Jedro

Za nasprotnega udeleženca je bistvena dnevna rutina in struktura, kar omogoča prav bivanje v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Z namestitvijo v varovani oddelek pa soglaša tudi nasprotni udeleženec. Vse to so močni argumenti, ki govorijo v prid odločitvi prvega sodišča, da se nasprotnega udeleženca namesti v socialnovarstveni zavod.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločalo o sprejemu nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve. Ugotovilo je, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsi pogoji za sprejem, ki jih določa 74. člen Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). V izpodbijanem sklepu je odločilo, da se nasprotnega udeleženca A. A. sprejme v varovani oddelek Doma ... (posebni socialnovarstveni zavod) za obdobje enega leta, šteto od dneva sprejema.

2. Pritožbo zoper takšno odločitev vlaga Dom ..., ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik nasprotuje zaključku izvedenke, da je akutno bolnišnično zdravljenje pri nasprotnem udeležencu zaključeno oziroma ni več potrebno. Meni, da je tovrstno sklepanje izvedenke nekonkretizirano in mu ni moč slediti. Nasprotni udeleženec zaradi zasvojenosti s številnimi drogami potrebuje bolnišnično psihiatrično zdravljenje odvisnosti ter bolnišnično zdravljenje okužbe z virusom hepatitisa C. To se mora izvajati v bolnišnici, ki je za to usposobljena in skladno z Zakonom o zdravstveni dejavnosti. Pritožnik pa ne razpolaga z zdravniki specialisti. Poudarja, da varovani oddelek posebnega socialnovarstvenega zavoda ni namenjen zdravljenju odvisnosti in virusnih okužb, temveč zaščiti in varstvu oseb, kjer bolnišnično zdravljenje ni več potrebno. Opozarja, da nasprotnemu udeležencu ne more zagotoviti ustreznega zdravljenja in obravnave, saj v svojem varovanem oddelku v okviru institucionalne oskrbe nima nameščene niti ene same osebe, ki bi imela enake težave, za nudenje oskrbe pa nima niti ustreznega kadra, kaj šele znanja in izkušenj. Osebe s takšnimi težavami se namreč zdravijo v oddelkih pod posebnim nadzorom, ki so oddelki psihiatrične bolnišnice za intenzivno zdravljenje. Pritožnik izpostavlja sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2016 in poudarja, da nasprotnega udeleženca ni moč razporediti v nobeno od kategorij iz Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Poleg tega ni pogojev za sprejem nasprotnega udeleženca na varovani oddelek, ker je slednji prekomerno zaseden in ne izpolnjuje pogojev iz 4. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije. Ta določa, da je v posamezni bivalni enoti varovanega oddelka največ 12 oseb. S sprejemom nasprotnega udeleženca bi bila zasedenost varovanega oddelka 150 % in pritožnik bi s tem kršil zakonodajo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep o namestitvi nasprotnega udeleženca razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Zagovornica nasprotnega udeleženca pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Varovani oddelek je oddelek v socialnovarstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji (17. točka 2. člena ZDZdr). Brez privolitve se osebo sprejme v obravnavo v varovani oddelek, če je akutno bolnišnično zdravljenje končano ali ni potrebno; če oseba potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi) in če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialnovarstveni zavod, ki jih določijo predpisi s področja socialnega varstva (75. člen v zvezi s 74. členom ZDZdr).

6. V postopku odločanja o sprejemu v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda mora sodišče poleg ugotovitve obstoja pogojev iz prvega odstavka 74. člena ZDZdr odločiti tudi o tem, v kateri zavod naj bo oseba nameščena. Ugotoviti mora, kateri od zavodov lahko nudi osebi potrebno obliko institucionalnega varstva, ki ga zagotavlja država. Pri odločitvi upošteva želje in osebne okoliščine osebe ter morebitni predlog najbližje osebe. Pridobiti mora tudi mnenje zavoda, ki je namenjeno ugotavljanju, ali zavod lahko zagotovi ustrezne pogoje za namestitev osebe v varovani oddelek (79. člen ZDZdr). Ni pa to mnenje za sodišče zavezujoče, saj je le eden od elementov, ki so podlaga za odločitev.1

7. Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenke psihiatrične stroke B. ugotovilo, da je pri nasprotnem udeležencu prisotnih več sočasnih duševnih motenj: psihoorganski sindrom kot posledica poškodbe glave v prometni nesreči, zloraba oziroma odvisnost od številnih drog, in psihotična motnja, ki je najverjetneje posledica kombinacije organske poškodbe glave in zlorabe drog.

