravic iz delovnega razmerja.

8. Glede na navedeno je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (prva alineja 365. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ni prispeval k rešitvi spora. Odločitev temelji na določilu 165. in 155. člena ZPP.