Jedro

Tožnik ni izpolnil pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji, ker ni kandidiral s programom nacionalne reprezentance, zato je bilo pravilno odločeno, da se mu zaprošenih sredstev na podlagi predmetne vloge ne dodeli.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo D2-14-050 z dne 14. 2. 2014, je prvostopenjski organ odločil, da se v letu 2014 tožniku kot prosilcu ne dodeli sredstev za prijavljeni program „program nacionalnih reprezentanc“ na področju dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport – program reprezentance (D2). Kot izhaja iz obrazložitve odločbe, je na podlagi Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) 11. 10. 2013 v Uradnem listu RS, št. 83/13 objavil Javni razpis za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2014 (v nadaljevanju javni razpis). Na podprodročju dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport - program reprezentance D2 (v nadaljevanju področje D2) je obravnaval 91 pravilnih in popolnih vlog, ki so prispele na predmetni javni razpis. Za področje D2 so zaprošena sredstva 2,34 krat presegla višino razpisanih sredstev. Predlog delitve sredstev je pripravila pristojna Strokovna komisija na podlagi določb Pravilnika. Pri tem je upoštevala, da se s sredstvi za športno dejavnosti na področju dejavnosti športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, sofinancirajo programi nacionalnih reprezentanc. Upoštevala je razvrstitev športnih panog v razrede na osnovi Metodologije Olimpijskega komiteja Slovenije - Združenje športnih zvez (v nadaljevanju OKS - ZŠZ), tekmovalne rezultate v obdobju kategorizacije ter novejše podatke, in sicer dokončnega seznama pomembnih tekmovalnih rezultatov programa v zadnjem letu, pri panogah, ki imajo velika tekmovanja na dve leti, pa pomembni tekmovalni rezultati zadnjega velikega tekmovanja. Ker pa tožnik ni izpolnil pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika, ker ni kandidiral s programom nacionalne reprezentance, je bilo odločeno, da se mu zaprošenih sredstev na podlagi predmetne vloge ne dodeli.