8. Pritožnik neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da je akutno bolnišnično zdravljenje pri nasprotnem udeležencu zaključeno oziroma ni potrebno. Takšno ugotovitev je sodišče povzelo iz psihiatričnega izvedenskega mnenja B., ki je v 7. točki jasno poudarila, da glede na klinično stanje in dosedanji potek zdravljenj akutna bolnišnična obravnava ni indicirana. Izvedenka se je sklicevala tako na klinično stanje nasprotnega udeleženca, katerega je pregledala, ter celotni potek zdravljenj, ki jih je v izvedenskem mnenju tudi povzela. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o nekonkretizirani ugotovitvi glede zaključenosti bolnišničnega zdravljenja. Pritožnik zgolj z navedbo, da nasprotni udeleženec zaradi zasvojenosti s številnimi drogami ter okužbo z virusom hepatitisa C potrebuje bolnišnično psihiatrično zdravljenje, ni uspel izpodbiti ugotovitev izvedenskega mnenja, saj za svoje navedbe ni predložil nikakršnih dokazov. Tako je ostalo neizkazano, da je za težave, s katerimi se sooča nasprotni udeleženec, potrebno bolnišnično zdravljenje. Tudi pritožbeni argument, da pritožnik v okviru institucionalne oskrbe nima nameščene niti ene osebe, ki bi imela enake težave kot nasprotni udeleženec, ter za nudenje oskrbe nima ustreznega kadra, znanja in izkušenj, ne prepriča. Nasprotni udeleženec je bil že velikokrat hospitaliziran, nameščen je bil v različne oblike skupnostne oskrbe, kjer pa ni zmogel funkcionirati, zato je po prepričljivi oceni izvedenke edina možnost za zaščito njegovega zdravja in življenja namestitev na varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Izvedenka poudarja, da nasprotni udeleženec abstinira od drog in ohranja solidno funkcioniranje izključno na oddelkih pod posebnim nadzorom oziroma varovanih oddelkih institucij. V strukturiranem okolju varovanega oddelka vestno sodeluje v vseh terapevtskih dejavnostih, s psihoaktivnimi substancami in njihovo zlorabo pa nadaljuje takoj po odpustih. Izvedenka, ki je med drugim kot ustrezni socialnovarstveni zavod izpostavila tudi pritožnika, je poudarila - in temu je prvo sodišče upravičeno sledilo - da lahko edino varovani oddelki s svojo strukturo preprečujejo nadaljnjo zlorabo drog in omogočajo solidno funkcioniranje nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec je - kot izhaja iz preteklih hospitalizacij - uspel tudi v daljših obdobjih zdravljenja psihoz abstinirati od drog, in sicer tudi po nekaj mesecev. Za nasprotnega udeleženca je bistvena dnevna rutina in struktura, kar omogoča prav bivanje v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda. Z namestitvijo v varovani oddelek pa soglaša tudi nasprotni udeleženec. Vse to so močni argumenti, ki govorijo v prid odločitvi prvega sodišča, da se nasprotnega udeleženca namesti v socialnovarstveni zavod, v konkretnem primeru v varovani oddelek Doma ...

9. Razloge za odločitev, da se nasprotnega udeleženca namesti ravno k pritožniku, je sodišče pojasnilo v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in tem razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

10. Pritožnik opozarja na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 217/2016, ki pa za obravnavani primer ni uporabljiv. Bistvena ugotovitev iz predmetne odločbe je v tem, da je treba pri obravnavanju vprašanj s področja socialnovarstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktov, sprejetih na podlagi prej navedenega zakona. Ker je bil udeleženec dom za starejše in je izvajalec institucionalnega varstva starejših od 65 let, je bilo ugotovljeno, da zadržana oseba pogojev za sprejem glede na starost ne izpolnjuje. Vsekakor pa izpolnjuje pogoje za sprejem k pritožniku nasprotni udeleženec, saj glede na 8. člen Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev sodi v kategorijo C - odrasle osebe z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in z napredovano kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja. Nasprotni udeleženec ima glede na jasno izvedensko mnenje težave v duševnem zdravju in ne drži pritožbena navedba, da ga ni mogoče uvrstiti v nobeno od kategorij.

11. Tudi prekomerna zasedenost doma, na katero opozarja pritožnik, ne vpliva na sprejeto odločitev. Na prostorsko stisko so opozarjali vsi socialnovarstveni zavodi, na katere se je obrnilo sodišče prve stopnje. Slednje je zato svojo odločitev pri izbiri zavoda utemeljeno oprlo na mnenje izvedenke, ki je med drugim izpostavila tudi pritožnika. Pritožbeno sodišče verjame pritožniku, da predstavlja prostorska stiska velik problem, ki zmanjšuje varnost tako varovancev kot zaposlenih in da prihaja do prekoračitve največjega števila oseb, ki so lahko nameščene v eni bivalni enoti. Vendar pa gre pri tem za sistemski problem države, ki ga je ta dolžna rešiti in s tem omogočiti spoštovanje predpisov, ki jih je sama sprejela in s katerimi se je zavezala, da bo osebam, ki za to izpolnjujejo pogoje, nudila ustrezno institucionalno varstvo. Ni pa mogoče, da zaradi prostorske stiske socialnovarstvenih zavodov sodišče sploh ne bi odločilo o namestitvi v ustrezen zavod in s tem ne bi udejanjilo obveznosti iz drugega odstavka 48. člena ZDZdr. Takšna (ne)odločitev bi bila protiustavna, saj bi bile ogrožene osnovne varovane dobrine. Zato problema preobremenjenosti zavodov ni mogoče reševati tako, da se ukrep sprejema v varovani oddelek ne izvede.

12. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena; ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

13. O priglašenih stroških pritožbenega postopka pritožbeno sodišče ni odločalo, saj glede na določilo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka, ampak bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr). O njih bo zato odločilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

1 Primerjaj I Cp 2679/2016.