Jedro

Za odločitev v upravnem sporu je bistveno, da je prosilec, četudi šele tekom upravnega spora, umaknil zahtevek in pojasnil, da nima več interesa za dostop do prvotno zahtevanih podatkov. Vendar sodišče postopka ne more ustaviti, ker tožnik tožbe ni umaknil. Za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa pa tudi ni podlage, saj tožnik v upravnem sporu varuje pravico do svobodne gospodarske pobude, v katero bi mu bilo v primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe, nedopustno poseženo. V primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe bi bilo namreč treba podatke posredovati prosilcu v nasprotju z njegovo jasno izraženo voljo, zaradi česar bi bil poseg nepotreben oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti. Takšno stanje je nevzdržno z vidika načela pravne države, zato je sodišče zapolnilo pravno praznino na podlagi načel pravne države iz 2. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo morala toženka z umikom zahtevka prizadete stranke ravnati po določbah 134. in 135. člena ZUP.

Glede stroškovnega zahtevka je sodišče uporabilo analogijo z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 in - ker iz sodbe izhaja, da bo morala toženka v ponovnem odločanju postopek ustaviti - odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi z upravnim sporom.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se prva točka izreka izpodbijane odločbe št. 090-240/2011/9 z dne 24. 5. 2012 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V izpodbijani prvi točki izreka odločbe je tožena stranka na podlagi 2. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (ZInfP), 3. in 4. odstavka 27. člena Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) in 1. ter 2. odstavka 251. člena ZUP o pritožbi družbe A. d.d. zoper odločbo št. 37-3000-I-001695/2011 z dne 14. 10. 2011 Javnega podjetja B. d.o.o. odločila, da se pritožbi prosilca ugodi in se izpodbijana odločba odpravi, organ pa je dolžan prosilcu v roku 31 dni od vročitve odločbe v obliki fotokopij posredovati informacije, ki jih tožena stranka navaja v točkah od a.) do e.), pri čemer je pri posameznih informacijah določeno, da mora zavezanec prekriti določen del informacij. V drugi točki izreka je odločeno, da se glede podatkov, ki jih mora zavezanec prekriti, zahteva prosilca zavrne.

Tožnik vloga tožbo zoper prvo točko izreka odločbe tožene stranke in v njej uveljavlja, da je tožena stranka prekoračila zahtevek, napačno opredelila Javno podjetje B. d.o.o. kot organ, ki je zavezanec po ZDIJZ, poleg tega pa izpodbijani del odločbe krši varovanje poslovnih skrivnosti tožeče stranke. Predlaga odpravo odločbe, podrejeno pa tudi vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi obrestmi.

Upravno sodišče je dne 27. 6. 2012 ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tožeče stranke in ta sklep Upravnega sodišča je postal pravnomočen dne 3. 7. 2012. Sodišče je dne 27. 6. 2012 poslalo kopijo tožbe prizadeti stranki v vednost zaradi morebitnega odgovora. Dne 16. 8. 2012 je sodišče prizadeti stranki poslalo v vednost, z možnostjo odgovora, tudi odgovor tožene stranke na tožbo. V tem primeru je povratnica o opravljeni vročitvi izkazana. Sodišče je dne 3. 5. 2013 prejelo obširno vlogo prizadete stranke, naslovljeno kot „umik zahtev za dostop do informacij javnega značaja“, v kateri prizadeta stranka natančno opisuje potek postopka v tej in še v treh drugih upravnih sporih in da je v vseh štirih zadevah sodišče začasno zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. V tej vlogi prizadeta stranka pravi, da v skladu z 1. odstavkom 134. člena ZUP „v celoti umika svoje zahteve“ za dostop do informacij javnega značaja, „saj nima več interesa pridobiti zahtevanih informacij.“ V vlogi navaja, da lahko Upravno sodišče v skladu z 2. odstavkom 135. člena ZUP s sklepom ustavi postopke ter odpravi odločbe organov in odločbe Informacijskega pooblaščenca. Iz vloge izhaja, da jo je prizadeta stranka poslala v vednost tudi toženi stranki.

