Jedro

Sodišče druge stopnje, ki ob presoji pritožb ni podvomilo v resničnost odločilnih dejstev, ni ugotovilo nobene procesne kršitve in je tudi štelo, da je materialno pravo uporabljeno pravilno, je pritožbo obsojenca pravilno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu, ker pa je štelo, da je sodišče prve stopnje nepopolno obrazložilo sodbo glede oprostilnega dela, ta del sodbe razveljavilo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Krškem je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 316,57 EUR, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pa ga je oprostilo plačila povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo 400 EUR povprečnine.

2. Obsojenčev zagovornik zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh dovoljenih razlogov in predlaga Vrhovnemu sodišču, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da razveljavi obe sodbi ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v svojem odgovoru vztraja pri svojih navedbah.

5. Obsojenec v svojem odgovoru opisuje potek dogajanja in svoj odnos z A. in F.B. B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

7. Zahteva navaja, da je sodišče druge stopnje ravnalo napačno, ko je pritožbo obsojenega B. zavrnilo, medtem ko je ugodilo pritožbi oškodovanca kot tožilca glede oprostilnega dela ter ta del razveljavilo. Vse dogajanje kritičnega dne je namreč medsebojno povezano, zato je nelogično obsojenca spoznati za krivega kaznivega dejanja, medtem ko je sodba v oprostilnem delu glede A. in F.B. razveljavljena. Tako bi lahko prišlo do absurdne situacije, ko bi se v ponovljenem postopku glede oprostilnega dela sodbe izkazalo, da so resnične obsojenčeve navedbe, da je ravnal v silobranu in bi bila s tem izključena protipravnost njegovega ravnanja, kljub temu pa bi že obstajala sodba, s katero je bil pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja.

8. Sodišče prve stopnje je obsojenega B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, saj je ugotovilo, da je F.B. porinil v potok ter vanj vrgel še kamen in mu pri tem povzročil odrgnine na obeh podlahteh in razpočno rano nad levim kolenom. Obdolžena A. in F.B. pa je sodišče oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem in prvem odstavku 133. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, ki naj bi ga storila tako, da naj bi A.B. J.B. z lopato udaril po hrbtu, F.B. pa naj bi vanj vrgel dva večja kamna. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, saj je štelo, da je bilo dejansko stanje glede tega dejanja pravilno ugotovljeno, da kršitve določb kazenskega postopka niso bile zagrešene in da je bil pravilno uporabljen tudi kazenski zakon. Presojalo je tudi pritožbene trditve, da je bila glede dejanja obsojenca izključena protipravnost njegovega ravnanja, saj je ravnal v silobranu in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napravilo pravilne zaključke glede tega vprašanja, saj je štelo, da obsojenec takrat, ko je porinil F.B. v vodo in vanj vrgel kamen, ni bil napaden.

9. Zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja kršitev iz šestega odstavka 392. člena ZKP, ki omogoča delno razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje, če se dajo posamezni deli sodbe izločiti brez škode za pravilno razsojo, vendar tej trditvi ni mogoče pritrditi. Sodišče druge stopnje je namreč napravilo presojo sodbe sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in ugotovilo, da je bilo dejansko stanje glede tega dela sodbe pravilno ugotovljeno ter da obsojenec ni ravnal v silobranu. Glede oprostilnega dela pa je štelo, da sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni prepričljivo obrazložena, saj ne analizira izpovedb vseh prič, ki so dogodek opazovale in tudi ne analizira nastalih poškodb pri J.B. Oceniti bi bilo potrebno tudi okoliščino, da je ob dogodku A.B. delal z lopato v rokah ter kakšen je njen pomen. Sodišče torej niti ob presoji pritožbe obsojenega B. niti ob presoji pritožbe oškodovanca kot tožilca ni podvomilo v resničnost odločilnih dejstev (tretji odstavek 392. člena ZKP), niti ni ugotovilo nobene procesne kršitve, štelo pa je tudi, da je materialno pravo uporabljeno pravilno. Zato je ravnalo pravilno, ko je pritožbo obsojenega B. zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Ker pa je štelo, da je sodišče prve stopnje nepopolno obrazložilo sodbo glede oprostilnega dela in da v tem delu ni upoštevalo vseh ugotovljenih dejstev oziroma jih je ugotovilo nepopolno, je ta del sodbe razveljavilo.

