Jedro

Ker je tožničino delo kmetijske delavke na kmetiji v velikosti 10 ha v lasti njene mame, ki se je ukvarjala z vzrejo in prodajo govedi in prašičev ter prodajo mleka in kmetijskih pridelkov, vsebovalo bistvene elemente delovnega razmerja (stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjeno plačilo), se ji čas opravljanja tega dela šteje v pokojninsko dobo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca, št. ... z dne 2. 3. 2011 in z dne 16. 9. 2010, in odločilo, da se tožnici v pokojninsko dobo kot zavarovalna doba šteje čas dela na kmetiji B.B. od 5. 7. 1969 do 2. 11. 1969, od 1. 4. 1970 do 31. 8. 1970, od 26. 6. 1976 do 13. 6. 1980, od 14. 6. 1981 do 7. 9. 1981 in od 8. 9. 1982 do 31. 12. 1985 (I. in II. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (III. točka izreka). S sklepom z dne 26. 11. 2012 je sodišče prve stopnje popravilo opravilno številko izpodbijane sodbe.

Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje toženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je izpodbijani del sodbe za čas od 26. 6. 1976 do 31. 12. 1985 oprlo na 135. člen Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ/64) zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo uporabiti 63. in 64. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ/82) v zvezi z 18. členom tega zakona. Po 1. 1. 1973 je bilo obvezno zavarovanje pogojeno s statusom delavca, zato je potrebno izhajati iz vsebine delovnega razmerja. Za obdobje od 1969 do 1970 pa je veljal 1. odstavek 135. člena TZPZ/64, po kateri mora imeti delo vse elemente delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je napravilo napačno dokazno oceno. Tožnica je namreč izpovedala, da z mamo nista sklenili nobenega dogovora glede sklenitve delovnega razmerja, o plačilu za delo pa nima nobenih dokazil. Izpovedala je, da je delala na njivi, v hlevu, vozila je traktor, obračala seno in sejala, kar so izpovedale tudi zaslišane priče. Vendar nobena izmed prič ni izpovedala ničesar o plači v denarju, vedeli so le, da je imela doma zagotovljeno hrano in stanovanje, in predvidevali, da je del plače prejela tudi v denarju. Meni, da tožnica na podlagi izpovedi tožnice in prič ni dokazala, da je bila z mamo v takšnem pravnem razmerju, da bi ga bilo mogoče enačiti z delovnim razmerjem, saj je ostalo nedokazano, da je opravljala delo, ki je vsebovalo elemente delovnega razmerja. Zgolj dejstvo, da je delala na posestvu mame, ne zadostuje za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, saj mora biti obstoj elementov delovnega razmerja prepričljivo dokazan. To, da je tožnica delala in se šolala, so izpovedale vse priče. Tožnica se je v šolskem letu 1969/1970 in 1970/1971 šolala in nato nadaljevala šolanje, ki ga je zaključila 25. 6. 1976. Tožnica je imela v tem obdobju status dijakinje in ne delavke v delovnem razmerju. Za čas opravljanja del tudi ni imela nobene pogodbe o zaposlitvi, čeprav je leta 1979 že imela delovno knjižico. Delovno razmerje brez delovne knjižice je bilo v spornem obdobju prepovedano. Niti iz izpovedi tožnice niti prič ni mogoče zaključiti, da je bil med tožnico in njeno mamo sklenjen dogovor o zaposlitvi in da je bilo dogovorjeno, da bo delo stalno, proti plačilu in pod nadzorom. Sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 125/1997 in opr. št. VIII Ips 137/2007, ni ustrezno, saj ne gre za identične primere. Sodišče tudi ni ugotavljalo pravne narave zaposlitve po letu 1976 in ni izhajalo iz vsebine tega razmerja ter ni upoštevalo narave in organizacije dela. V obravnavanem primeru je šlo za pomoč na domači kmetiji in s tem v zvezi opozarja, da si je tožnica na kmetiji ustvarila tudi družino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje. Materialno pravo ni bilo v celoti pravilno uporabljeno, na kar utemeljeno opozarja pritožba, vendar to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Pri tem ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je na podlagi 63. člena ZDSS-1 presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 2. 3. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 16. 9. 2010 ter s tem v zvezi presoja, ali se tožnici obdobja od 5. 7. 1969 do 2. 11. 1969, od 1. 4. 1970 do 31. 8. 1970, od 26. 6. 1976 do 13. 6. 1980, od 14. 6. 1981 do 7. 9. 1981 in od 8. 9. 1982 do 31. 12. 1985, ki so sporna v pritožbenem postopku, ko je kot kmetijska delavka delala na kmetiji svoje mame, vštejejo v zavarovalno dobo. Toženec je namreč tožničino zahtevo za priznanje zavarovalne dobe za obdobje od 5. 7. 1969 do 1. 1. 1986 zavrnil. Pokojninska doba, ki je določena kot pogoj za pridobitev in uveljavitev pravic iz obveznega zavarovanja po 187. členu prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) obsega čas, prebit v obveznem zavarovanju, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah ZPIZ-1, ter čas, dopolnjen do uveljavitve ZPIZ-1, ki se državljanu RS všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, razen če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno. Glede na obdobja, za katera tožnica uveljavlja priznanje pokojninske dobe, je treba njeno zahtevo za čas od 5. 7. 1969 do 2. 11. 1969 in od 1. 4. 1970 do 31. 8. 1970 presojati po določbah Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (TZPZ; Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami), za čas od 26. 6. 1976 do 13. 6. 1980, od 14. 6. 1981 do 7. 9. 1981 in od 8. 9. 1982 do 31. 12. 1982 po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ/72; Ur. l. SFRJ, št. 35/72 s spremembami), za čas od 1. 1. 1983 do 31. 12. 1985 pa po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanju (ZTPPIZ/83; Ur. l. SFRJ, št. 23/82 s spremembami). Po 4. točki 1. odstavka 135. člena TZPZ se je v zavarovalno dobo všteval čas, ko je bil zavarovanec v delovnem razmerju s polnim delovnim časom kot kmetijski delavec na zasebnih kmetijskih posestvih, in sicer ves čas delovnega razmerja s polnim delovnim časom. Po 1. odstavku 50. člena ZTPPIZ/72 in enako skladno s 64. členom ZTPPIZ/83 se je v zavarovalno dobo všteval ves čas, prebit na delu oziroma v delovnem razmerju s polnim delovnim časom.