Na poziv sodišča je tožeča stranka v vlogi z dne 10. 5. 2013 odgovorila sodišču, da ne umika tožbe.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani del (prvo točko) izreka odločbe odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz drugih razlogov, kot jih navaja tožeča stranka. Ti razlogi so naslednji: Umik zahtevka prosilca za dostop do informacije javnega značaja po izdaji dokončne odločbe Informacijskega pooblaščenca pravno ni urejen. Določili 134. in 135. ZUP o umiku zahtevka se namreč nanašata samo na umik zahtevka do vročitve odločbe. ZUP torej umika zahtevka stranke po vročitvi upravne odločbe stranki ne ureja. ZUS-1 in ZDIJZ tudi ne urejata pravnih posledic umika zahtevka, če prosilec umakne zahtevek za dostop do informacija javnega značaja po vročitvi v upravnem sporu izpodbijane odločbe. ZUS-1 temelji na koncepciji subjektivnega upravnega spora, kar pomeni, da Upravno sodišče izvaja presojo zakonitosti upravnih aktov samo pod pogojem, da izpodbijani akt pomeni odločitev o pravici ali pravni koristi bodisi tožeče stranke, bodisi prizadete stranke. V obravnavanem primeru je upravni spor namenjen varstvu dveh ustavnih pravic, in sicer do svobodne gospodarske pobude tožeče stranke iz 1. in 2. odstavka 74. člene Ustave glede na to, da tožeča stranka uveljavlja kršitev varstva poslovnih skrivnosti, ter ustavne pravice prizadete stranke do dostopa do informacije javnega značaja iz 3. odstavka 39. člena Ustave v zvezi z 5. odstavkom 15. člena in zakonsko pravico do dostopa do informacije javnega značaja iz 1. odstavka 1. člena ZDIJZ. Za odločitev v tem upravnem sporu je bistveno, da je prosilec, četudi šele tekom upravnega spora, nedvoumno umaknil zahtevek in pojasnil, da nima več interesa za dostop do prvotno zahtevanih podatkov. Vendar pa sodišče postopka ne more ustaviti, ker tožnik tožbe ni umaknil (34. in 2. točka 46. člena ZUS-1), za zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožeče stranke pa tudi ni podlage, saj tožeča stranka v tem upravnem sporu varuje pravico do svobodne gospodarske pobude, v katero bi ji bilo nedopustno poseženo v primeru zavrženja ali zavrnitve tožbe, glede na to, da očitno prosilec ne potrebuje več zahtevanih podatkov in je od zahtevka odstopil. V primeru zavrženja tožbe, ali tudi – po vsebinski obravnavi tožbe – v primeru zavrnitve tožbe bi namreč moralo Javno podjetje B. podatke iz prve točke izreka odločbe posredovati prizadeti stranki v tem upravnem sporu v nasprotju z jasno izraženo voljo prizadete stranke, zaradi česar bi bil poseg nepotreben oziroma v nasprotju z načelom sorazmernosti (3. odstavek 15. člena Ustave). Takšno stanje je nevzdržno z vidika načela pravne države (2. člen Ustave), zato je sodišče zapolnilo pravno praznino z metodo argumentum a cohaerentia, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana in usklajena celota in da zato v njem ne sme biti antinomij. V primeru dvomljivih predpisov, in ko ni mogoče uporabiti določb, ki veljajo za primerljive zadeve, sodnik odloči na podlagi splošnih načel pravnega reda v državi (2. odstavek 3. člena Zakona o sodiščih) in v konkretnem primeru je to načelo pravne države iz 2. člena Ustave v zvezi z 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, ki pravi, če sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu v ponoven postopek, kar pomeni, da se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila, preden je bil odpravljen izpodbijani akt. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka z umikom zahtevka prizadete stranke ravnati po določbah 134. in 135. člena ZUP. Tožena stranka je dolžna izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravna stališča sodišča (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče v tem upravnem sporu glede na koncept upravnega spora iz 1. poglavja ZUS-1 ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi v sporu polne jurisdikcije. Zato sodišče ne more o zahtevku tožeče stranke o stroških postopka odločiti po določilu 1. odstavka 25. člena ZUS-1. Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, vendar pa po tem določilu, prisojeni znesek plača toženec in ne prizadeta stranka, četudi je prizadeta stranka v konkretnem primeru šele v upravnem sporu umaknila zahtevek in je s tem povzročila nadaljevanje postopka iz upravne v sodno fazo. Izdaja začasne odredbe v upravnem sporu, ko gre za dostop do informacije javnega značaja, je namreč posledica ustaljene upravno-sodne prakse v zvezi z določbo 3. odstavka 10. člena ZInfP in ne morebiti stroge presoje težko popravljivih posledic v vsakem posamičnem primeru, kar bi prizadeta stranka morala vedeti. Zaradi tega ne bi bilo v skladu z načelom pravne države, ki lahko zajema tudi načelo pravičnosti, če bi tožena stranka morala poravnati stroške postopka tožniku. Zato je sodišče glede stroškovnega zahtevka uporabilo analogijo z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če se postopek ustavi, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker iz sodbe izhaja, da bo morala tožena stranka v ponovnem odločanju postopek ustaviti, je sodišče z uporabo metode argumentum a simili ad simile v tej pravni praznini odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi z upravnim sporom.