10. Kršitev iz šestega odstavka 392. člena ZKP nima narave absolutne bistvene kršitve, zato je potrebno z zahtevo za varstvo zakonitosti, če naj ta uspe, izkazati njen vpliv na zakonitost sodne odločbe. Tega pa vložniku zahteve ni uspelo, saj v svojih izvajanjih ostaja na ravni hipotetičnosti. Zatrjuje namreč, da bi lahko v ponovljenem postopku prišlo do odločitve, ki bi pomenila, da je obsojeni B. ravnal v silobranu, obenem pa bi bila sodba zoper njega že pravnomočna. Zgolj hipotetična možnost poteka postopka na opisan način in obstoja dveh na nasprotujočih si dejanskih ugotovitvah temelječih sodb, še ne pomeni, da je sodna odločba glede obsojenega B. nezakonita, zato tudi zahteva za varstvo zakonitosti s tem ugovorom ne more uspeti.

11. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je sodišče prekršilo pravico do obrambe obsojenca, ko ni izvedlo predlaganih dokazov in sicer ogleda kraja dejanja, rekonstrukcije in zaslišanje priče J.B. mlajšega. Glede ogleda in rekonstrukcije zahteva niti ne pove, zakaj sta potrebna in katera dejstva bi se na podlagi teh dokazov ugotavljala. Ker zahteva ni izkazala pravne relevantnosti dejstev, ki bi se lahko na podlagi ogleda ugotovila, o kršitvi pravice do obrambe zaradi neizvedbe tega dokaza ni mogoče govoriti. Kršitev pravice do obrambe pa ni bila storjena niti, ker sodišče ni zaslišalo priče J.B. mlajšega. J.B. mlajši je bil na sodišče kot priča obrambe vabljen dne 11.12.2007, po pravnem pouku iz 236. člena ZKP pa se je odpovedal pričanju, zato ga sodišče ni zaslišalo. Zagovornik obsojenega B. je dne 11.12.2007 pisno podal dokazni predlog, naj sodišče ponovno vabi J.B. mlajšega, ker naj bi želel pričati, pa očitno ni razumel pouka o odpovedi pričanju. Tak dokazi predlog je zagovornik ponovil tudi na glavni obravnavi.

12. Izjava privilegirane priče na glavni obravnavi, da se odpoveduje pričanju, pomeni jasno izjavo njene volje, da želi izkoristiti pravno dobroto iz 236. člena in ne želi pričati. Sama izjava zagovornika obsojenca, da priča ni razumela pouka o možnosti odpovedi pričanju in da bi sedaj želela pričati, še ne izkazuje obstoja zatrjevanega dejstva. Enako kot na splošno velja za dokazne predloge, bi morala obramba tudi v tem primeru s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da je njena trditev glede predlagane priče resnična. Ker se je priča odpovedala pričanju na glavni obravnavi, bi morala obramba izkazati, da je bila ta odpoved posledica nerazumevanja pravnega pouka in da v resnici želi pričati. Gola trditev zagovornika o tem ne zadošča. Obramba ni pojasnila, kdaj in kako je bilo ugotovljeno ter na čem temelji ugotovitev, da priča ni razumela pouka. Obramba bi lahko, če je šlo za očitno nerazumevanje pouka, reagirala že na glavni obravnavi, na kateri je bila priča zaslišana pa takrat očitno ni imela pomislekov. Obramba bi lahko tudi priložila izjavo privilegirane priče, da ob zaslišanju na sodišču ni razumela pouka o odpovedi pričevanju in da želi pričati, priča pa bi tudi lahko prišla na razpisani narok za glavno obravnavo na iniciativo obrambe (tako pa je obramba zgolj zahtevala od sodišča, da pričo ponovno vabi), kjer bi lahko pojasnila, zakaj spreminja svojo odločitev o tem, da ne bo pričala. Obramba ni navedla nobene okoliščine, iz katere bi bilo mogoče sklepati, da naj bi privilegirana priča ne razumela pouka o možnosti odpovedi pričanja niti, da izjava priče o odpovedi pričanju ne odraža njene resnične volje ter da v resnici želi pričati. Sodišče, ki sámo ob prvem zaslišanju očitno ni imelo nobenega pomisleka v razumevanje pouka o možnosti odpovedi pričanju, zato ni bilo dolžno ponovno vabiti pričo na zaslišanje in z zavrnitvijo dokaza z zaslišanjem J.B. mlajšega ni prekršilo obsojenčeve pravice do obrambe.

13. Ker zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, vložnik ne more uspeti z navedbami, da obsojenec ni ravnal protipravno, saj je ravnal v silobranu. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da obsojenec B. v času, ko je v F.B. vrgel kamen, ni bil napaden, zahteva pa ob zatrjevanju, da se je obsojenec le branil pred napadom A. in F.B., ponuja drugačne dejanske zaključke. Zahteva ne more uspeti niti z navedbami, s katerimi skuša prikazati, da priči M. in C. nista verodostojni, niti z navedbami, da dejanje obsojenemu ni dokazano.

14. Ker zatrjevane kršitve kazenskega zakona in postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obsojenega B. zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Vrhovno sodišče je upoštevaje obsojenčevo premoženjsko stanje, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.