Jedro

Nesklepčnost tožbe je podana tudi, če tožeča stranka navede v tožbi dejstva, ki se ne ujemajo s tožbenim predlogom. Če so tožniki sporno parcelo pridobili s priposestvovanjem, torej na originaren način, se sodno varstvo zagotavlja z ugotovitveno tožbo. Tožniki pa niso postavili ugotovitvenega tožbenega zahtevka, pač pa samo dajatveni tožbeni zahtevek, ki pa ne zadostuje za odločanje na pravni podlagi, ki se zatrjuje v tožbi, torej za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Lastninska pravica se v tem primeru ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj takšne pravice, pa je listina, ki je podlaga za vknjižbo ugotovljene pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Toženca B.M. in M.K. sta dolžna priznati tožečim strankam S.K., A.R., V. R. in M.K. lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja pri nepremičnini, parc. št. X1 – pot 146 m2, k.o. D. in jim izdati listino, na podlagi katere bo mogoče pri parc. št. X1 – pot 146 m2, k.o. D. vknjižiti lastninsko pravico za tožnike: S.K., rojeno ..., D. 106a, M., EMŠO ..., do ¼, A.R., rojeno ..., D. 106b, M., EMŠO ..., do ¼, V.R., rojenega ..., D. 160b, M., EMŠO ..., do ¼, M.K., rojeno ..., C 71, J., EMŠO ..., do ¼, ker bo sicer ta sodba nadomeščala tako listino.“ Tožniki so dolžni povrniti tožencema v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 627,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov in tožencema naložilo, da sta dolžna priznati tožečim strankam lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja pri nepremičninah, parc. št. X1 – pot 146 m2, k.o. D. in jim izdati listino, na podlagi katere bo mogoče pri teh nepremičninah vknjižiti lastninsko pravico za tožnike za vsakega do ¼, ker bo sicer ta sodba nadomeščala tako listino. Tožencema je naložilo, da sta dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 418,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Toženca sta zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri se sklicujeta na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišče ne navaja, na katere dokaze opirajo tožniki svoje trditve o ustnem dogovoru o priznanju lastninske pravice in o dobroverni posesti. Navaja se odločba GURS, iz katere pa ne izhaja, da bi bil sklenjen kakršenkoli dokončni ustni dogovor. Trditve tožnikov v tožbi so nelogične. Razlogi sodbe so v nasprotju z listinskimi dokazi. Zemljiškoknjižni lastniki so prodali tožencema sporno parcelo kot svojo in niso prav nič zatrjevali, da glede nje obstaja ustni dogovor o priznanju lastninske pravice. Parcela je obremenjena s hipoteko tožencev oz. banke. Prav tako iz stanja zemljiške knjige za omenjeno parcelo izhaja, da tožniki niso mogli biti v dobri veri, saj so vedeli, da niso lastniki sporne parcele in da uporabljajo tujo stvar. Prvotožena stranka naj bi dala za del parcele X del parcele Y na vzhodni strani po vsej dolžini en meter. Iz sodbe tak dogovor ne sledi, saj se navaja, da je pravni prednik druge, tretje in četrto tožeče stranke vzhodni del parcele po vsej dolžini en meter kupil nazaj. Sodba je tako nerazumljiva. Tudi obrazložitev glede priposestvovalnega obdobja od leta 1964 do vložitve tožbe ni jasna. Zaključek glede zakonite in dobroverne posesti ni ravno točen, saj sodišče ne navaja določil sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika glede tega vprašanja (dobra vera). Kot je videti, sodišče opira svoja naziranja na ZTLR. V skladu z obstoječo prakso je potrebna zgolj dobroverna posest tudi za priposestvovanje po ODZ, te pa ne more biti glede na stanje v zemljiški knjigi pravnih prednikov in sedanjih lastnikov. Če ni dobroverne posesti, ni priposestvovanja. Tožba je nesklepčna, saj iz zatrjevanih trditev in predlaganih dokazov ne sledi posledica, saj tožniki zatrjujejo dobroverno posest, kar pa je premalo glede na določila ZTLR, ki zahteva dobroverno in zakonito posest. Sodišče izhaja iz ustnega dogovora o tem, da tožniki pridobijo v posest del zemljišča, ki naj bi bil realiziran. Tudi če bi bil sklenjen tak dogovor, za dobro vero ne zadošča. Gre za zemljišče, ki je kmetijsko zemljišče prve kategorije, toženci sploh ne bi smeli asfaltirati poti oz. karkoli graditi na takem zemljišču. Zemljišče je tudi etnološko zaščiteno oz. spada v območje varstva kulturne dediščine, kar je razvidno iz lokacijske informacije. Tožniki si hočejo parcelo prilastiti z zlorabo instituta priposestvovanja.