Glede na takšno pravno podlago je torej za odločitev v zadevi bistvenega pomena odgovor na vprašanje, ali je bila tožnica, ko je v spornih obdobjih kot kmetijska delavka delala na kmetiji v velikosti 10 ha v lasti njene mame B.B., ki se je ukvarjala z vzrejo in prodajo govedi in prašičev ter prodajo mleka in kmetijskih pridelkov (povprečno je bilo na kmetiji 20 glav živine), v delovnem razmerju, oziroma ali je njeno delo vsebovalo (bistvene) elemente delovnega razmerja. V sodbi opr. št. VIII Ips 137/07 z dne 18. 11. 2008, na katero se utemeljeno sklicuje že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS glede elementov delovnega razmerja ob delu na kmetiji zavzelo stališče, da takšno delo ni vezano na osemurni delavnik, na čas počitka in odmorov v smislu, da bi bilo mogoče iz tega sklepati na obstoj delovnega razmerja. Bistveno za opravljanje kmečkega dela je stalnost dela, delo pod nadzorom delodajalca in dogovorjena plača. Vse ostalo, čas opravljanja dela, počitki in odmori, malica in podobno, je bilo za vse na kmetiji enako in v bistvu neopredeljeno. Pri delovnem razmerju na kmetiji je bil običajno sklenjen tudi način plačila tako, da je bil del plače izplačan v naravi (hrana in stanovanje pri delodajalcu), in ni bilo nemogoče, da se je plača izplačevala v daljših obdobjih in ne mesečno. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da je imelo tožničino delo kmetijske delavke v spornih obdobjih elemente delovnega razmerja. S takšno presojo pritožbeno sodišče v konkretnem primeru soglaša. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku zaslišalo tožnico in priče C.C., D.D., E.E. in F.F. Na podlagi skladnih izpovedb, ki jim je verjelo, je zaključilo, da je tožnica delo kmetijske delavke opravljala neprestano, za plačilo, osebno in pod nadzorom delodajalke.