Tožnik je zoper odločitev vložil pritožbo, ki jo je 24. 3. 2014 Komisija za pritožbe zavrnila z odločbo D2-14-050. V obrazložitvi te navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika, pravilna. Glede na 6. člen Pravilnika se s sredstvi za športne dejavnosti sofinancirajo programi na podpodročju športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport - programi nacionalnih reprezentanc. Ker tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje, je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Športniki tožnika namreč niso vključeni v kategorizacijo, saj tožniku ni priznan status nacionalne panožne športne zveze (v nadaljevanju NPŠZ), ampak gre za športno združenje.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija z laično tožbo. Tožena stranka je materialno pravo napačno uporabila. Na predmetni javni razpis so se lahko glede na besedilo tega razpisa prijavile vse pravne osebe javnega in zasebnega prava ter zasebniki, ki izpolnjujejo predpisane pogoje za izvajanje dejavnosti na področju športa. Tožnik kot zveza društev naveden pogoj izpolnjuje. Na vseh mednarodnih tekmovanjih nastopa kot predstavnik Slovenije in mu zato ni potrebno priznati statusa nacionalne reprezentance. Tožnik bo tudi na svetovnem prvenstvu v Rimu (za financiranje katerega je kandidiral na predmetnem javnem razpisu) nastopil kot reprezentanca Slovenije. Tožnik meni, da izpolnjuje razpisne pogoje. Navedeno izhaja tudi iz dejstva, da mu je tožena stranka v letu 2010 za isti program sredstva dodelila. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in ugotovi, da je tožnik upravičen do zaprošenih sredstev v letu 2014 ter mu tudi prisodi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru tožbo navaja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika, saj mu ni priznan status NPŠZ. Na podlagi jasne določbe 6. člena Pravilnika se financirajo programi nacionalnih reprezentanc in izvajalci programov nacionalnih reprezentanc. Zveza društev, ki ni nacionalna reprezentanca, pa ne more kandidirati za finančna sredstva razpisana v predmetnem javnem razpisu. Tožnik nima statusa nacionalne panožne zveze in ni vključen v Olimpijski komite Slovenije (v nadaljevanju OKS). NPŠZ je namreč vključena v OKS, način vključitve pa določa Pravilnik OKS. Na podlagi 6. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) se v primeru, če je ustanovljenih več nacionalnih panožnih zvez, kot NPŠZ, ki ima določene pravice in obveznosti v skladu s citiranim zakonom, tretira le tista, ki je včlanjena v OKS ali mednarodno športno zvezo in izpolnjuje pogoje, ki jih določi Strokovni svet Republike Slovenije za šport. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski in drugostopenjski organ sta za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Iz listin upravnega spisa izhaja, da je med strankama sporna odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne dodeli zaprošenih sredstev na podlagi javnega razpisa za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu – program nacionalnih reprezentanc v letu 2014 za sodelovanje na svetovnem taekwon-do prvenstvu v Rimu v Italiji. V zvezi s tem je med strankama sporno, ali tožeča stranka izpolnjuje pogoje iz Pravilnika, in sicer iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena, v smislu, ali je tožeča stranka kandidirala s programom nacionalne reprezentance. Na podlagi navedene določbe se z javnimi sredstvi sofinancira: vrhunski šport – programi nacionalnih reprezentanc, športna vzgoja otrok in mladine, usmerjeni v kakovostni in vrhunski šport – programi nacionalnih reprezentanc, interesna športna vzgoja mladine, interesne športne dejavnosti študentov in športna rekreacija, drugi programi in neposredne potrebe vrhunskih športnikov. Drugi odstavek 6. člena Pravilnika pa kot izvajalce programov določa programe nacionalnih reprezentanc na področju vrhunskega športa ter športne vzgoje otrok in mladine usmerjene v kakovostni in vrhunski šport. Pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati za sofinanciranje programov iz 6. člena Pravilnika, so določeni v 14. členu Pravilnika. Za programe iz 2. alineje prvega odstavka 6. člena Pravilnika je tako določeno, da morajo biti vanje vključeni športniki perspektivnega in mladinskega razreda po kategorizaciji. Navedeni pogoj je po presoji sodišča glede na 1. člen Pravilnika usklajen z določbami Nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 24/00 in 31/00 – popr., v nadaljevanju NPS), po katerem je vrhunski šport priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega, svetovnega in perspektivnega razreda (točka 4.5 poglavja 4 - Vsebina in obseg nacionalnega programa). Na podlagi 6. člena ZSpo nacionalni program določa zlasti izhodišča in usmeritve športa; vsebino in obseg posameznih pojavnih delov dejavnosti v športu, ki se financirajo ali sofinancirajo iz javnih sredstev, kot so športna vzgoja, športno rekreativna dejavnost, vrhunski šport, kakovostni šport, šport študentov in šport invalidov; razvojne in strokovne naloge v športu, upravljanje športa in okvirna merila za finančno ovrednotenje. Na enak način je vrhunski šport opredeljen v petem odstavku 2. člena ZSpo. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik kandidiral na predmetnem javnem razpisu za dodelitev finančnih sredstev za leto 2014. V Uradnem listu RS, št. 26/14 z dne 14. 4. 2014 je bila objavljena Resolucija o nacionalnem programu športa v Republiki Sloveniji za obdobje 2014-2023 (v nadaljevanju ReNPŠ14-23), ki pa v času izdaje izpodbijanega akta (14. 2. 2014) še ni bila objavljena, zato sodišče ne presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta v času izdaje tega akta.

Glede na navedene določbe je pogoj, da lahko prosilec uspešno kandidira na področju dejavnosti vrhunskega športa - programov nacionalnih reprezentanc, da so v program vključeni športniki, ki so uvrščeni v kategorizacijo. Ker športniki, ki delujejo v okviru dejavnosti tožeče stranke, nimajo statusa kategoriziranega športnika, čemur tožeča stranka niti ne ugovarja, je po presoji sodišča odločitev iz izpodbijane odločbe pravilna. Za odločitev je v obravnavani zadevi odločilna ugotovitev, da v program, s katerim je tožeča stranka kandidirala za razpisana finančna sredstva, niso bili vključeni športniki s kategorizacijo. Sodišče dodaja, da je status NPŠZ po določbi 37. člena ZSpo relevanten z vidika registracije športnikov.

Ker tožnik tudi okoliščin, da tožnikovi športniki zaradi posebnosti (npr. športniki invalidi) niso uvrščeni v kategorizacijo (drugi odstavek 14. člena Pravilnika) ne navaja, v postopku za sofinanciranje do pridobitve ustreznega statusa kategoriziranega športnika ne morejo biti upoštevani niti tožnikovi uspehi, doseženi na mednarodnih tekmovanjih. Ta okoliščina pa po mnenju sodišča, glede na pogoje, pravila in kriterije za registriranje in kategoriziranje športnikov v Republiki Sloveniji, ki jih je oblikoval OKS - ZŠZ in na podlagi 16. člena in 38. člena ZSpo potrdil Strokovni svet Republike Slovenije za šport ter so objavljeni na spletnih straneh OKS-ZŠZ (št. dokumenta 30303-2-14/9 z dne 11. 6. 2010), tožniku omogoča, da začne s postopkom za kategorizacijo športnikov.

Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.