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem zavrača kot neutemeljene vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Zamudno sodbo sodišče lahko izda le, če so izpolnjene predpostavke iz 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, med katerimi je tudi zahteva, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe). Po 3. odstavku 318. člena ZPP, kot je veljal v času izdaje izpodbijane zamudne sodbe, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne, če iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo od tožencev priznanje lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pri nepremičnini, parc. št. X1, k.o. D. in izdajo ustrezne zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice. V tožbi navajajo, da je po omenjeni parceli urejen dostop in dovoz do njihovih stanovanjskih stavb. Sklicujejo se na dogovor s pravnim prednikom tožencev za dostop in dovoz do hiš po južnem delu parcele št. X, nadalje na menjavo dela parcele Y za del parcele X, na dogovor o sklenitvi pogodbe o priznanju lastninske pravice s pravnim prednikom tožencev, ki pa zaradi njegove smrti ni bi realiziran ter končno zatrjujejo še, da so sporno parcelo priposestvovali z več kot 20-letno dobroverno posestjo. Sodišče prve stopnje je ob presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe ocenilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za priposestvovanje, ker iz tožbenih navedb izhaja, da so pravni predniki pravdnih strank sklenili ustni dogovor, da tožniki pridobijo v posest del zemljišča toženih strank, sedaj parc. št. X1, k.o. D., ta dogovor je bil realiziran, na zemljišču so naredili dovozno pot, jo asfaltirali, jo ves čas uporabljali, kar pomeni, da so tožniki preko 20 let dobroverni zakoniti posestniki. Glede na takšno trditveno podlago pa ima pritožba prav, ko navaja, da tožba ni sklepčna. Nesklepčnost tožbe je podana tudi, če tožeča stranka navede v tožbi dejstva, ki se ne ujemajo s tožbenim predlogom. Če so tožniki sporno parcelo pridobili s priposestvovanjem, torej na originaren način, se sodno varstvo zagotavlja z ugotovitveno tožbo. Tožniki pa niso postavili ugotovitvenega tožbenega zahtevka, pač pa samo dajatveni tožbeni zahtevek, ki pa ne zadostuje za odločanje na pravni podlagi, ki se zatrjuje v tožbi, torej za originarno pridobitev lastninske pravice na podlagi 28. člena ZTLR. Lastninska pravica se v tem primeru ob izpolnitvi z zakonom določenih pogojev pridobi na podlagi samega zakona, brez vknjižbe v zemljiško knjigo. Pravnomočna sodba, s katero sodišče ugotovi obstoj takšne pravice, pa je listina, ki je podlaga za vknjižbo ugotovljene pravice (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Sodna praksa je sicer v določeni meri dopuščala tožbene zahtevke, sestavljene iz ugotovitvenega in dajatvenega dela zahtevka, pri čemer je dajatveni del zahtevka odveč, saj kot je že pojasnjeno, je vknjižba lastninske pravice možna na podlagi sodbe o njeni ugotovitvi. Ker tožniki zgolj z dajatvenim zahtevkom zahtevajo priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, takšen zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen in tožba ni sklepčna. Določba 3. odstavka 318. člena ZPP, kot je bila v času izdaje obravnavane sodbe, pa tudi ni omogočala poziva stranki za odpravo nesklepčnosti sodbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 2. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Stroški se nanašajo na sestavo pritožbe in so odmerjeni v skladu z Odvetniško in taksno tarifo.