Tožnica je glede stalnosti dela izpovedala, da je ves čas, ko se ni šolala, delala na domači kmetiji. Delo na kmetiji je opravljala stalno, pri čemer je morala opraviti vsaj osem ur dnevno. Delala je na njivah in v hlevu. Delati je začela zjutraj v hlevu z molžo, čiščenjem in krmljenjem, kar je, ob tem, da je bilo na kmetiji dvajset glav živine, trajalo štiri ure. Delala je tudi na polju, okopavala, orala, obračala, sejala in vozila traktor. Njeno izpoved je potrdila priča C.C., ki je izpovedal, da je tožnica delala na kmetiji. Tožnica je opravljala vsa kmečka dela, spomnil se je, da so skupaj orali, delala pa je tudi z živino. Tudi priča D.D. je enako izpovedala, da je tožnica delala s traktorjem, orala in sušila seno, pri čemer je delo na kmetiji opravljala stalno. Priči E.E. in F.F. sta enotno izpovedali, da je tožnica delala na kmetiji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi takšnih skladnih izpovedi utemeljeno zaključilo, da je tožnica v spornih obdobjih stalno delala kmečka dela na kmetiji svoje matere.

Nadalje je glede elementa dela pod nadzorom delodajalca tožnica izpovedala, da je delo opravljala pod nadzorom matere, ki je odredila, katera dela mora opraviti, kar sta potrdili priči D.D., ki je izpovedala, da je kmetijo vodila tožničina mati, ki je tudi odločala, in priča F.F., ki je izpovedala, da je bila za kmetijo odgovorna mati tožnice. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica na kmetiji delala pod nadzorom in pod navodili svoje matere, lastnice kmetije.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica za delo na kmetiji prejemala plačilo, in sicer delno v denarju, delno v naravi. Tožnica je sicer izpovedala, da nima potrdil o plačilu, kar izpostavlja toženec v pritožbi, vendar je izpovedala tudi, da sta se z materjo dogovorili, da bo za delo dobila plačilo, delno v denarju, ostalo pa v hrani in obleki. Plačilni dan je bil konec meseca, včasih pa je prišlo do zamude izplačila. Tudi vse zaslišane priče so vedele, da tožnica od matere za opravljeno delo prejema denar. S tem v zvezi je priča C.C. izpovedal, da mu je tožničina mati večkrat dejala, da mora tožnici plačevati za delo, saj bi sicer kmetijo zapustila. Denar je tožnica dobivala od matere, saj ga je potrebovala za šolanje in osebne potrebščine, doma pa je imela zagotovljeno bivanje in hrano. Tudi priče D.D., E.E. in F.F. so vedele, da ima tožnica svoj denar, ki ga prejema od matere.

Pritožbeno sodišče šteje izpovedi za dovolj popolne in nedvoumne, da je na njihovi podlagi za konkreten primer mogoč prepričljiv zaključek o obstoju bistvenih elementov delovnega razmerja na kmetiji, kakor je že pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Toženec se v pritožbi tako neutemeljeno ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem neutemeljeno vztraja, da je bilo tožničino delo le pomoč otroka na domači kmetiji. V obravnavanem primeru namreč ugotovljeno dejansko stanje, ko so torej izpolnjeni bistveni elementi delovnega razmerja, presega pomoč otroka pri delu na domači kmetiji.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu z 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP se je sodišče druge stopnje dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so bistvenega pomena za odločitev.